Preveč sreče

Alice Munro

Too Much Happiness. »Preveč sreče« so bile zadnje besede Sofije Kovalevske. Srečo je v bistvu težko opredeliti. Najbrž gre le za trenutke, ki pa se jih moramo zavedati takrat, ko so. Občutiti srečo. To mimobežno občutenje je najlepše ubesedil Pamuk v Muzeju nedolžnosti, gotovo še kakšen pisec, a Pamuka se vedno spomnim, ko se sprašujem, če je nek trenutek sreča.

Tudi tokrat so kratke zgodbe bizarne, nenavadne za običajno življenje in mestoma grozljive. Kot Dahlove ali Mc Ewanove, ne pa fantastične in mistične kot na primer Pachechove ali tiste Harrisove.

Običajno nenehnih nasvetov, po katerih nismo sami povprašali, ne sprejemamo z odprtimi rokami. »Dajali sta mi nasvete, ki jih nisem želela.« Težko pa se ustavimo, da ne bi dajali nasvetov drugim, na primer svojim otrokom. Sčasoma se tudi tega naučimo.

Zabaven se mi je zdel odstavek o značilnih oblekah, ki jih nosijo ljudje nekaterih poklicev. »«Zdi se mi tako absurdno«, je napisal, »da naj bi se človek zapenjal v nekakšne obleke. S tem mislim na obleke, kakršne so značilne za inženirje ali zdravnike ali geologe, ki se sčasoma prirastejo na kožo in jih ni mogoče več sleči.«« Ste že kdaj pogledali črne napol športne čevlje geodetov, ki jih nosijo za službene priložnosti? Ali pa kariraste srajce računalničarjev? Ali pa morda črne pulije arhitektov? In razpoznavna oblačila dizajnerjev?

Govori tudi o življenju v sedanjem trenutku, ki ga večinoma nismo sposobni. »Pravi, da živi v sedanjem trenutku. Ko sem ga vprašala, ali mar danes ne živimo vsi tako, je odgovoril, da on misli na resničen sedanji trenutek.« »Življenje sproti« pa lahko pripelje tudi do absurda. Življenje, ki ne išče gotovosti za prihodnost s kopičenjem materialnih dobrin.

Življenje za trenutek pa je tisto, ki lahko prinese občutenje sreče. »Tako mi je lažje. Obstaja samo tisto, kar je videti navzven, dejanja, vsak trenutek v življenju. Odkar sem spoznal to, sem srečen.«

Cavazza

Vesna Milek

Knjiga je obležala v meni. Pa ne samo kot tip knjige, ki jo pogrešaš, ko jo nehaš brati. Vsebina avtobiografskega romana je takšna, da naslednje knjige, ki me je čakala na kupčku počitniškega branja enostavno še nisem mogla vzeti v roke.

Čeprav sem Cavazzo videvala v njegovih vlogah, na Kongresnem trgu okoli Platane, slišala mnenje o njem, da »je pravi moški« in vedela za njegovo družinsko tragedijo, ga še nisem videla s temi očmi. Njegova zgodba dotakne.

Asociacije so me med branjem včasih popeljale v avtobiografsko pripoved Cirila Zlobca, ali pa Bogdana Novaka, morda zato, ker sta se dogajali na meji z Italijo, ki je tudi del Cavazzove zgodbe. Ali pa k Branku Gradišniku, ki je tudi razkril svoje intimne dele življenja.

Tokrat ne bom izpisovala citatov. Se mi zdijo preveč osebni, njegovi in zato ne bi bilo primerno, da se znajdejo še v tem blogu. In vprašanje, če bi bil pravi izbor. Najbolje je prebrati ves roman.

Mesto bere (medblog)

Presenečena sem bila, ko so mi je ekipa Mesta bere sporočila, da sem bila uvrščena med najbralce letošnjih branj. Gotovo so se zmotili, sem si dejala, saj nisem prebrala tolikšne količine knjig, ki bi me uvrstila na takšen seznam. Ko mi je prijazna bibliotekarka povedala, da gre to priznanje za opise knjig, zbrane v tem blogu, pa me je to izjemno prijetno presenetilo in razveseliloJ Knjige sem namreč prebirala bolj zaradi radovednosti, kaj mi prinašajo, moje pomisli o njih pa zapisovala bolj zase. 

Projekt ljubljanskih knjižnic sem omenila že v enem izmed prejšnjih medblogov, ko sem pisala o bralnih oz. literarnih blogih. Takrat še misleč, da sem tale blog poimenovala preden je nastal mestni bralni projekt in, da sem bila prva, ki sem uporabila končnico »bere«. Kasneje sem ugotovila, da se je projekt začel kakšen mesec pred mojo prvo objavo in kdo bi lahko rekel, da obstaja možnost, da sem kje mimogrede prebrala ime projekta in ga shranila nekje v nezavednem spominu. Vendar lahko zagotovim, da to ne drži. Najprej sem namreč določila ime mojega kuharskega bloga »živakuha« in potem po enakem vzorcu poimenovala še vse preostale štiri.

V Mestu bere sem sodelovala drugič, lani sem brala severno, letos latinskoameriške romane. Prav vesela sem bila, ko sem našla bralni seznam, pri katerem se je nekdo drug potrudil in izbrskal naslove dobrih romanov, med njimi tudi manj brana dela bolj znanih pisateljev. Moji bralni seznami so dotlej namreč večinoma temeljili na priporočilih prijateljev, mame, ki je kakšno knjigo prebrala pred mano ter prijaznih knjižničarjev. Kakšno knjigo sem izbrskala iz polic tudi sama, nekaj avtorjev pa sem obdelala skoraj v celoti tako, da sem poiskala vsa njihova prevedena dela. Zaradi dobrega izbora romanov na bralnih seznamih prejšnjih let, sem jih poiskala na arhivski spletni strani mestne knjižnice in že se veselim novih branj.

Naj izkoristim priložnost in se zahvalim ekipi Mesta bere za vsakoleten trud ob projektu, ki nam bralcem olajša izbiranje čtiva za branje. In čestitam za še en odlično izpeljan projekt!

Lani mi je na zaključni prireditvi sreča prinesla tri citate – Siri Hustved, Paula Austerja in Willa Ferugsona. Slednji je zapisal: »Živeti se ne splača zaradi nekakšne popolne Sreče, ampak zaradi trapastih malenkosti, ki nas razveseljujejo spotoma.« Tudi dobre knjige so tovrstne trapaste malenkosti za razveseljevanje.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

Pogingen iets van het leven te maken. Het geheime dagboek van Hendrik Groen, 83 ¼ jaar

Strašno zabavno branje, kjer lahko najdemo napotek o zornem kotu pogleda na življenje, ko naj bi že zahajalo. Nekdo bi rekel, vse lepo in prav, ampak v realnem življenju se tega ne da in jamral še naprej. Preprosto duhovito opisovanje življenja v sebi nosi bistvo spraševanja o tem, kaj življenje je in kako preživeti vmesni čas med rojstvom in smrtjo, še posebej v časih, ko nam ne preostane veliko in kvalitete življenja ni več same po sebi. »»Človek se rodi, človek umre, preostalo pa je preživljanje prostega časa.« (James Joyce)« Zapolnjevanja vrzeli med rojstvom in smrtjo se loti tudi z vidika kopičenja imetja v tem obdobju, kar je zanimivo tudi v luči tega, da nas predmeti, ki jih zbiramo okoli sebe v določenem obdobju začnejo dušiti in se moramo lotiti njih redčenja. »Že Monty Python je rekel: »Ko se rodiš, nimaš nič. Ko umreš, nimaš nič. Kaj si torej izgubil? Nič!««

Dotakne se tudi žalosti, ki jo doživljamo po smrti bližnjega. »«To je bilo zanjo najbolje.« Stokrat lahko ponoviš, a žalosti ne odženeš.«

Pisec zgodbe je anonimen, spletni viri mi niso razkrili, ali gre za avtobiografsko zgodbo, ali pa jo je napisal nekdo, ki zares od blizu podoživlja iztekajoče še življenje in prebivanje v domu za starejše. Ob tem razmišlja tudi o možnostih evtanazije in samomora v času, ko bolečina in brezizhodnost premagata slo po življenju. Dotakne se celo Zweigovskega dvojnega samomora (ki je zasvojil tudi Moravio in ga opisuje v Melanholiji 1934). »Pred par leti sta neka belgijska zakonca družno opravila evtanazijo. On, 83 let, je imel raka v zadnjem stadiju, ona 78 let pa hude starostne težave in ni hotela živeti sama. Z roko v roki sta odšla s tega sveta.«

V dnevniku najdemo tudi cel kup praktičnih napotkov za življenje. Primer napotka, ki ga lahko upošteva nekdo v zrelejši fazi rasti je uporabljen pri omembi neobremenjenosti pri igri kart v primeru, da izgubljaš z določenim nasprotnikom. »Včasih je treba načela, zaradi višje pravice, vreči čez ramo.«

Tišina med sogovorniki je lahko mučna, lahko pa preprosto samoumevna. V tišini lahko uživamo tudi v dvoje. »Ampak ni več tako črno: poletje je krasno in včeraj sem bil skoraj dve uri zunaj v kavarni z Eefje. Prijetna družba je za pogovor, pa tudi za tišino, ki ne vzbuja nelagodja. Idealno popoldne.«

»Po potovanju pa moram narediti spet nove načrte. Dokler so načrti, je življenje. Popoldne grem kupit nov blokec.«

Projekt otrok

Graeme Simison

Effect Rosie

Nadaljevanje Projekta Rosie je prijetno branje, ki nam odpre možnost opazovanja življenja, razstavljenega na bolj elementarne sestavine.

Zelo priročno je interpretirati življenje po logičnih in ne čustvenih vzorcih. Tudi za ljudi, ki jih vodijo čustva, prav pride napotek glavnega junaka, ki si ga lahko vizualiziramo s Sheldonom iz Big banga. »Problema ne moreš rešiti, če te hromijo čustva.« Nekje v knjigi najdemo še dodaten nasvet, kako naj se (ne)lotimo obvladovanja težav. »Jackov nasvet glede samoobvladovanja sta sestavljali dve mnogokrat ponovljeni načeli: 1. Ne napij se (in ne jemlji amfetaminov). 2. Odkorakaj stran.««

Problem je vedno v nas samih. »Prvo ženo sem pustil, ko se je bend začel vzpenjati. Mislil sem si, da lahko roker dobi boljšo. Pa v bistvu nikoli nisem. Lahko bi rekel, da so bile vse enake, ampak problem je bil v tem, da sem bil jaz zmeraj enak. Če imaš iste probleme s štirimi ženskami, začneš razmišljati, da si mogoče pa vendarle kriv ti.«