Philiph Roth
Indignation. Kot v preostalih knjigah Philipha Rotha, je tudi branje te lepo vodilo misli. Za tekočo besedo se imamo zahvaliti tudi prevodu
Miriam Drev. Zgodba vpotegne bralca v občutenja posameznika in dogajanje
njegovega življenja.
Glavni junak (sin košer mesarja) je bil upornik proti hlinjenim in
licemernim družbenim navadam, upiral se je tudi institucionalno zapovedani
veri. Njegov značaj in nazor lahko spoznamo iz razgovora z dekanom, ko je bil
Markus poklican na zagovor. "Ne potrebujem utehe. Ne verjamem v boga in ne
verjamem v molitev." "Oporo najdem v tem, kar je resnično, in ne v
tem, kar je dozdevno. Molitev je po mojem mnenju čisti nesmisel." Dekan ga
je po tej izpovedi vprašal: "Ampak dovolite, da vas vprašam Marcus iz gole
radovednosti, kako shajate v življenju – ko so vendar naša življenje prepolna
bridkosti in nadlog – ne da bi se naslanjali na versko in duhovno
vodstvo?" Odgovoril je: "Povsem dobro shajam" In še "Je kaj
narobe s tem, če človek poišče rešitev tako, da mirno odide?" Marcus si je
mnenje ustvarjal tudi iz eseja Bertranda Russela (s.78), ki med drugim
"popolnoma nepristransko razpravlja tudi o tem, kako so cerkve upočasnile
človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in
nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo lastne opredelitve tega, čemur pravijo
moralno. Religija, zatrdi Russel, temelji predvsem na in v glavnem na strahu –
strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah,
pravi Bertrand Russel, je oče okrutnosti, zato ni nič čudnega, da sta okrutnost
in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco,
pravi Russel, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča
življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje ki je
nevredno svobodnega človeka."
V svojih odločitvah je bil Marcus Messner precej svojeglav in se
ni podrejal družbenim normam. To ga je, najbrž po mnenju moralistov,
pripeljalo do povsem drugačnega konca življenja, kot bi ga, če bi se pri
odločitvah podrejal merilom, ki jih postavlja družba (in vera). "Na kako
grozen, nedoumljiv način človekove najbolj vsakdanje, naključne, celo smešne
odločitve dejansko privedejo do popolnoma prekomernih posledic." Primer
takšnih posledic je v knjigi prikazan tudi z dogodkom, ko je povsem nedolžno
kepanje na dvorišču kolidža ušlo z vajeti.
Govori tudi o spremembi svojega očeta po petdesetem. Včasih je pri
najhujšem, ko so jih oropali vsega dejal. "Denar bomo že nadomestili. Hvala
bogu, da smo ostali živi in zdrav." "Isti človek, ki je bil zmožen
reči kaj takega in to tudi verjeti, zdaj ne more narediti ničesar več, ne da bi
ga glodalo miljon skrbi." Mama, ki ves čas živi z njim pravi. "Ljubi
fant, je to tisto, čemur pravijo sprememba osebnosti, ali pa se je z njim
zgodilo nekaj strašnega? Je to nekaj novega – je mogoče? Z Jasnega neba? Pri
petdesetih? Ali pa gre za nekaj, kar je bilo zakopano v njem, in zdaj prihaja
na površje?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar