Noč v Reykjaviku

Brina Svit

Naslednja knjiga Brine Švigelj Mérat, kjer je osnovna zgodba vezana na dogajanje ene noči. Prva se je dogajala na Bledu, naslednja precej bolj na severu, v Reykjaviku. Morda po zgledu Remarquove v Lizboni le, da je ta imela priložnost zaradi visokega vzporednika biti precej daljša. Pisanje in knjiga je, kot je pri Brini običajno, precej žensko. Najbrž tudi bolj sede v ženske misli kot moške. Vanjo se lahko potopijo tudi bolj senzibilni moški, ki jih ne zanima samo tehnično, globalno ekonomsko ali pa globoko analitsko politično čtivo.

Posebna zgodba prepleta evropske in argentinske duše. Ženske in moške, z refleksijo preteklih dogodkov v življenju, ki so oblikovali glavna junaka. O zgodbi kot običajno ne bom pisala, da bodočim bralkam in bralcem ne vzamem razloga za branje in tistega veselega pričakovanja, ko se ob običajni uri, na običajnem mestu, v običajnem položaju predajo branju.

Iz nočne zgodbe na Bledu se ponovi motiv v avtu pozabljenih rokavic, acte manqué, ki so tokrat oranžne, podložene s kašmirjem. Iz drugih Brininih zgod se ponovi povezava z argentinskim tangom.

Zanimiv je vidik opisa vožnje v avtu, natančneje taksiju, ki se tokrat vozi po Buenos Airesu. Razlika je v vidiku, v tem, da se ona v taksiju ne pomika po ulicah, ampak se ulice pomikajo mimo nje. Spoznanje podobno Stephenu Hawkinsu, le da je njemu služilo v fiziki, njej pa za opredelitev bistva njenega obstoja.

Presenetil me je tudi njen pogled na tulipane. Tulipani so zame cvetje, ki prinašajo pomlad, veselje, mladost. Ona jih označi kot najbolj melanholične rože, kar jih pozna. No morda, ker so bili ti v njeni knjigi že sklonjenih, utrujenih glav in so nakazovali žalosten del zgodbe. Kot je bil žalosten tudi razlog za odrešitev pred tesnobami in strahovi. Pravi strah, prava tesnoba bi lahko bil čas, ko se spogledaš z idejo o koncu, o niču, o svetu, ki gre naprej brez tebe. In zato najdeš v sebi moč, ki je prej nisi poznal. Predvajajte si Rahmaninova.

Glavna junakinja in njena sestra tudi nista marali nedelj. Kot marsikdo ne. Pustih nedelj. Kot je čutil tudi Toma Zdravković.

The Meaning of Liff

Douglas Adams & John Lloyd

It is somehow becoming that today on ”The towel's day” eve something of Douglas Adams is published. At least every enlightened intergalactic reader should expect commemorative sign fourteen days after anniversary of D.A. unexpected death in 2001. That unexpected fact gives even more meaning to life. Actually to relish each instant of our lives. Carpe diem. The problematic part of this story is that everyone knows that he should enjoy every moment of his short life, but in reality it is hard to carry out. Mostly we are occupied with trifles and not enjoying the nitty – gritty. Therefore I found important to study this book and come to an end with reflections about the meaning of existence.

Let's come to the nitty- gritty of this booklet. ”In Life (and indeed in liff), there are many hundreds of common experience, feelings, situations and even objects which we all know and recognize, but for which no words exist. On the other hand, the world is littered with thousands of spare time doing nothing but loafing about on signposts pointing at places. Our job, as we see it, is to get these word down of the signposts and into the mouths of babes and sucklings and so on, where they can start earning their keep in everyday conversation and make a more positive contribution to the society.”

Let me point to some examples of this unusual dictionary.

Chenies (pl.n.)

The last few springs or tassels of last Christmas’s decorations you notice on the ceiling while lying on the sofa on an August afternoon.

NYBSTER (n.)

Sort of a person who takes the lift to travel one floor.

Whaplode drove (n.)

A homicidal golf stroke.

Winston-salem (n.)

A person in a restaurant who suggests to their companions that they should split the cost of the meal equally, and then orders two packets of cigarettes on the bill.

Skenfrith (n.)

The flakes of athlete's foot found inside socks.

Sligo (n.)

An unnamed and exotic sexual act which people like to believe that famous film stars get up to in private. “To commit sligo.”

Clovis (q.v.)

One who actually looks forward to putting up the Christmas decorations in the office.

Kentucky (adv,)

Fitting exactly and satisfyingly.

The cardboard box that slides neatly into an exact space in a garage, or the last book which exactly fills a bookshelf, is said to fit “real nice and kentucky”.

Liff (n.)
A book, the contents of which are totaly belied by its cover. For instance, any book the dust jacket of which bears the words "This book will change your life."

etc.

1934

Alberto Moravia

Naslov originala je 1934, slovenskega prevoda pa Melanholija ali 1934. Tisoč devetsto štiriintrideset je kar primeren naslov in ni potrebe po dodatni razlagi duha časa. (Melanholija se sicer v knjigi pojavi v obliki Dürerjevega bakroreza.) Duh časa (Zeitgeist) tistega časa je namreč poseben. Čas med vojnama, ujet v intelektualno skrivnostnost in izgradnjo človeških vrednot na napačnih ideoloških premisah. Podoben način pisanja tistega časa z veliko filozofije intelektualnih junakov lahko ujamemo tudi pri Stefanu Zweigu ali Vladimirju Bartolu.

Moraviin junak, ki je po vzoru Heiricha von Kleista in Goethejevega Wertherja raziskoval »obup«, »ljubezen«  in »samomor v dvoje«, razlage za svoja razmišljanja pa potrjeval tudi v Nietzcheju. »Dokler je obup, je življenje se vam ne zdi?«, »Nesreča se začne z upanjem. Ne poznate izreka vaše dežele, po katerem človek, ki živi v upanju, umre obupan?« ali pa »Je mogoče živeti v obupu in si ne želeti smrti?« Dogodki so glavnega junaka pripeljali tudi do zasukov v razmišljanjih (a ne za dolgo): »Problem, ki me je že lep čas mučil, ali je mogoče, če tako rečem, »ustaliti« obup ali pa ga spremeniti v normalno stanje življenja in tako nikoli ne priti do logičnega in neogibnega konca, kot je samomor, je bil nenadoma postavljen na glavo.« Zasuk se je začel prvi dan »po Beati«(op. neuslišani ljubezni), ko je ugotovil, da je vendar treba kljub vsemu živeti. »Značilno je, da sem po prihodu v Piccolo Marino z užitkom, če ne celo z veseljem, počel vse običajne letoviščarske in pri tem spoznal še en vidik obupa; obup nad tem, da nisem obupan.«

Vsa ta notranja razmišljanja so postavljena na poletni Capri, ki daje zgodbi počitniški okvir – azurno modro nebo, zalivčke v opoldanskem soncu in sprehode ob obali. Anacapri, Piccola Marina, Due golfi. Tja je glavni junak pravzaprav prišel, da bi pisal. Bil je eden tistih pisateljev, ki je iskal pravo inspiracijo za pisanje (Moravia se s tem ubada že v Zakonskem življenju, Auster pa na primer v Orakeljski noči). Zato je v penzionu na Capriju ob svojem prihodu iskal primerno sobo, kjer bi lahko imel pravo inspiracijo za ustvarjanje. »Ne vem, kako naj se vam zahvalim, gospod Galamini (op. receptor). Ne veste, oziroma prav gotovo veste, kako pomemben je za pisatelja kraj, kjer dela. To je osnovnega, odločilnega pomena. Okno, postavljeno na poseben način, posebna svetloba, tišina, in že je roman na dobri ali slabi poti.«

Glavni Junak se je ob srečevanju z možem svoje neuslišane ljubezni venomer spraševal o drugem pomenu komunikacije med njima, ko ga je ta vprašal, če se Nietzche piše z »e« ali »ie« na koncu: » Presenetil me je, zato sem za hip neumno pomislil, da mi je vprašanje zastavil resno, morda celo s pretvezo, da bi navezal pogovor, kot se v penzionih često dogaja. Toda hitro sem razumel, da je to le sarkastičen način, da bi me »postavil tja, kamor spadam«; skoraj tako, kot je naredil že na parniku, ko mi je dal njun naslov v Anacapriju«.

O pogovoru z očmi: » Tako se je začel nekakšen pogovor najinih oči in trajal vse do trenutka, ko je parnik zaplul v caprijsko pristanišče. Gledal sem jo in gledala me je; presenečeno sem odkril, kar sem sicer že od nekdaj vedel, a nisem dotlej še nikoli izkusil: da se da z očmi sporočati, ampak tudi na poseben in razločen način pogovarjati.«(Lassen wir unsere Augen sprechen.)