Rajski vrt

Ernest Hemingway

The Garden of Eden. Hemingwaya se brala še v svojih mlajših letih. Moram reči, da sta Komu zvoni ter Starec in morje na meni pustila precej boljši vtis kor Rajski vrt, ki se bere precej bolj lahkotno površno, najbrž zaradi praznih dialogov, ki ne tako prepričljivo slikajo doživljanje glavnih junakov. Morda sem knjigo tako dojela tudi zato, ker sem od Hemingwaya več pričakovala. Podobno sem bila razočarana nad Remarquovo Postajo na obzorju in Nadomestnimi volitvami Rawlingove. Veliki pisatelji velikih del, od katerih bralec pričakuje vsaj enako raven napisanega kot pri prej prebranem. Andrej Blatnik v spremni besedi sicer piše, da se je slavni pisatelj po prejeti Nobelovi nagradi ni napisal ničesar tako odločilnega, kar bi nadgrajevalo njegov opus. Morda pa je želel z lahkotnim pisanjem prikazati sproščeno počitniško življenje v počitniških krajih ob Sredozemlju in Atlantiku. Tudi, če bi bil to razlog za tako napisano zgodbo, se ne more kosati z nektarimi drugimi pisci, ki so zgodbo postavili v počitniško vzdušje Mediterana, na primer z Albertom Moravio, ki je precej bolj poglobljeno in doživeto bralcu opisoval posebno doživljanje počitniškega življenja na Capriju.

Prav te dni sem na portalu MMC zasledila članek, kjer pišejo o tem, da je tudi Orson Welles Hemigwayu očital površnost pri pisanju, predvsem v odnosu do Španije: "Španija je bila ena njegovih strasti (op. strasti Orsona Wellesa). Do konca leta 1973 je bil močno ogorčen zaradi površinske prisvojitve španske kulture, ki se je razmahnila med ameriškimi turisti, navdihnjenimi s Hemingwayem. Njegovo življenje in knjige so navdihnile ogromno turistov, ki so odšli v Španijo na bikoborbe. Wellesu se je to zdelo zelo površno in je preziral ta mačizem."

Lahko pa bi bila površnost in praznost tega romana rezultat ustvarjalne nemoči, ki je ena izmed tem v zgodbi. Pravzaprav skoraj pri vsakem (velikem) pisatelju najdemo delo, kjer se ukvarja s to temo. Pri Austerju, Moravii, Rothu in drugih. Pisatelje torej, kot vse druge umetnike pesti dejstvo, da morajo za uspešno pisanje imeti izpolnjena hkrati dva pogoja: navdih in disciplino.

Me pa je režiser življenja je spet obdaril z naključjem. Prvi del knjige sem brala na predvečer dneva, ko sem si popoldne ogledala The Danish Girl. V čem je naključje, bodo vedeli tisti, ki so prebrali knjigo in si ogledali film, le da je šlo za preobrazbo v nasprotno smer. Ena izmed junakinj zgodbe Catherina je zaslutila nevarnosti preobražanja: »Ko začneš živeti zunaj sebe, je vse nevarno.« Spreobračanje pa je v nasprotju z Einarjem želela in uspela zadržati med štirimi stenami družine: »Nihče razen naju ne ve, kakšna sem. Fant bom samo ponoči, da te ne bom spravljala v zadrego. Nikar ne bodi v skrbeh, prosim«. 

Romeo in Julija

William Shakespeare

The tragedy of Romeo and Juliet. Opažam, da knjige berem drugače, kot sem jih v svojih mlajših letih. Takrat sem v njih sledila bolj zgodbi in nekemu splošnemu, povzetemu občutku o sporočilih, ki jih knjiga prinaša. Danes zgodbi sledim bolj samoumevno, bolj pozorna pa sem na posamezna sporočila in zapise, še posebej pa na avtorjevo interpretacijo ali spoznanja o čem. Splošen občutek po knjigi ostane tako ali tako, razlika je le v tem, da mi nekatere izmed knjig pustijo močnejšo sled in z njo živim in mislim še nekaj časa.

Po Shakespeareju sem segla po tolikih letih, ne zaradi letošnje 400. obletnice njegove smrti, ampak bolj zaradi naključja, ker sem bila spodbujena s citatom iz Prospera (I. dejanje), ki ga je nekje sredi filma My week with Marlyn povedal, mislim da, Sir Laurence Olivier: »You do look, my son, in a moved sort, as if you were dismayed. Be cheerful, sir. … Our revels now are ended. We are such stuff as dreams are made on, and our little life is rounded with a sleep.« Prevzela me je tudi moč Soneta 129, ki sem ga našla v Poletju brez moških Siri Hustved, pa še prej citirani verzi iz Julija Cezarja in Bardovega petinpetdesetega soneta v Greenovem romanu Krive so zvezde.

Kaj pravi Julija o poroki? »Velika čast, ki jaz o nji ne sanjam.« In kaj Romeo in Mercutio o namenu in sanjah? »Čem reči, tjavendan/ gre dan, ko luč, ki sveti, ko je dan./ Vodi nas dobra misel: odločitev/ je torej dobra – kaj ko bi pohitel?/ Namen ni dober, nič ne oponašam/ zamisel pa še manj. Zakaj te vprašam/ To noč sem sanjal. Sanja vsak, priznaš?/ Kaj si sanjal. Da so sanje laž./ V spanju pritakne včasih se resnica./«

Ura brez kazalcev

Carson McCullers

Clock Without Hands. Spodbudo za branje te knjige sem dobila v bralnem seznamu severnoameriških avtorjev mestne knjižnice. Iz seznama pa sem izbrala prav ta naslov, ker me je spominjal na čase odraščanja, ko sem neke noči prišla domov nekaj kasneje, kot sem obljubila mami, pa me ni čakala jezna ob prižgani luči v kuhinji, kot so to počele nekatere druge mame, ampak so me na postelji v moji sobi čakale razpostavljene knjige iz zbirke »Sto romanov«. Spomnim se Ure brez kazalcev in Biljarda ob pol desetih. Naslova sta se mi vtisnila v spomin, zato sem, spodbujena od mestnobralnega spiska, pobrskala po policah regala na hodniku in poiskala roman številka 33. Oblikovno besedilo v knjigi sicer ni optimalno postavljeno za branje, črke so majhne, besedilo je strnjeno. Poleg tega je od leta 1967, ko je bila knjiga natisnjena, minilo že kar precej časa, zato je papir v notranjosti knjige že porumenel, tako je kontrast med papirjem in črkami še manjši. Je pa res, da po drugi strani, daje knjiga s tovrstno patino, branju poseben čar.

Kot imam običaj v tem blogu, o vsebini ne bom kaj dosti pisala. Poglobljeno analizo romana je napisala prevajalka Majda Stanovnik, preberete jo lahko na začetku knjižice. Za moj spomin pa naj napišem, da besedilo odseva občutke, kot si jih predstavljam o življenju nekdaj na Jugu (združenih držav). Podobne občutke so pričarale Služkinje Kathryn Stockettove, napisane skoraj petdeset let kasneje. Zanimivo je, da sta obe knjigi napisali ženski. Se pa slednja zaradi načina pisanja laže bere. Moram priznati, da sem v Uri brez kazalcev nekatere dele besedila brala manj poglobljeno, ker so razglabljanja in dialogi med protagonisti zgodbe včasih preveč razpotegnjeni.

Za razliko od nekaterih knjig, kjer veliko pisateljem ob koncu zmanjka moči v peresu, pa ta roman na zadnjih nekaj straneh ponudi dobro besedilo. Na straneh 228 in 229 je zanimiv opis pogleda na zemljo od zgoraj. »Če gledaš z višine šeststo metrov, se zemlja zdi urejena.« »S te višine ne vidiš človeka in nadrobnosti njegovega ponižanja. Zemlja je iz velike oddaljenosti popolna in enotna. Ampak ta urejenost je srcu tuja, in da bi imel zemljo rad, moraš priti bliže. Ko drsiš navzdol, nizko nad mesto in pokrajino, se celota razdrobi v mnogoterost vtisov.« »Iz zraka so ljudje scvrknjeni in podobni avtomatom, kakor navite lutke. Zdi se, da se samodejno sučejo v stiskah naključnih rev. Ne vidiš jih oči. In nazadnje ti je to neznosno. Vsa zemlja pomeni iz velike razdalje manj kot en sam dolg pogled v človeške oči. Celo v oči sovražnika.«

Na nekaj zadnjih straneh pa opisuje zadnje dni umiranje lekarnarja J.T.Malona, kot da je že sama imela to izkušnjo. »A ni se več umikal naravi. stvarem. Dušo mu je obšla čudna lahkotnost in bil je povzdignjen. Zdaj je gledal naravo in bila je del njega samega. Nič več ni bil človek, ki gleda na uro brez kazalcev. Ni bil sam, ni se upiral, ni trpel.« (230) »Toda živost ga je zapuščala, in ko je umiral, je življenje zadobilo takšno urejenost in preprostost, kakršne ni Malone prej nikdar ni poznal. Utripa, življenjske moči ni bilo več in ju ni pogrešal. Pokazal se je samo namen. Kaj njemu mar, če vrhovno sodišče integrira šole? Njemu nič več ni bilo važno. Četudi bi Marta razstrla ob vznožju postelje vse koka-koline delnice in jih preštevala, še glave ne bi vzdignil. Ampak nekaj je le potreboval, zakaj rekel je: »Rad bi malo ledeno mrzle vode čisto brez ledu.« Toda še preden se je mogla Marta vrniti z vodo, se je življenje počasi, narahlo, brez boja in strahu ločilo od J.T.Malona. Živost ga je zapustila. In gospe Malonovi, ki je stala s polnim kozarvcem v roki, je zazvenelo kot vzdih.« (235)

Še nekaj odlomkov. »Tisto leto je zamudil poletje; zelenjava je zrasla in pojedli so jo, ne da bi opazil.« (135)

joviálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko dobrodušen, hrupno vesel: notar je bil jovialen človek / jovialen obraz

Mavrica

Pearl S. Buck

The Rainbow. Kot po naključju mi je v roke prišla Mavrica Pearl Sydenstricker Buckove ravno v času, ko sem prebirala Romea in Julijo (op. gledališko igro in roman, ki piše o gledališču sem potem nekaj časa brala vzporedno). Čakala me je na polički v mamini predsobi. Najbrž jo je našla izpostavljeno na policah zaradi mestne bralne akcije, kjer je v naboru nekaj severnoameriških romanov. Dejala je, da »gre za tanko knjižico, ki se lahko prebere.« Pa sem jo vzela v delo. Morda bo celo ta tista, ki bo pretehtala mojo odločitev, da akciji »Mesto bere« sporočim, katere knjige iz njenega nabora sem prebrala.

Glavni junak romana Henry Potter, (glede na leto nastanka knjige bi lahko bil ded od Harrya), si je ustvaril gotovo okolje za mirno življenje, poslovno in doma, zato naveličan življenja po petdesetem, razmišlja, da to nima več izzivov (kot Michael Douglas v filmu The Game) in išče nove dražljaje: "Zavrtel je svoj naslonjač in se zastrmel skozi veliko okno. Dan je bil prekrasen, nebo modro kakor tropsko morje, in na tej modrini so se živo orisovali stolpi iz alabastra in kristala in temno sivega kamna. Hudiča, si je mislil, želim živeti . . .".

V svojem (ameriškem) načinu življenja, ima izoblikovano podobo o idealni ženi, ki pa ne seže tako bizarno daleč kot kulminacija te podobe, ki jo najdemo v ženskah, upodobljenih v filmu The Stepford Wives. Njegova žena je bila čustveno inteligentna in razumevajoča, ker je tudi cenil, čeprav je o njej razmišljal nekoliko stereotipsko ameriško: "Bila je zapečkarica, gospodinja, mati, imela je vse dobre lastnosti, ki jih pričakujemo od ženske." Ob dogajanjih in čustvenih pretresih v zgodbi pisatelj tudi razmišlja o svojem življenju v dolgotrajni zakonski zvezi in ga postavlja na tehtnico z željami njegovega ega. Podobna razmišljanja že brana v Kureishevi Intimnosti, Austerjevem Leviatanu, Hustvedeove Poletju brez moških, Hornbyevem Kako biti dober in še kje.

"Že zdavnaj je ugotovil, da je laž zatočišče slabotnega in zategadelj manj vrednega." Njegov pogled na laž nam priča o tem, da je imel zdrave vrednote. Tudi zato ga najbrž pisateljica na koncu knjige reši iz grozečih spon negotovosti in nestanovitnosti, ki ga prinaša umetniški način življenja. O življenju odrskih umetnikov piše tudi Heinrich Böll v Klovnovih pogledih.

Mislila sem že, da sem našla slovensko besedo, ki je še nisem poznala: "olisteneti". Iskala sem jo po slovarjih in je nisem našla, našla sem le tisto, za katero sem mislila, da je prava: "olistati". V knjigi namreč piše "Drevesa vzdolž ulice so olistenela in naselila se je pomlad." Nič hudega, je pa zanimivo polistati po kakšnem elektronskem slovarju ob iskanju pravih slovenskih besed. Lepo pa se je tudi spomniti izraza, da se "pomlad naseli" v naše kraje. Če smo že pri odkrivanju slovenskih besed – v slovenskem prevodu te knjige sem našla tudi glagol "usrediniti". Dotlej sem namreč za ta pomen poznala besedi osredotočiti in osrediniti.

Konec gledališkega dela zgodbe je nedorečen. Kot v gledališki predstavi, ki je del zgodbe. Tako bralec za ta del zgodbe ni dobil odgovora o zmagovalcu. Knjiga nas na 124 strani prepričuje, da se lahko v življenju izmuzneš, v gledališču pa ne. "Dež dobi pravičnike in nepravičnike, in tako naprej. Toda v gledališču se ne moreš izmuzniti. Srčika igre je, da dobro zmaga nad zlim. Če pri tej zastareli resnici ubereš srednjo pot, si na koncu premagan. To verjamem Henry, čeprav živim s kompromisom." Kar se gledališke igre v romanu tiče, pa njena avtorica razloži, zakaj igra ne da odgovora na zadnje vprašanje, ki je v njej zastavljeno: "Čemu naj ženska dandanes da življenje otroku? Kakšno življenje mu je namenjeno?" Avtoričina razlaga je neusmiljena: "Še Bog nima odgovora na to vprašanje! Zato ljudi – kratko malo pokonča. Molčite! pravi in nas zdrobi nazaj v prah. To je razlog, zakaj mora obstajati smrt. Drugače ne bi bilo konca. Naj tudi jaz vse pokončam?" Sicer pisateljica gledališke igre v življenju ni tako črnogleda, njen pogled je, da mora biti bit človeka razposajena (stihi iz nekega ašrama na strani 149).