Čudaštvo v moji glavi

Orhan Pamuk

Kafamda Bir Tuhaf lik. Samo romana je 547 strani, poleg tega se je Pamuk potrudil in narisal družinsko drevo junakov zgodbe, kronologijo in indeks imen. Na koncu knjige najdete še povzetke nekaterih njegovih del. Knjiga je kar zajetna in terja nekaj logističnega načrtovanja, da si jo izposodite in vrnete v knjižnico. No saj ni tako hudo, a kljub vsemu je ne morete nesti kar tako v torbici z drugimi potrebščinami. Zasede kar nekaj prostora, tudi teža ni na odmet. Žal je nisem utegnila prebrati do konca, ker mi je čas izposoje potekel in sem jo morala vrniti v knjižnico. Si jo še enkrat izposodim in nadaljujem z branjem.

Sicer po Pamukovo mehko zapisana zgodba, ki povede v življenje in občutja upodobljenih likov. Dogaja se počasi, s podrobnejšimi predstavnimi opisi, tako da se bralec zlahka vživi v čas in like.

Koristen nasvet. »Ta strah bi ga zmedel, zato si je prepovedal misliti nanj.«

(do strani 174).

Na neprebrano knjigo sem že kar malo pozabila, a sem si jo k sreči še enkrat izposodila in ob njej uživala še nekaj dni. Pamuk je prepletajočo se Mevlutovo življenjsko zgodbo lepo pripeljal do konca. Lahko bi bila osnova za dobro turško nadaljevanko. Dobro sem napisala zato, ker je ob zapletih, ki jih prinaša življenje, pisatelj zapisal še veliko več o pomislih, čustvovanjih, tehtanjih pred odločitvami junakov romana. Da bi zaobjel zgodbo in sporočila, bi film moral presej preseči običajno površinskost in vizualno podobo nadaljevank.

Knjiga popelje tudi v različne mestne predele Carigrada, opisuje turške kulinarične posebnosti, etnično in narodnostno raznolikost prebivalstva ter njihove kulturne in verske navade. V današnjem času si lahko bralec obogati predstave in sproti s pomočjo spletnih orodij najde današnji izgled Istanbulskih četrti Çukurcume, Beyoğlu, Kültepe, Mecidiyeköy, Şişli Tarlabaşı, Gazi, a Duttepeja v Istanbulu nisem našla. Le Duttepe kot vas v Girasunu ali pa Duttepe kot goro v Turčiji. Poiskala sem tudi Tavukgöğsü, turško sladico iz piščančjih prsi zelo zahtevne priprave. Vsa ta mehka imena krajev, jedi, ljudi samoglasniki s preglasi in ipsiloni še bolj mehčajo Pamukovo besedo.

 

»Presunilo ga je, ko je odkril v zunanjem svetu sled tega, kar je imel doslej za nizkotno bolezen duha, ki jo je imel le on sam. (James Joyce, Umetnikov mladostni portret)«

»V nebesih je namen srca enak namenu jezika. (Ibn Zerhani, Skriti pomen izgubljene mistike)«

»Pogajanje v družini na deževen dan ne prinese nič dobrega (Biron Paša, Izgovori in sarkazem)«

»Dosti prej spreminja oblika mesta se, kakor srce ljudi. (Baudelaire, Labod)«

»Menda sem že povedal, da ne morem misliti drugače, kakor kadar hodim; brž ko se ustavim, ne mislim več in moja glava hodi samo z mojimi nogami. (Jean-Jaques Rousseau, Izpovedi)«