Ogorčenje

Philiph Roth

Indignation. Kot v preostalih knjigah Philipha Rotha, je tudi branje te lepo vodilo misli. Za tekočo besedo se imamo zahvaliti tudi prevodu Miriam Drev. Zgodba vpotegne bralca v občutenja posameznika in dogajanje njegovega življenja.

Glavni junak (sin košer mesarja) je bil upornik proti hlinjenim in licemernim družbenim navadam, upiral se je tudi institucionalno zapovedani veri. Njegov značaj in nazor lahko spoznamo iz razgovora z dekanom, ko je bil Markus poklican na zagovor. "Ne potrebujem utehe. Ne verjamem v boga in ne verjamem v molitev." "Oporo najdem v tem, kar je resnično, in ne v tem, kar je dozdevno. Molitev je po mojem mnenju čisti nesmisel." Dekan ga je po tej izpovedi vprašal: "Ampak dovolite, da vas vprašam Marcus iz gole radovednosti, kako shajate v življenju – ko so vendar naša življenje prepolna bridkosti in nadlog – ne da bi se naslanjali na versko in duhovno vodstvo?" Odgovoril je: "Povsem dobro shajam" In še "Je kaj narobe s tem, če človek poišče rešitev tako, da mirno odide?" Marcus si je mnenje ustvarjal tudi iz eseja Bertranda Russela (s.78), ki med drugim "popolnoma nepristransko razpravlja tudi o tem, kako so cerkve upočasnile človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo lastne opredelitve tega, čemur pravijo moralno. Religija, zatrdi Russel, temelji predvsem na in v glavnem na strahu – strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah, pravi Bertrand Russel, je oče okrutnosti, zato ni nič čudnega, da sta okrutnost in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco, pravi Russel, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje ki je nevredno svobodnega človeka."

V svojih odločitvah je bil Marcus Messner precej svojeglav in se ni podrejal družbenim normam. To ga je, najbrž po mnenju moralistov, pripeljalo do povsem drugačnega konca življenja, kot bi ga, če bi se pri odločitvah podrejal merilom, ki jih postavlja družba (in vera). "Na kako grozen, nedoumljiv način človekove najbolj vsakdanje, naključne, celo smešne odločitve dejansko privedejo do popolnoma prekomernih posledic." Primer takšnih posledic je v knjigi prikazan tudi z dogodkom, ko je povsem nedolžno kepanje na dvorišču kolidža ušlo z vajeti.

Govori tudi o spremembi svojega očeta po petdesetem. Včasih je pri najhujšem, ko so jih oropali vsega dejal. "Denar bomo že nadomestili. Hvala bogu, da smo ostali živi in zdrav." "Isti človek, ki je bil zmožen reči kaj takega in to tudi verjeti, zdaj ne more narediti ničesar več, ne da bi ga glodalo miljon skrbi." Mama, ki ves čas živi z njim pravi. "Ljubi fant, je to tisto, čemur pravijo sprememba osebnosti, ali pa se je z njim zgodilo nekaj strašnega? Je to nekaj novega – je mogoče? Z Jasnega neba? Pri petdesetih? Ali pa gre za nekaj, kar je bilo zakopano v njem, in zdaj prihaja na površje?"

 Vstanite vsi, ki nočete postati sužnji! Z lastnim mesom inkrvjo, zgradili bomo nov kitajski zid!"

Nebeški pašniki

John Steinbeck

The Pastures of Haven. Ko sem spet brskala po Steinbecku, sem se spomnila, da sem brala tudi že njegove kratke zgodbe iz najzgodnejšega obdobja. Mislim, da je bilo to njegovo drugo objavljeno delo, objavil ga je nekje v začetku tridesetih. Že v teh zgodbah je čutiti zanj tako značilen humoren način pisanja, čeprav je bil tam dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakom, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya (tam nekje, kjer je Steinbeck doma). 

Sladki četrtek

John Steinbeck

Sweet Thursday. Neke vrste nadaljevanje Ulice ribjih konzerv. Isti junaki, enaka manira pisanja, le da se zgodbe dogajajo naprej. Nekaj odlomkov, (ki ne rabijo komentarjev).

»Ko sta bila s kosilom pri kraju, se je Doc zleknil na borove iglice in se zapredel v čudovit mir. Zrak, mehka preproga iglic, vonj alg in bora in yerba buena (op. meta), glasba morskih valov, ki je udarjala v zvenenje vetra med borovimi iglicami, prijetno poln želodec – vse to je spletlo okrog njega puhasto mrežo zadovoljstva.«

»Je bil to samo sen? Ste si jo ustvarili v mislih?« »Ne vem. Ampak, če je bila plod moje domišljije, sem ponosen, da se lahko domislim česa tako lepega. Kaj bi radi?«

»Nekateri dnevi se že spočnejo odurni. Od prvega svita naprej niso vredni pol hudiča, ne glede na to, kakšno je vreme, to je splošno znano. Nihče ne ve, kaj je krivo, da je tako, toda na tak dan se ljudem preprosto upira vstati iz postelje in se spopasti z dnevom, ki je pred njimi. Ko jih služba ali lakota končno izbeza izpod odeje, ugotovijo, da je dan natanko tako ušiv, kot so že naprej vedeli.«

»Veš, kadar se moški zaljubi za žensko, je zaljubljen v nekaj, kar je v njem samem in nima z njo  prav nikakršne zveze. Mogoče ga spominja na mater, ali pa je temnolaska in on se boji svetlolasih, mogoče si želi, da bi bil tako kot kdo drug ali pa ni natanko prepričan, da je res dedec in hoče to dokazati.«

»Neredko se dogaja, da zjutraj, ko smo vse dobro prespali, nenadoma brez težav ugledamo rešitev za zadevo, ki je bila prejšnji večer videti še nerešljiva.«

»Ne bi mogli natanko trditi, da se značaj izoblikuje v težavah, ker v velikih težavah značaj prav tako pogosto tudi propade.«

»Ne bo dva meseca, ko se bo sprevrgla v varuhinjo domačega ognjišča. In kaj bo potem s tvojo prostostjo?«

Francoski roman

Frédéric Beigbeder

Un roman français

Ko odkrijem kakšnega dobrega pisca, običajno poiščem še druga njegova dela. Tako sem po romanih Ljubezen traja tri leta in Oona&Sallinger, našla še Francoski roman, Beigbederjevo avtobiografijo.

Sprva sem imela malo težav z osredotočenostjo na vsebine, najbrž tudi zato, ker sem začela z branjem pred spanjem v postelji in nisem prišla preko dveh strani na večer ter zato vsakič pozabila, za kaj je šlo.

Amnezija je tudi bila eno izmed pisateljevih orodij, da je zaprt za nekaj dni v pariških zaporih, začel s spominjanjem na svoje otroštvo in odločenostjo, da vse skupaj zapiše v romanu. »Ob začetku tega potopa je moje edino upanje, da mi bo pisanje osvežilo spomin. Književnost ohrani v spominu vse, kar smo sami pozabili: pisati pomeni brati v sebi.« Poistoveti se s Georgesom Perecom, ki prične knjigo W ali spomin na otroštvo s stavkom: »Nimam spomina na otroštvo«.

Amnezijo po drugi strani omenja tudi, kot »edini izhod premožnega človeka, ki se sooči s propadom.« Tudi v nekaterih drugih življenjskih situacijah je najbrž najlaže preživeti, če pozabimo na stvari, ki smo jih ustvarjali z veliko predanostjo in nimamo več moči, da bi vplivali na tok dogodkov. Koristneje za naše življenje je, če se usmerimo naprej in odpustimo ljudem, ki so vse skupaj verjetno počeli v svoji nevednosti.

Izguba spomina in spomini na otroštvo so skupni tudi romanu Umberta Eca Skrivnostni plamen kraljice Loane, kjer pa se jih pisatelj loti, ne z brskanjem po spominu, ampak z iskanjem po zapuščini podstrešja družinske hiše na italijanskem podeželju.

Amnezija bi lahko bila v pomoč tudi ljudem, ki so otroštvo preživeli v vati. »Težko se je pobrati po nesrečnem otroštvu, ampak po otroštvu, zavitem v vato, se morda sploh ni mogoče pobrati.« Kakorkoli že pa smo preživeli svoje otroštvo, smo takrat jemali obstoj in vse kar se nam je zgodilo kot samoumevno. Življenje se je enostavno dogajalo in nismo se preveč spraševali, ne o preteklosti, ne o prihodnosti. Tudi vsi, ki so nas obkrožali, so bili za nas samoumevni. Čili starši, bratje, sestre, sorodniki, prijatelji. Smrt starih staršev smo še nekako razumeli, ker so bili že v letih. »Otroci jemljejo svojo večnost kot vsesplošno, vendar starši njihovih staršev izginejo, ne da bi jim pustili čas, da bi zastavili vsa vprašanja. V trenutku, ko tudi sami postanejo starši, bi otroci končno radi izvedeli, od kot prihajajo, takrat pa grobovi molčijo.« Prav zaradi tega, ker otroci jemljejo svoje življenje kot samoumevno in večnost kot vsesplošno, se najbrž zato počutijo bolj varne in zato so spomini na otroštvo večinoma, vsaj na našem koncu sveta, lahko lepi. »Živim v svojem otroštvu, namestim se v njem, imamo možganski fotelj.« Pravzaprav nam spomini, dobri in slabi, nudijo nekakšno nostalgijo, v kateri se lahko občasno udobno namestimo.

Drobni spomini s posrečenimi pripodobami. Izkušnja prvega francoskega poljuba, z zobnimi aparati. »… ampak vseeno sem bil ponosen, da je en korak za mano: vrteti jezik po drugih zobnih aparatih.«

Majhen spomin srečnega otroštva »… potkami s kamenčki, ki pod mojimi otroškimi sandali škrtajo kot zdrobljeni piškotki…«

Lahko pa izgubo spomina nadomestimo z domišljijo, torej da si vse skupaj izmislimo. »Možno je, da sem misli, kako sem izgubil spomin, pa sem bil v resnici samo lenoba brez domišljije. Nabokov in Borges pravita približno isto: domišljija je oblika spomina.« Je pa, kot je zapisal pisatelj za otroka privlačna fantazija: »predstavljati si, da njegovo življenje ni resnično, da njegovi starši niso zares njegovi starši, da je njegov starejši brat v resnici vesoljec, da so njegovi pravi učitelji drugje, da videz vara, da naši čuti ničesar ne dokazujejo.« Življenje v vzporednem svetu torej, ki je lahko tudi izmišljeno in le plod domišljije. »Mislim, da številni otroci ločenih staršev razvijejo to nagnjenje do iluzij, ki meji na shizofrenijo. Upajo, da obstaja vzporedni svet, ki je prijetnejši od tega. Ali pa podzavestno verjamejo, da so jim povedali vso resnico. Morda sem kot odrasel izgubil spomin zato, ker že v najbolj rosnih letih nisem več zaupal v resničnosti.«

Najbolje pa je živeti sedanjost, spominjati se nazaj le toliko, kolikor nas osrečuje, naprej pa nekaj osnovnega načrtovanja, brez vnaprejšnje bojazni. »Calamitosus est animus futuri anxius« (Seneka)

Skupno poklicu pisatelja in policista je to, da temeljita na povezovanju reči, ki na prvi pogled nimajo nobene medsebojne zveze. »To nama je bilo skupno, njemu in meni: prepričanje, da ni naključij.«

V zaporu se pisatelj sprašuje, »Kako se sprijazniti, da sem tu neodvisno od svoje volje?« Največkrat je razlog, ki botruje raznim strahovom prav v tem, da se človeku zgodi, da ne more odločati o svojem življenju. Da ima občutek, da nekdo drug kroji njegovo življenje, sam pa je nemočen. Torej, da ni svoboden.

Beigbeder se je že v mladosti zasvojil z branjem. »… občutek sreče, ko si odmaknjen od sveta, to je bila moja prva odvisnost. Da prenehaš brati romane, to zahteva veliko moči. Treba si je želeti živeti, teči, odrasti. Zasvojen sem bil, še preden sem bil dovolj star, da sem šel lahko zvečer ven. Bolj kot življenje so me zanimale knjige. Od takrat mi branje služi za to, da čas izbrišem, in pisanje za to, da ga zadržim.«

»… v romanu je zgodba samo izgovor, ogrodje; pomemben je človek, ki ga čutimo v ozadju, oseba, ki pripoveduje. Do danes še nisem našel boljše definicije za to, kaj nam daje literatura: slišati človeški glas.«

Pisatelj pravi, da je uporaba mamil je »iskanje bežnega užitka«. Spustil se je v filozofsko – socialno debato s policajem. Povedal je, da to počne, ker se dolgočasi. »Drogiramo se, ker nas življenje uspava, ljudje nas utrujajo, ni več toliko velikih idej, ki bi jih zagovarjali, ni zanosa«. (Sagan) Pisatelj ne odobrava družbe, ki se pretvarja, da ščiti ljudi pred samimi sabo, jim preprečuje, da bi se uničevali, kakor da bi človek lahko živel drugače, kot da nabira prijetne pregrehe in toksične odvisnosti. »Oblast, ki temelji na dobrohotnosti od ljudstva, podobno tisti očeta do otrok, torej očetovska oblast, kjer so podaniki, kot mladoletni otroci, ki ne znajo ločiti med tem, kar jim resnično koristi ali škodi, preprosto podvrženi samo pasivni vlogi pričakovanja razsodbe vladarja, ki odloči, kako naj bodo srečni, in samo od njegove dobrote je odvisno, ali se mu zdi vredno ukvarjati se z njihovo srečo: taka oblast je največji despotizem, kar si ga lahko predstavljamo.« (Kant)  Pisatelj pravi, »da je užitek zelo resna stvar: nujno potrebna, ampak nevarna.«

 »Kdo mi lahko pove, kdo sem?« (Kralj Lear, Shakespeare)

Baiseball a la Baule, San Antonio, Frédéric Dard

If you leave me now, Chicago

I'm not in love, 10CC

 Il était une fois, Joe Dassin

Ženici

Velma Wallis

Two old women.

Sem jo brala že dolgo nazaj, pa me je mestna bralna akcija spodbudila, da jo ponovno vzamem v roke. Odpisali so ju in zapisali smrti. Po njihovem mnenju sta bili neuporabni in zaradi starosti ogrožali obstoj rodu. Kot odpišejo v liberalno gospodarski družbi delovno silo, ki gre preko petdeset, pa čeprav ji predpisujejo vedno daljšo delovno dobo. Svojevrsten paradoks. In to ljudem, ki so vse svoje življenje marljivo delali kot Kanji v filmu Akira Kurosave Ikiru. Kanji je v tem filmu starejši gospod, ki je vse življenje delal kot uradnik, a je v nasprotju s številnimi drugimi mlajšimi sodelavci svoje zamudno, nekoristno in nesmiselno delo opravljal marljivo, natančno, brezhibno. Nato nekega dne od zdravnika izve, da bo kmalu umrl od raka na debelem črevesu. Nenadoma dojame, da je svoje življenje zapravil v pisarni (Vikend). Pretirane pridnosti se je v intervjuju s Sašo Krajnc lotila tudi Maja Fabjan, le z drugega vidika. Ne zapravljanja življenja, ampak z vidika občutka lastne vrednosti, ki ga nekateri lovijo s pridnostjo, ne pa z postavljanjem zase (Nedelo). Ženici sta tudi bili pridni, a zaradi svoje starosti, le s težavo. Sta si pa rešili življenji. Ne samo sebi.