Solze v Evropi

Aleš Debeljak

Bom kar prepisala, kar je napisal. Saj ne potrebuje kakršne koli spremne besede ali komentarja. Pisal je tako lepo, slikovito, čustveno, bistroumno, s polno vsebine. Najbrž nam vsem manjkajo njegovo pisanje, bistre misli in topel pogled.

»Naslanjala se je na enega od stebričkov v betonski ograji, ki je ločevala rumeno dvonadstropno hišo od pločnika Proletarske ulice. Odeta v temno moder plašč je stala tam, krhka in razpuščenih las. Ne poznam je, gotovo ni iz soseske. Nimam pojma, kaj jo je prignalo, od kod je k nam prišla, in vendar sem upočasnil korak, sem že mimo in v ušesih mi drgetajo pridušeni zvoki dekletovega hlipanja.

Vsakokrat, ko vidim človeka z objokanim obrazom, zakopanim v dlani, se nezmotljivo spomnim na antologijsko podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm. V tej klasični pripovedi slovenskega risateljstva je Tomaž Lavrič z izvrstno ironijo prikazal uporniško odraščanje v osemdesetih letih ter punkerski prezir do avtoritet, pri tem pa ni pozabil na neprekinjeni tok časa, v katerem iz nekdanjih upornikov nastanejo štiridesetletniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let zgovorno pride do izraza v prizoru, v katerem glavni junak sedi pod vrbami žalujkami ob plivkajoči Ljubljanici, hlipanje mu stresa ramena, sklenjeni prsti kakor skleda zajemajo lica in prekrivajo solzne sledi.

Solze nastopijo takrat, ko si nas čustva popolnoma podredijo. Razločna govorica odpove in zastavi se nam utekočinjena uganka. Kaj solze skrivajo in kaj razkrivajo? Samuel Beckett, veliki mojster evropskega absurda, nekje pravi: »Moje besede so moje solze.« Hvaležni bralci ne dvomimo. Še več: lahko bi rekli, da drži tudi obratno. Solze so besede, čeprav besede posebnega tipa. Solze namreč smemo razumeti kot svojevrsten jezik, ki nosi prvinsko in globinsko sporočilo – solze opredeljujejo našo človečnost.

Konec koncev so čustvene solze docela človeška zadeva, saj jih ne izloča nobena žival, hkrati pa so dejansko univerzalne. Obstajajo v vseh kulturah na vseh krajih planeta. So najbolj bistven in hkrati najbolj hlapljiv, najbolj očiten in hkrati najbolj zagoneten dokaz za obstoj naših čustvenih življenj. In vendar se pri vseh kulturah upirajo smiselni razlagi. Težko, če že ne nemogoče, jih je nedvoumno raztolmačiti. Ni človeka, ki ne bi že kdaj ostal nemočen pred objokanim obličjem in se v zadregi spraševal: kaj je jokajočemu, je mar ranjen, osramočen, jezen, vesel ali potrt?

Solze doživljamo kot izraz čustvene notranjosti, pretakamo pa jih ob osupljivo raznolikih zunanjih priložnostih. Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja! Kaj imajo te solze skupnega? Pojavijo se takrat, ko nam popusti sposobnost za polno ubeseditev močnih, zapletenih in pogosto nasprotujočih si čustev. Prevzamejo in preplavijo nas tako, da valovi pljuskajo v drobnih kapljicah.

Res: solze predstavljajo presežek čustva nad razumom. Omogočajo nam, da se obrnemo proč od vzrokov in se usmerimo na notranjo stran intimnega okna, kakor je čilski pesnik Pablo Neruda v prevodu Jožeta Udoviča pretresljivo zapel v žalostinki, posvečeni pesniku Federicu Garcii Lorci, ki so ga med špansko državljansko vojno ubili fašisti: Medtem ko zvezde tečejo v reki brez konca, / je dosti ihtenja za okni, / pragi so razjedeni od solzá, sobe so mokre od joka, / ki grize preproge kakor kipenje valov.

Včasih, da ne rečem pogosto, se zgodi, da solze prezremo ali spregledamo. Ampak nemogoče je spregledati ogromno količino solz v lanskem letu. Solze so namreč tu: grenke solze beguncev, preganjancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ganljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje. Vse kaže, da nam nekaj sporočajo. Solze terjajo odziv. 

…

Ne vem, kakšni vzroki so neznanko v temno modrem plašču na Proletarski ulici privedli do joka, vendar vem, da je apatija hujša: dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi. "