Prezir

Alberto Moravia

Še en čudovit prevod Cirila Zlobca. Tudi tokrat se je Moravia posvetil proučevanju bližnjih odnosov in njihovih doživljanjih posameznika ter podrobno opisoval značaje, razmerja pa tudi fizične značilnosti.  In občutja. In o tem, kar se nam vsem dogaja. "Zgodi se nam včasih, ko smo zaradi kake globoke misli posebno raztreseni, da postavimo nekam, ne da bi vedeli kam, kak predmet, kakršen koli, knjigo, krtačo, čevlje, in da ga potem, ko nas raztresenost mine, zaman iščemo ure in ure in ga potem najdemo na najbolj čudnem, nerazumljivem mestu, takšnem, da je potreben še umski napor, če hočemo razumeti: na vrhu omare, v kakem zapuščenem kotu, v zaboju. "

O razumski razčlembi dvoma. "Opazil sem, da kolikor bolj nas razjeda dvom, toliko bolj se prijemamo lažne jasnosti razuma, kakor da upamo z njim razjasniti to, kar so čustva napravila kalno in temno. Z veseljem sem se tedaj, ko mi je instinkt dajal tako protislovne odgovore, lotil razumske preiskave, skoraj kot kak policijski agent v kriminalnih romanih."

O zvestobi in ljubezni. "Zvestoba, gospod Molteni, ne ljubezen … Penelopa je zvesta, ne vemo pa do kakšne meje ga ljubi … in kot veste, včasih smo lahko do kraja zvesti, ne da bi ljubili … V določenih primerih je zvestoba celo neka oblika maščevanja, odkupnine, potešeno samoljubje … Zvestoba, ne ljubezen."

"Mogoče si je predstavljati najneprijetnejše stvari in predstavljati si jih z gotovostjo, da so res takšne. Toda potrdilo te domneve, ali bolje, te gotovosti, bo prišlo vedno nepričakovano in boleče, kot da si nismo predstavljali ničesar."

Del zgodbe se, kot pri nekaterih drugih njegovih romanih dogaja v Rimu, del na Capriju.