Sladko novo življenje Darrell Kincaid

Catherine Robertson

The Sweet Second Life of Darrell Kincaid

Čeprav nekoliko lahkotnejše branje, se lepo bere. E-različico sem brala v premorih, ko nisem imela na voljo običajne knjige. Vizualno podobo likov so mi asociirale nekatere podobe nekaterih angleških filmskih igralcev, npr. Pierca Brosnana ali pa tistih iz Nothing Hilla.

»Nima se smisla obremenjevati s tem, kaj bo prinesla prihodnost,« je rekel, »zgodilo se bo v vsakem primeru. In tudi preteklosti ne moremo podoživeti. Torej nam ostane le sedanjost.«

Vegetarijanka

Han Kang

The Vegetarian. 채식주의자Precej posebna knjiga. Bere se lepo, mestoma spominja na Murakamija, morda zaradi občutka, da gre za nek skrivnosten, vzporeden svet, ki ga nakazuje dojemanje stvarnosti. Drugi del je še posebej zanimiv, ker nas popelje v razmišljanje umetnika, ki ustvarja. Tretjega, priznam, sem brala bolj po diagonali, ker me je odvračala zgodba osebe, ki je v središču zgodbe.

Posnet je bil tudi film.

Poštarica

Francesca Giannone

La portalettere. Knjiga, ki pritegne k branju. Dogaja se v južni Italiji, v Lizzanellu, preplet zapletene družinske zgodbe in vaškega okolja, obremenjenega s predsodki.

Un' ora sola ti vorrei v izvedbi Ornelle Vanoni

Grazio dei fiori,  Nilla Pizzi

»In mezzo a quelle rose ci sono tante spine
Memorie dolorose di chi ha voluto bene«

 

Enio Flaiano, Tempo di uccidere

Dnevnik sobarice

Octave Mirbeau

Le journal d'une femme de chambre. Lepo se bere, malo starinski slog pisanja, saj sega v začetek 20. stoletja. Nekateri ga opisujejo kot triler, drugi kot preprosto in romantično pripoved sobarice na dvorcih francoskega podeželja.

Dolga pot navzdol

Nick Hornby

A long way down. Je nekoliko bolj berljiva kot Juliet, Naked, a kljub temu sem kar zajeten delež prebrala po diagonali. Preveč dialogov brez vsebine.

Pri delih, kjer sem prej videla film, kot prebrala knjigo, se mi kar naprej pred očmi prikazujejo podobe igralcev. Pierce Brosnan, Toni Collette,….

Nisem pa vedela, da Sonja Berce tudi prevaja leposlovna dela.

Prepovedani zvezek

Alba de Céspedes

Quaderno proibito. Annie Eranaux in Elena Ferrante sta jo pohvalili. Izmed knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času, je bila ena boljših. Polna.

»Pišem za kuhinjsko mizo in imam poleg sebe beležko gospodinjskih izdatkov, s katero bi pokrila zvezek, če bi Michele nenadoma vstopil. Ko bi me zalotil pri prevari, bi bilo bržkone še slabše: to bi pomenilo konec zaupne harmonije, ki je bila v dvaindvajsetih letih vselej temelj najinega odnosa.«

»Nikoli ne bi verjela, da bi bilo vse, kar se mi je zgodilo čez dan, vredno zapisovanja. Moje življenje se mi je vselej zdelo nepomembno, brez omembe vrednih dogodkov, razen poroke in rojstva otrok. Odkar pišem dnevnik, se mi zdi, da odkrivam, kako pomembna je lahko tudi ena sama beseda, ali ton, včasih celo bolj od dogodkov, o katerih smo mislili, kako pomembni so. Razumeti, ali naučiti se vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili razumeti vsakodnevne malenkosti, morda pomeni, da smo se naučili resnično razumeti najbolj skriti smisel življenja.«

»Zdi se mi, da so ženske v prednosti, ker ne morejo nikoli prenehati z delom: dom in otroci ne dopuščajo počitka ali upokojitve; vse do konca so priklenjene k svojim glavnim opravilom. Ko včasih opazujem svoja starša, kako se prepirata o malenkostih, se sprašujem, kako lahko pozabljata, da jima nenehno grozi smrt. Morda samo zato, ker vsak dan zmagujeta že s tem, da sta še živa. Ali pa je smrt za nas takšna neznanka, da si je ne moremo predstavljati in zato tudi ne bati. Če je tako, morda ne bi smeli docela spoznati življenja, sicer ga v želji, da bi ga pravilno razumeli, sploh ne bi zares živeli.«

»Moja mati dneve preživlja v majhni dnevni sobi, ki je polna spominov, kot nekakšen povzetek njenega življenja: akvareli našega posestva v Venetu, zbledela fotografija vile, poročni konfeti, nekaj kosov srebrnine, ki zaradi majhne vrednosti niso pristali v zastavljalnici.«

»Za rešetkami, ki jih ne moreva podreti, ker niso zunaj naju, temveč jih imava v sebi.«

Juliet, gola

Nick Hornby

Juliet, Nacked. Po Vse o fantu, Kako biti dober in Štali sem od Hornbya pričakovala več. Ne najdem prave besede, kako opisati branje, a zgodba med Annie, Duncanom, Tucker Croweom, Jacksonom in še kom je preveč površinska, da bi pritegnila v koncentrirano branje. Morda je film z Ethanom Hawkeom bolj gledljiv (ocena IMDb 6,6).

7 kg do sreče

Maja Gal Štromar

Nisem bila prav razpoložena za branje.

Dekle v pajkovi mreži

Karl Lagerkrantz

Det som inte dödar oss. S tem, ko je pisatelj nadaljeval pisanje Stiega Larssona, je stopil v zelo velike čevlje. Pri Larssonovih kriminalnih romanih je bilo kar težko prekinjati branje, ker napeta zgodba ni pustila priložnosti za premore. Zaradi tega je bilo tudi pričakovanje do Lagerkrantzovih nadaljevanj preveliko. Branje mi ni steklo.

Sprehajalec knjig

Carsten Henn

Der Buchspazierer. Za branje tega romana bi bilo potrebno nekakšno ležerno razpoloženje, kar pa meni ni uspelo. Se je lepo začelo, potem pa sem kmalu začela brati po diagonali in končala nekje na polovici.

Sveža voda za rože

 Valérie Perrin

Changer l'eau des fleurs.

»Nič ni lepšega, kot skozi slamnik videti nebo. Rad ga gledam skozi luknje, ne da bi me motilo sonce.« Kot komorebi.

Dajanje na stran. »Te kozarce lahko zdaj hraniva najmanj štiri leta. Ampak veš, da vsi ti ljudje, ki počivajo tukaj pod rušo, so ves čas nekaj dajali na stran, a kaj jim je to pomagalo? Midva ne bova čakala, ampak bova en kozarec odprla že nocoj.«

V življenju so pomembne stvari. Se vedno trdno držati svojih načel? Spremeniti pogled na določeno stvar? (419-421)

»… se je Philippe spomnil najlepših trenutkov svojega življenja, ki jih je preživel z njima. Trenutkov, ko se je počutil zares ljubljenega in varnega. Trenutkov, ko ni od njega nihče ničesar pričakoval.«

Pariz, ljubezen iz drugih časov

Vesna Milek

Zanimivo branje o znanih osebnostih, ki so živeli in ustvarjali v Parizu. Milekovi beseda lepo teče.

V tvoji koži

Jojo Moyes

Someone else's shoes. Čeprav je prav pri enem izmed romanov te avtorice moja prijateljica enkrat omenila, da ima slabo vest, če bere tovrstno literaturo, da ima občutek, da zapravlja čas, ki bi ga lahko uporabila za kaj bolj vsebinskega v življenju, vsake toliko pride prav tudi sprostitev v tej obliki. So obdobja, ko je laže biti nekoliko bolj pasiven in brati manj zahtevna besedila. Moyesovi sicer zgodba dobro teče in je bolj berljiva od običajnih pisateljic romanov s preprostejšo vsebino. Zna vzpostaviti neko sproščeno napetost zgodbe, čeprav je konec nekako predvidljiv.

»Sam je strmela v strop, po katerem se je počasi razlivala svetloba, in delala dihalne vaje, kakor ji je svetoval zdravnik, da se ji ne bi zgodnje jutranje misli nad glavo zgostile v ogromen temen oblak. Vdihuj do šest, zadržuj do tri, izdihuj do sedem. Zdrava sem, si je prigovarjala v mislih. Moja družina je zdrava. …«

»Mogoče bi morala pomisliti na vse stvari, ki jih v svojem prejšnjem življenju nisi marala, in si reči: V redu, to je priložnost, da začnem znova. Popolna svoboda. Brez vezi. Mogoče lahko uresničim sanje. Mogoče boš nekega dne še srečnejša kot prej.«

(145)

Mala sladolednica v Amalfiju

Roberta Gregorio

Eine kleine Eismanufaktur in Amalfi. Včasih se prileže kaj lažjega. Na začetku me je sicer zelo motil jezik, pričakovala sem namreč umirjen tok besed, kakršnih sem vajena pri prevodih iz italijanskih besedil. Verjetno zato, ker je original v nemščini in besedilo ne more teči na isti način. Sicer je lahkotna zgodba, katere konec je nekako pričakovan.

Nekoč sem hodila po mehki travi

Carolina Schutti

Einmal muss ich ueber wiches Gras gelaufen sein. Knjigo sem zasledila med naslovi bralne akcije Beremo zeleno. Besedilo lepo teče, morda bi lahko bila vsebina močnejša. Bere se bolj kot kakšna jezikovna melodija.

Novo življenje

Orhan Pamuk

Yeni Hayat. Novo življenje je nek vzporedni fiktivni svet, v katerem se je znašel glavni junak. To je eno izmed zgodnejših Pamukovih del, ki je bilo v slovenščino prevedeno šele pred kratkim. Čeprav jezik zelo lepo teče, najbrž tudi zahvaljujoč prevajalcem, me zgodba v vzporednem svetu ni pritegnila. Po moji oceni je npr. Murakami večji mojster napetih zgodb s fiktivnim pridihom. Morda pa Pamuk sploh ni želel tega.

Ostrina britve

W.Somerset Maugham

The razor's edge. Knjigo sem si izposodila po nekem priporočilu, ne spomnim se natančno, če je bilo od katere izmed prijateljic ali pa sem jo našla na kakšnem bralnem spisku priporočenih knjig za poletje. V slovenščini je izšla pred približno petdesetimi leti, zato me ne čudi, da je mama primerjala način pisanja z nekaterimi starejšimi knjigami. Brala jo je pred menoj in bila navdušena nad prevodom. Knjiga ji je lepo stekla in jo vpotegnila v branje tako močno, da je za nekaj časa opustila redno reševanje križank. Tudi meni je steklo pisanje o razkoraku med praznim življenjem visoke družbe v prvi tretjini prejšnjega stoletja in med poglobljenim iskanjem resnice o življenju mladega Američana, ki ga je v to razmišljanje pahnil dogodek med prvo svetovno vojno.

Cenim pisateljevo skrb za bralca. «Da bi se bralec malo oddahnil, začenjam tu novo poglavje, vendar to delam samo zato, da bi mu bilo ugodneje.« Precej laže mi je namreč brati knjige s krajšimi poglavji kot tistimi, ki imajo dolga, ali pa jih sploh nimajo.

Poglavje 6.

 »Ramakrišna gleda na svet kot na božjo zabavo. Kot igra je, v tej igri je veselje in žalost, vrlina in pregreha, znanje in neznanje, dobro in zlo. … Ali ni prav tako mogoče, da vrednote, ki jih ljudje negujemo, lahko obstajajo le skupaj z zlom.«

«Najbolje, kar bi se dalo reči o tem , je, da ko ugotovite, da je nekaj neizbežno, lahko storite le to, da se mu prilagodite.«

»Zadovoljstva sveta so minljiva, popolno srečo lahko ponudi samo brezmejno. A zaradi neskončnosti ni dobro nič boljše, in belo zaradi tega ni nič bolj belo. Če roža opoldne nima več tiste lepote, ki jo je imela zjutraj, je bila lepota, ki jo je imela tedaj, resnična. Nič na svetu ni večno in nori smo, ko hočemo, da nekaj traja, a še bolj nori smo, če se ne veselimo takrat, ko še traja. Če je spreminjanje bistvo življenja, bi nekdo moral pomisliti, da je edino razumno, da postane premisa naše filozofije. Nihče izmed nas ne more dvakrat stopiti v isto reko, a reka teče naprej, in reka, ki stopamo vanjo, je prav tako hladna in osvežujoča.« Nesmrtnost je neka oblika neskončnosti. Borges je v Alefu pisal, da nesmrtnost v Nesmrtnem mestu izgubi svoj mik.

»Vam denar pomeni svobodo, meni odvisnost.«

Strto srce

Florence Williams

Hartbreak. Pregled znanstvenih dokazov o dogajanju v kemiji telesa ob izgubi partnerja.

Takotsubo– sindrom strtega srca.

Angst. Bojimo se tega, kar bi lahko izgubili. Kar je izgubljeno, je že mimo

Solastalgija – hrepenenje po pokrajini, ki ne obstaja več.

Briljanta domislica gospe Šibata

Emi Yagi

Kϋshin techō. Knjigo je, skupaj s še dvema mladih japonskih avtoric, priporočal Samo Rugelj v vikendu. Malce drugačno branje, ki sicer v za naše okolje neuresničljivi domislici ponuja zanimiv vpogled v sestavine življenja mlade Japonke.

V tvojih rokah

Malin Persson Giolito

I dina händer . Tudi ta švedska kriminalka, kot Živi pesek iste avtorice, ponuja vpogled v kriminalna dejanja mladostnikov, ki so vanje vpeti po spletu okoliščin in krivda ni povsem na njihovi strani. Se prebere, mestoma se malo vleče pri opisovanju preteklih dogodkov.

Kafka, večni zaročenec

Jacqueline Raoul-Duval.

L'eternel fiancé. Najbrž je svoje ravnanje najbolje opisal sam v prvem citatu romana. »Ljubim lahko samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno.« »Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to počnem kriče od radosti.« Najbrž zaradi svoje umetniške nravi ni nikoli dozorel za skupno življenje. Zakaj pa bi mu bilo treba? In potem verjetno ne bi bil več on.

Živi pesek

Malin Persson Giolito

Störst av allt.  Pisateljica zanimivo pelje in razčlenjuje zgodbo skozi sodni proces, občutja glavne junakinje in pričanja o preteklosti družbe mladih ljudi, da bi preko tega bralci razumeli, kaj se je pravzaprav zgodilo.

 

Tole bo bolelo

Adam Kay

This is going to hurt, Secret diaires of a junior doctor. S podnaslovom Skrivni dnevnik mladega zdravnika. Skrivni najbrž, ker je v pripovedi veliko črnega humorja, tudi na račun pacientov. Gotovo pri tovrstni službi potrebuješ neko možnost za kompenzacijo čustev, da lahko preživiš vse težke situacije ljudi v bolnišnicah. A težko je sprejeti, da tisti, ki jim zaupamo (svoje življenje), na tak način komentirajo situacijo nas ali naših svojcev. Ali kogarkoli, ki je pomoči potreben. Pisanje je nekoliko podobno Zupančičevemu, le da je on našel komične situacije pri sebi in ne pri pacientih. Vsekakor bolj sprejemljivo.

Deviški samomori

Jeffrey Eugenides

The virgin suicides. Priporočen roman je kar berljiv, a tematika je precej naporna, grozljiva. Branje sem opustila nekje v prvi četrtini.

Vsa moja poletja

Mieko Kawakami

Natsummonogatari. Morda malo na dolgo napisano, mestoma so odlomki zanimivo branje. Vpogled v japonsko družbo z gledišča mladih. Nisem prebrala do konca.

Znanost mirnega življenja

David Zupančič

Dobro samomotivacijsko branje za spoprijemanje z življenjem. Vsake toliko posežem po kakšni knjigi s podobno vsebino, kjer avtorji govorijo o svojih izkušnjah spoprijemanja s seboj. Pravzaprav so mi pri tovrstnem branju knjige slovenskih avtorjev bliže, kot na primer ameriških, ki so napisane bolj komercialno in ne sedejo na izzive, ki jih ima posameznik v naši družbi.  

Ženska iz samopostrežne trgovine

Sayaka Murata

Konbini ningen. Ocenjevalec knjig, če me spomin ne vara je to bil Samo Rugelj v Vikendu, je priporočil tri knjige japonskih avtorjev in ta je bila ena izmed njih. Branje me je nekoliko spominjalo na Sobarico zaradi posebnega razmišljanja pripovedovalke zgodbe Keiko, ki je svoje poslanstvo videla v delu v samopostrežni trgovini. Zgodba sicer nima kriminalnega zapleta, ko se je to zgodilo pri sobarici, se pa zaplete zaradi posebnosti življenja in delovanja japonske družbe. Irasshaimasé!

Otok pogrešanih dreves

Elif Şafak

The island of missing trees. Zelo prijetna in optimistična knjiga, žalostni vsebini navkljub. Spomnim se vseh mojih potovanj na Ciper v začetku 21. stoletja, na grški del, kjer so ljudje z žalostjo v duši pripovedovali vsak svojo zgodbo o svoji družini, o mestih duhov, o zapuščenih domovih.

Poročni zaplet

Jefferey Eugenides

The Marriage plot. Po dobri  izkušnji z Middlesexom sem vztrajala kar dolgo, a sem branje opustila nekje pri prvi tretjini. Morda se kasneje zaplete na način, da vleče v branje.

Oj, Triglav moj dom

Tadej Golob

Še ena lepo berljiva kriminalka. Tokrat se dogaja med Triglavom, Ljubljano in Novim mestom.

Middlesex

Jeffrey Eugenides

Kot Ameriška pastorala, le da gre za grške priseljence. Za grško družino, katerih predniki so leta 1922 zbežali pred pomorom iz Smirne. Zgodba je večplastna, rdeča nit pa je pričakovanje, kdaj in kako se bo razkrila genetska posebnost glavnega junaka.

Hvala prijateljicam, ki so toliko časa vztrajale pri priporočilu.

Cimre

Maja Novak

Branje mi ni steklo. Morda zaradi tematike, morda zaradi majhnih črk in tipografije, ali pa zaradi neprivlačne naslovnice. Da knjigi priložnost kdaj drugič, ko bom razpoložena zanjo.

 

Kurji pastir, Petelinje jajce

Feri Lainšček

Prvi dve knjigi načrtovane trilogije sta bili že v mojih rokah. Prva se začne s Ferekovim rojstvom in prvim obdobjem življenja, druga je nadaljevanje. Zanimiv pogled v pretekle čase Prekmurja in osebno doživljanje otroštva.

Žalostne kurbe mojega življenja

Gabriel Garcia Márquez

Memoria des mis putas tristes. Žalostna zgodba. Pa ne zaradi njega, zaradi deklice. Spomni na Lolito. Ta sprevrženi svet.

 

Čudaštvo v moji glavi

Orhan Pamuk

Kafamda Bir Tuhaf lik. Samo romana je 547 strani, poleg tega se je Pamuk potrudil in narisal družinsko drevo junakov zgodbe, kronologijo in indeks imen. Na koncu knjige najdete še povzetke nekaterih njegovih del. Knjiga je kar zajetna in terja nekaj logističnega načrtovanja, da si jo izposodite in vrnete v knjižnico. No saj ni tako hudo, a kljub vsemu je ne morete nesti kar tako v torbici z drugimi potrebščinami. Zasede kar nekaj prostora, tudi teža ni na odmet. Žal je nisem utegnila prebrati do konca, ker mi je čas izposoje potekel in sem jo morala vrniti v knjižnico. Si jo še enkrat izposodim in nadaljujem z branjem.

Sicer po Pamukovo mehko zapisana zgodba, ki povede v življenje in občutja upodobljenih likov. Dogaja se počasi, s podrobnejšimi predstavnimi opisi, tako da se bralec zlahka vživi v čas in like.

Koristen nasvet. »Ta strah bi ga zmedel, zato si je prepovedal misliti nanj.«

(do strani 174).

Na neprebrano knjigo sem že kar malo pozabila, a sem si jo k sreči še enkrat izposodila in ob njej uživala še nekaj dni. Pamuk je prepletajočo se Mevlutovo življenjsko zgodbo lepo pripeljal do konca. Lahko bi bila osnova za dobro turško nadaljevanko. Dobro sem napisala zato, ker je ob zapletih, ki jih prinaša življenje, pisatelj zapisal še veliko več o pomislih, čustvovanjih, tehtanjih pred odločitvami junakov romana. Da bi zaobjel zgodbo in sporočila, bi film moral presej preseči običajno površinskost in vizualno podobo nadaljevank.

Knjiga popelje tudi v različne mestne predele Carigrada, opisuje turške kulinarične posebnosti, etnično in narodnostno raznolikost prebivalstva ter njihove kulturne in verske navade. V današnjem času si lahko bralec obogati predstave in sproti s pomočjo spletnih orodij najde današnji izgled Istanbulskih četrti Çukurcume, Beyoğlu, Kültepe, Mecidiyeköy, Şişli Tarlabaşı, Gazi, a Duttepeja v Istanbulu nisem našla. Le Duttepe kot vas v Girasunu ali pa Duttepe kot goro v Turčiji. Poiskala sem tudi Tavukgöğsü, turško sladico iz piščančjih prsi zelo zahtevne priprave. Vsa ta mehka imena krajev, jedi, ljudi samoglasniki s preglasi in ipsiloni še bolj mehčajo Pamukovo besedo.

 

»Presunilo ga je, ko je odkril v zunanjem svetu sled tega, kar je imel doslej za nizkotno bolezen duha, ki jo je imel le on sam. (James Joyce, Umetnikov mladostni portret)«

»V nebesih je namen srca enak namenu jezika. (Ibn Zerhani, Skriti pomen izgubljene mistike)«

»Pogajanje v družini na deževen dan ne prinese nič dobrega (Biron Paša, Izgovori in sarkazem)«

»Dosti prej spreminja oblika mesta se, kakor srce ljudi. (Baudelaire, Labod)«

»Menda sem že povedal, da ne morem misliti drugače, kakor kadar hodim; brž ko se ustavim, ne mislim več in moja glava hodi samo z mojimi nogami. (Jean-Jaques Rousseau, Izpovedi)«

Vse to ti bom dal

Dolores Redondo

Todo esto te daré. Roman je bil na seznamu del Mesto Bere, kjer so tokrat ponujeni za branje kriminalni romani. Baskovska pisateljica počasi plete zgodbo, tudi z romantičnimi opisi španske vinogradniške krajine in pretanjene urejenosti plemiškega vrta, kjer imajo posebno mesto gardenije.

»Vse to ti bom dal, če predme padeš in me moliš.« (Matej, 4,9-10).

Alan Ford 1

Max Bunker

Te knjige si najbrž ne bi izposodila, če je ne bi bilo na tokratnem seznamu Mesta bere. Pa me je premagala nostalgija, a sem bila ob prevzemu nekoliko razočarana. Alana Forda je težko imeti v rokah v obliki trdo vezane knjige. Navajeni smo bili formata mehko vezanega stripa. In še nekaj je. Tale izvedba je v slovenščini, naša generacija pa je živela z Alanom Fordom v hrvaščini oziroma zagrebščini. Saj je dober tudi slovenski prevod, a kaj ko imamo v podzavesti besedne zveze, ki smo jih brali v mladosti.

Na primer »Tko vrijedi leti, tko leti vrijedi, tko ne leti, ne vrijedi”, se sliši precej bolje kot “Kdor blesti, leti, kdor leti, blesti, kdor ne leti, je za v smeti!”.

Tudi “Ekipa TNT” se ne sliši tako dobro kot “Grupa TNT”.

Nekaj legendarnih citatov s spleta:

https://wannabemagazine.com/urnebesna-mudrost-citati-iz-alana-forda/

https://ezadar.net.hr/zabava/2764823/legendarni-citati-iz-kultnog-stripa-alan-ford-tko-spava-nije-budan-naoruzaj-se-i-bjezi/

Dogodek in druge zgodbe

Annie Ernaux

L'évenément. Passion simple. L'occupation. Le jeune homme. Štiri avtobiografske zgodbe z različnih obdobij pisateljičinega življenja. Težja življenjska izkušnja je, bolj doživeto je zapisana. Še posebej, ker je pisala iz sebe, ne oziraje se, kaj si bodo mislili drugi. Kot bi jo doživljala sama. Kot sem jo v posameznih sestavinah že kdaj občutila podobno.

Prvi dve sta že doživeli filmsko upodobitev. Vizualne podobe zgodb so se mi prikazovale že med branjem. Se mi je zdelo, kot da sem ju že nekje videla in poiskala trailerja obeh filmov. Pri drugi je ruskega ljubimca, ki skoraj ni spregovoril besede, igral Sergej Polunin.

Članek na rtvslo.

Anomalija

Herevé Le Tellier

L'Anomalie. Nekako mi ni stekla. Morda sem bila še preveč pod vtisom filma Mullholand Drive in še nekaj drugih.

Pogodba

Mojca Širok

Način podajanja zgodbe mi nekako ne leži. Preveč praznih dialogov. Sem jo morda prezgodaj odložila?

Andaluzijski prijatelj

Alexander Söderberg

Den andalusiske vännen. Knjiga mi ni stekla. Predolga poglavja brez prave vsebine. Pisatelj bje najbrž moral zavlačevati, da bi spisal 596 strani. Verjetno bi morala vztrajati dlje.

Voda v jezeru ni nikoli sladka

Giulia Caminito

L,acqua del lago non è mai dolce. Knjigo sem brala že pred časom in imela sem v spominu, da sem jo tudi že omenila v blogu. Pa je bil to očitno spomin zamišljenega. Gre za življenje neke družine v razmerah, podobnih kot v zgodbah Ferrantejeve, le da se te dogajajo v Rimu in v mestecu Anguillara Sabazia ob  Braccianskem jezeru. Socialne razmere so opisane še temeljiteje, morda so bolj krute tudi zaradi bližine časa dogajanja. In doživljanja glavne junakinje so precej globlje in bolj filozofsko opisana kot pri Ferrantejevi.

Skalpel

 Uroš Ahčan

Pogled v zdravnikov vsakdan. Res zahtevno življenje. Čeprav je delo v vsakem poklicu najbrž enako zahtevno, če ga jemlješ z odgovornostjo, ker tako nehote prispeš na prag izgorelosti.  Verjetno je bilo naključje, da sem to in še knjigo Davida Zupančiča brala kakšen mesec pred zdravniško stavko.

Pokvarjena kri

John Carreyrou

Bad blood. Knjigo sem imela zapisano med priporočenimi. Raziskovalni novinar je zapisal svoje raziskovanje velike prevare ameriškega podjetja v Silicijevi dolini, katerega ustanoviteljica je imela sprva namen iznajti revolucionarno napravo za testiranje krvi doma. Predvsem zanimiv mi je bil je značaj ambiciozne podjetnice.

 

Utrdba z devetimi stolpi

Quais Akbar Omar

A fort of nine towers. Zgodba se dogaja v času, kot se je dogajala tudi Hosseinijeva Tek za zmajem. Tudi začetna usoda junaka je podobna, le da je tu opisanih še več žalostnih podrobnosti nepojmljivih krutosti, ki so se dogajale prebivalcem Kabula.

Nadležna ljubezen

Elena Ferrante

L'amore molesto. Vse dosedanje knjige Elene Ferrante sem z veseljem prebrala. Ta pa je bila prepolna travm iz otroštva. Pisanje je iz njenega začetnega obdobja, prevedeno v slovenščino pa je bilo šele v zadnjem času, po tem ko smo predelali že ves njen opus. Branje sem opustila nekje v prvi tretjini, morda se še kdaj vrnem.

Bela levinja

Henning Mankell

Den vita lejoninnan. Švedska kriminalka se dobro bere, zajetne knjige z preko petsto stranmi sploh ni težko prebrati. Kar nekaj je preobratov, začetni zaplet v zgodbi sploh ni bil tisti, ki ga je na koncu reševal inšpektor Wallander.