Intimnost

Hanif Kureishi

Intimacy. Najbrž ta knjiga pade na plodna tla, ko je človek nekje čez petdeset, lahko tudi prej za tiste, ki so bili primorani že nekolko več razmišljati o življenju. Če za prejšnjo opisano knjigo v blogu nisem bila gotova, da jo je napisala ženska, pa sem za tole zagotovo gotova, da jo je napisal moški. V zrelih ali pa nezrelih letih, odvisno kako obrnemo razmišljanja o našem poslanstvu, lahkotnosti bivanja in življenju, za katerega imamo samo eno priložnost. V knjigi brez poglavij lahko najdemo misli, ki tečejo ena za drugo, vse ujete v odhod iz vsakdanjega življenja. Prav težko si je bilo označiti vse, ki bi si to zaslužile, zato je verjetno najbolje knjigo imeti kar pri sebi in tu pa tam poiskati piščeve misli.

Ena izmed njih se ubada s tem, če srednji razred ne čuti krivde ob tem, da udobno živi, medtem ko nekateri nikoli ne bodo. "Ker sem sam iz predmestnega spodnjega srednjega sloja, kjer se družita revščina in povzpetništvo, dobro vem, kako to obvladujejo pripadniki srednjega razreda in kako se znajo ugnezditi v svoj tesno zaprti svet. O tem molčijo in to z razlogom, počutijo se krive, a vendar ne dovolj, da ne bi zase zahtevali najboljšega od vsega - kajpak." Opravičilo človeka.

Še ena asociacija na staro mamo. "Stara mama si je ljubimca našla pri osemdesetih in ko sta se sprehajala, sta se držala za roke. Začela je nosti uhane in uporabljati parfum. Pa še domišljala si je, da smo veseli, ker ni več sama."

O (ne)privoščljivosti. "Ljudje ti ne privoščijo kaj dosti užitkov, pravijo, da zate to ni dobro. Da boš potem hotel vedno več. Kako nestanovitno je poželenje."

O mislih, ki se podijo po glavi in jih je za notranje ravnotežje treba obvladovati. "Toda če je človek sposoben obvladati svoje misli, če je sposoben počakati, da se notranji vihar nespodobnih misli do konca razdivja in če potem zna s svojim razumom zviška pogledati na to razdejanje - to je stanje duha, ki bi si ga želel." "Kaj me najbolj bega? Dejstvo, da me vedno ista vprašanja in dvomi preganjajo že toliko let, najmanj zadnjih deset let, da vedno znova prihajam do istih, praznih, neuporabnih odgovorov, da ne vem nič več kot prej in da se nikakor ne morem znebiti potrebe po tem, da bi vedel- vrtim se kot podgana na kolesu. Kako naj temu ubežim? Izstopam. Razpad je isto kot preboj, je isto kot izhod. To je prava stvar." "Človek dela napake, hodi po stranpoteh, zaostane. Če bi na svoj neenakomerni razvoj lahko gledal kot na nekakšen eksperiment, brez želje po varnosti - saj brez tveganja tako ne moreš početi nič zanimivega - potem bi morda lahko dosegel neko vrsto notranjega miru. Seveda, s svojim življenjem človek lahko dela poskuse. S tujim verjetno ne."

In kako smo drugačni v svojem bistvu.

"Nikoli nisem našel načina, kako bi se s Suzan prepustil lenobnemu uživanju. Kajti Susan ima vedno polno glavo misli. Morda se komu zdijo ljudje, ki so polni energije in duha, vredni občudovanja. Toda v tem njenem početju je nakakšna obupana zagrizenost, kot da bi jo samo delo držalo skupaj. To pa je, po svoje, daleč od tistega, kar si želim jaz."

"Umetnost je enostavna zadeva za tiste, ki to znajo, in nemogoča za tiste, ki jim ne gre." (58)

"Učitelji so temu rekli pomanjkanje koncentracije. Ampak jaz sem bil skoncentriran. Prepričan sem, da so možgani vedno koncentrirani - toda na tisto, kar jih zanima."

O tem, kaj je življenje. "Če je življenje umetnost, je to vsekakor zelo nenavadna umetnost, umetnost vsega mogočega, predvsem pa življenjskih užitkov. V svoji razviti obliki bi morala povezovati celo vrsto različnih vrlin: inteligenco, privlačnost, srečo, neprisiljeno krepost, ob tem pa modrost, okus, znanje, razum in pa sposobnost, da težave in spore jemljemo kot sestavni del življenja. Bogastvo samo po sebi ni potrebno, vsekakor pa je nujna sposobnost, da si bogastvo pridobimo takrat, kadar ga potrebujemo. Med ljudmi, ki jih poznam živijo takšno življenje tisti, ki so svobodni, ki imajo svoje velike cilje in ki jim sledijo. Ti so tudi najboljša družba." 

"Dobri bog, nauči me brezbrižnosti."

Alfred Brendel, Emil Gilels, Marvin Gaye, Otis Redding, Stray Cat Blues

De Quincey, Baudelaire, Huxley

Zanimivo je, kako med branjem istega romana v različnih časovnih obdobjih življenja, opazimo druge poudarke. Ena pa je celo isti kot prejšnjikrat:)

»Če nikoli nikogar ali ničesar ne zapustiš, nimaš prostora za kaj novega. »

»Ne da bi se me dotaknila, mi od daleč nastavlja lice, tako da se moram pošteno nagniti naprej, da jo polubim, kar je ponižujoče za oba.«

»Pošljeta me po piškote, kot da sem njun služabnik.«

»Ne smem se prepustiti samopomilovanju, vsaj ne za dolgo. Ugotovil sem že, da me moja različna razpoloženja sama po sebi ne motijo, pač pa me je strah njihove intenzivnosti in tega, da ne vem, kdaj me bodo minila. Že če sem samo malce potrt, se bojim, da bo depresija trajala vse leto. Kadar se je moja nekdanja prijateljica Nina začela umikati vase, ali pa je postala osorna, sem že verjel, da za vedno odhaja in da je vsega konec.«

»Kot v vsakem podjetju se tudi v zakonu hitro razdelijo naloge in določijo pravila igre. Samo da partnerja nista nikoli povsem prepričana, če igrata oba po istih pravilih, ali pa jih je kdo od njiju kar čez noč spremenil, ne da bi drugega obvestil o tem.«

»Morda se komu zdijo ljudje, ki so polni energije in duha, vredni občudovanja. Toda v tem njenem početju je nekakšna obupana zagrizenost, kot da bi jo samo še delo držalo skupaj. To pa je po svoje, daleč od tistega, kar si želim jaz.«

»Kakorkoli že, še vedno sem prepričan, da je izogibanje poroki nujen izraz uporništva.«

Pred spanjem si stokrat skrtačim lase

Melissa P.

Cento di colpi di spazolo prima di andare a dormire. Nekje sem prebrala, da pisateljici Melissi Panarello mama najprej ni dovolila objave tega romana. Lahko pa bi bil to le eden izmed promocijskih trikov. Ob branju namreč nisem dobila občutka, da bi ga pisala ženska. Pogled na dogajanje je bil moški, še bolj pa me bega to, da naj bi bilo to pisanje šestnajstletnice in to v Italiji, ki je globoko prežeta z rimskokatoliško vero. Resda je beseda nekoliko okorna, ne verjamem, da bi to bil lahko le rezultat prevoda, in zato bi vse skupaj le lahko prisodili tako mlademu dekletu. Je pa res, da lahko na videz tradicionalno okolje še bolj spodbuja sproščene, razuzdane in perverzne predstave. Kot knnjižničarka v La cuccini, ki je prekrita z ostrigami čakala na kuhinjski mizi.

Značilen za to življenjsko obdobje je tudi pogled na starše in iskanje svojih poti v življenju. »Tiho sem zaprla vrata, ker nisem hotela zmotiti njegovih abstraktnih misli, ki so tako daleč od mene.« Je pa v vsaki težavi priložnost. »Včasih se v čem neprijetnem, problemih ali težavah, skriva priložnost za rast: zelo pogosto se v jedru težav sveti dragoceni dragulj. Zato modrec ubira težavne poti.« Pomembna pa je tudi potrpežljivost. »Aspetto, aspetto, nella buia notte, e apro l'uscio se qualcuno batte. Dopo la cattiva viene la buona sorte, e vien colui che non sa l'arte.« Včasih smo radi sami. To je ena izmed svobod. »So pa tudi dnevi, ko sem najbolj zadovoljna, če sem sama, popolnoma sama.« Še pospravljati je takrat laže.

Vznemirljivo.

Vse o fantu

Nick Hornby

About a boy.

Čeprav sem film gledala, vsaj po delih  že dvakrat ali trikrat, sprva, ko sem imela knjigo pripravljeno za branje, nisem pomislila, da gre za eno in isto stvar. Ko pa sem začela brati in so se pojavili Marcus, hipijevska mama in nedozorel samec, sem takoj dobila asociacijo na Marcusovo pojavo iz filma in Hugha Granta. Najbrž je škoda, da najprej nisem prebrala knjige, ki je pravzaprav dobro berljiv družben roman in pove mnogo več, kot lahko sporoči holivudsko narejen film.

Tako kot pri Novorojenem, tudi tu junaki knjige obožujejo Kurta Cobaina, še posebej Nevermind. 

Lahko pa »z zaprtimi očmi« odpojete Killing Me SoftlyWith His Song.

Kuhinja: Strogo zaupno

Anthony Bourdain

Kitchen confidential. Prigode iz kulinaričnega podzemlja.

Spet sem se lotila zapisovanja doživljajev s knjigo prepozno. Čeprav sem Bourdaina nehala brati šele včeraj, sem že na polovici naslednje knjige. To pomeni, da med običajnimi gospodinjskimi opravili v mislih ne tvorim stavkov in besed za zapisovanje. No, morda se dan pozneje še česa spomnim.

Avtor knjige je posnel tudi nekaj teve oddaj. Na spletu je najti eno, ki jo je posnel za Travel Channel na Hrvaškem in začel gurmansko turnejo prav v meni ljubi Istri, natančneje v Motovunu, v konobi Mondo, kjer je bil navdušen nad pripravo tartufov. V Istra Gourmetu ta konoba ni prav visoko ocenjena, je pa zato običajno med najboljšimi druga v oddaji, konoba Batelina v Banjolah. V oddaji je šel z lastnikom in njegovim očetom celo na lov ribe. Nekje sem prebrala, da je v Batelini na jedilniku tisto, »što tata ulovi«. Konoba je res odlična, je pa po velikosti in mirnosti kuhe bolj podobna tistemu tipu gostilne, ki jo v knjigi opisuje, da jo ima Bryan Scott in ne tistim, v katerih je delal Bourdain, kjer delo poteka po postajah, kot na tekočem traku.

Gre za verjetno precej iskren zapis avtorjevega kuharskega dela življenja. Zgodba se mi je sicer na momente malo vlekla in sem včasih brala malo po diagonali, a kljub vsemu ima nekaj zanimivih delov. Kot na primer organizacija dela pri Veliki nogi, kuharske zapovedi v predzadnjem poglavju ali slovarček kuharskih izrazov, v katerem je med številnimi drugimi svoje mesto našel tudi 86, za katerega lahko v različnih virih najdete več etimoloških razlag.

Zanimiva je tudi v vidika preučevanja značajev, ki jih morajo imeti posamezniki, da bi lahko dobro opravljali (kuharsko) delo.  Kot na primer to, da je bolj uporaben nekdo, ki je sam splezal po lestvici navzgor, kot »kakšen beli mulc, ki moči posteljo in ga je mama naučila, da mu svet dolguje čisto vse, povrhu vsega pa je prepričan, da dejansko nekaj ve.« Za (kuharsko) delo je pomemben tudi značaj. »Velika noga je vedel – in to zdaj vem tudi sam – da je značaj dosti pomembnejši od znanja in delovnih izkušenj.«

Bourdain je opazil tudi razliko v pogledu na delo, med seboj in Bryanom Scottom, ki je imel povsem drugačen pristop h kuhanju. »Scott se je že zgodaj naučil, da bo moral v življenju tudi delati, medtem ko sem bil jaz, očitno proizvod Nove meje in Velike družbe, res prepričan, da bi morali za moje življenje poskrbeti drugi – jaz pa bi v bistvu moral samo malo počakati in bi živel bolje od svojih staršev.« »Scott je bil pametnejši in resnejši. Bil je tudi dosti bolj odločen pri tem, kaj hoče doseči in kako dober hoče biti. Zato je začel nekakšno leteče pripravništvo, pri katerem je dal prednost znanju, ne pa denarju.« Scott je imel tudi drugačen pristop pri razmišljanju o tem, kaj bo pripravljal. »Ali tudi po službi razmišlja o hrani, sem vprašal Scotta. Ali v postelji razmišlja o tem, kaj bo jutri glavna jed? »Ne,« je odgovoril. »Ko pridem v službo, pogledam, kaj je na voljo, in se potem odločim,« je odgovoril. Nisem mu verjel.«

Zelo zanimiv opis tega, kako je, ko uživaš v zares odlični hrani v okolju lokala, ki te potegne ven iz običajnega sveta in, ko se po gurmanskih užitkih vrneš vanj. »Restavracijo sva zapustila med običajnim priklanjanjem in vzklikanjem »Arigato gozaimašiTAAA!!!« in se previdno, zelo previdno splazila po stopnicah navzgor, nazaj v fizični svet.« Ker je bila ta restavracija na Japonskem, sem nehote dobila asociacijo na Murakamijeve vzporedne svetove.

Že videne pa so tudi Bourdanove ugotovitve o njegovih (kuharskih) rokah. Bivša sodelavka je tovrstne roke pridobila sicer pri likanju, jaz pa jih imam občasno prav zaradi dela v kuhinji. »Končno imam roke, kakršne sem si vedno želel,« je dejal.

Prevajalec je imel kar veliko dela s slengovskim izrazoslovjem, je pa nekako dobro izbral razmerje med prevodi in zapisi v originalu. Zanimivo je prevedel tudi Salade niçoise v Solato iz Nice. Na jedilnikih velikokrat najdemo kar Niško solato, kar je najbrž prav, a asociira bolj na (naš) Niš.

A Whiter Shade of Pale, Procol Harum

These boots were make for walking

 Steppenwolf, Magic Carpet Ride

Na pristaniški obali

http://www.delo.si/sobotna-priloga/vsakdo-hodi-po-svetu-s-temnimi-angeli-na-ramenih-bourdain-ni-bil-izjema-61416.html