Poljubček

Roald Dahl

Kiss kiss

Kratke zgodbe, vse nekoliko bizarne, ponekod tudi (črno) humorne, mestoma grozljive, posebej zaradi navidezne normalnosti, vse pa brez nedvoumno pojasnjenega konca, a tako zapisanega, da si ga bralec lahko predstavlja. Spomnile so me na Črno belo pisane Joanne Harris. Tudi te so bile namreč preko roba običajnega. V času, ko jih je pisal, je imel pisatelj okoli petdeset let, torej starost prelomnice, ko je življenje morda domišljijsko doživljal že nekoliko drugače.

Kaj več ne bi zapisala o tem branju, vsak ga gotovo dojame po svoje.

Nekje v knjigi sem našla posrečen zapis za položaj, ko se nečesa, kar veš in imaš na robu jezika, v tistem trenutku ne moreš spomniti: »Nič ni bolj mučnega kot to, kar lebdi onkraj vašega spomina.«

Pa še o tem kaj in zakaj počnejo mačke: »Mačke vedo, kaj počnejo,« je rekel mož. »Nikoli ne boš doživela, da bi mačka počela kaj proti svoji volji. Mačke že ne.«

Roald Dahl

https://www.delo.si/kultura/knjiga/roald-dahl-in-tovarna-domisljije-74914.html

Služkinje

Kathryn Stockett

The Help

»«Molili bomo za Eversove, molili bomo za Myrlie,« začnem, ampak vse skupaj zveni tako prazno, da neham.« Tudi vsakršna razmišljanja tistih, ki spremljamo dogajanja iz časovne ali prostorske razdalje, o poniževanju ljudi ob rasni diskriminaciji bi zvenela prazno in plehko.

 »»Minny, bi mi hotela iti po pošto?« vpraša, čeprav sedi tu vsa načičkana, jaz pa imam od masla umazane roke, perilo v stroju in prižgan mešalec.« V tem konkretnem položaju sicer ni bilo nadutega ukazovanja manjvrednemu, bolj je šlo za lastno nemoč tistega, ki je ukazoval. Šlo je za osebo (Celio), ki je imela največ težav s seboj in s presojo položaja in oceno odnosov: »Preprosto ne vidi jih. Meja namreč. Ne med seboj in menoj, ne med seboj in Hilly.« Se pa v vsakdanjem življenju kaj lahko znajdemo v položaju, ko imamo obilico dela in opravkov, pa nas nekdo pošilja sem in tja, čeprav bi lahko to storil sam.

V zgodbi gre tudi za pisanje knjige in zanimivo je razmišljanje o tem, kako je, če se nekaj napiše »na hitro« ali pa počasneje, z razmislekom. »Mislim, da je kar dobro. Tako se bere kot tista, ki so bila napisana počasi.« Torej je precej bolje, če si za zapisovanje vzamemo čas. Da iščemo in obračamo besede, da bi čim bolje ubesedile misel. Da najdemo prave besede.

Še ena malenkost, ki je vzbudila mojo pozornost. »Stikljivi Stanko«J Mišljen je Sticky Stan, torej lepljivi Stanko in ne takšen, ki bi se stikal. Sicer pa nič stikljivemu podobnega ne najdemo v slovenskih slovarjih. Je pa res, da mi je tovrstni prevod takoj asociiral na pravega Stanka. Prevod romana sicer po moji oceni dobro pričara vzdušje takratnih razmer v Misisipiju.

Leviatan

Paul Auster

Leviathan. Danes je sicer dan, ko veter z juga in debele dežne kaplje bolj napeljujejo k zapisovanju svojih občutenj, zaradi vremena verjetno bolj melanholičnih. A končala sem knjigo, ki je, kot sem prebrala pri Debeljaku, morda ena najboljših tega avtorja, in ki skupaj s sončnimi žarki, ki občasno posijejo na od vetra upognjena drevesa, odvrača morebitne vremensko pogojene obrnjene in zavite (לִוְיָתָן) misli. Asociirajoč na biblično pošast naj bi imel pisec v mislih državo (State – Vsaka resnična Država je pokvarjena, Ralph Waldo Emerson), a prav tako zapletena zna biti zgodba življenja ali pa človeški značaj. Tudi Auster sam je najbrž podobo o sebi projiciral tako skozi pisca z enakimi začetnicami (Peter Aaron, biblični govorec boga), kot tudi glavnega junaka (Benjamin Sachs po imenu spominja na enega izmed piščevih psevdonimov Paula Benjamina). Slednjega je pisec, tako kot pogosto v svojih romanih, pripeljal v položaj, ko ni imel ničesar (»state of nothingness«, kot so zapisali v wikipediji) in bi lahko pridobil novo moč in se zopet povezal s svetom, ali pa ne bi uspel in izginil za vedno: »But in the end, he manages to resolve the question for himself - more or less. He finally comes to accept his own life, to understand that no matter how bewitched and haunted he is, he has to accept reality as it is, to tolerate the presence of ambiguity within himself.«

Tudi iz zapisanega v tem romanu se vidi, da se Auster ubada s težavami pisanja in hkrati priznava, da tako kot v ostalih romanih, piše tudi o sebi: »Po vsem, kar mi je Sachs govoril v točilnici, sem domneval, da je njegov roman, podobno kot drugi prvenci, le slabo prikrit poskus, da bi zgodbo svojega življenja prikazal kot plod domišljije.« Težavnost pisanja pa še podrobneje razčleni na strani 54 (izdaja v zbirki Zenit, 2000), ko primerja garaški pristop Petra Aarona in enostavno samoumevnost pisanja Benjamina Sachsa.

Razmišlja tudi o tem, da je to, da se odpovemo svojim nekdanjim ciljem, lahko tudi sreča: »Saj menda nočeš obtičati v preteklosti. Življenje je dosti preveč zanimivo za kaj takšnega.«

»Zamenjuješ misli z dejanji, neznanska razlika je, če nekaj narediš ali pa o tem samo premišljuješ. Življenje bi bilo nemogoče, če tega ne bi razlikovali.« Tudi v prejšnji prebrani knjigi in opisani v tem blogu (Backman) smo lahko zasledili podobne misli, la da so povezali dejanja in besede: »Ljudje so to, kar so, zaradi svojih dejanj. Ne zaradi besed, ki jih izrečejo.«

V Austerjevih romanih zasledimo tudi neverjetna naključja. Nekaj me napeljuje na to, da se ob branju dogodijo tudi bralcu. Knjigo in dogodke v času, ko sem jo začela brati, je povezala beseda lili. V času branja knjige pa sem nekje drugje ugledala ne prav posrečen poskus orisa nečesa s koncentričnimi krogi prav v času, ko sem v romanu naletela na zapis: »Tako je s cipami – njihova imena valovijo v koncentričnih krogih, v skrivni informacijski mreži.«

Leviatana sem brala z užitkom, zaradi zanimive zgodbe, čakajoč na razplet, zanimivih pogledov na življenje in lepo tekoče po Austerjevo zapisane besede, h kateri je prav gotovo pripomogel tudi odličen prevod Majde Kompare.

Mož z imenom Ove

Friderik Backman

En man som heter Ove. To je ena izmed knjig, ki naj bi jo bilo po spiskih, ki krožijo med bralci, treba prebrati. Zaradi tega je nanjo treba tudi nekoliko dlje čakati v rezervacijski vrsti knjižnice.

Knjiga je polna humornih domislic, spominja na zgodnejše romane Paasilinne, morda tudi na Johanssona. V njej srečamo tudi kar nekaj enostavnih življenjskih resnic, ki jih avtor projicira skozi značaj in način razmišljanja glavnega junaka.

 »En sam žarek luči potrebuješ, da odženeš sence.« Tako je razlagala žena glavnega junaka svojo rožnato voljo in pogled na življenje. Tisti, ki so jo bolje spoznali se je spominjajo tudi kot ženske, »ki je znala v nekaterih ljudeh videti več zmožnosti kot oni sami.« Poleg dobrih pa je na svetu najti tudi hudobne, ki jih Ove razlikuje na tiste, ki so hudobni zato, ker morajo biti in tisti, ki so hudobni zato, ker so lahko.

»Vsak človek mora vedeti zakaj se bojuje«, je Ove razlagal pomen imeti cilje v svojem življenju, razmišljal pa je tudi o tem, da je treba v življenju nekaj početi: »Ljudem je potreben nekakšen opravek na tem svetu. In on je imel vselej dosti opraviti, tega mu nihče ne more vzeti.« In kot po naključju, ki se mi dostikrat primeri, pravkar po radiu poslušam govoriti nekega strokovnjaka o odvisnosti. Povedal je, da je največja odvisnost lenoba. Ljudje, ki kaj počnejo, ki delajo, so bolj zadovoljni. Tisti pa, ki se predajajo lenarjenju, spanju, pa ne vedo, kaj bi s seboj počeli v življenju. Delo je lahko torej ena izmed osnov za neodvisno in s tem dostojanstveno življenje. »Vsi ljudje bi radi živeli dostojanstveno življenje, le da dostojanstvo vsakomur pomeni kaj drugega. Za ljudi, kot sta Ove in Rune, je dostojanstvo pomenilo samo to, da bosta lahko sama skrbela zase, ko bosta odrasla, in sta zato menila, da je njuna pravica, da kot odrasla človeka ne postaneta odvisna od drugih. Z nekakšnim ponosom te namreč navdaja zavest, da imaš svoje življenje pod nadzorom. Da imaš prav. Da veš po kateri poti je treba iti in kako priviti kakšen vijak. Možje kakor Ove in Rune so bili še iz generacije, ko je bil človek še tisto, kar je naredil, ne pa tisto, o čemer je govoril.« Torej: »Ljudje so to, kar so, zaradi svojih dejanj. Ne zaradi besed, ki jih izrečejo.«

Nekateri imajo vedno prav. »Težko je priznati, da nimaš prav. Še zlasti za nekoga, ki že zelo dolgo nima prav.«

»Poletja se prevešajo v jeseni in jeseni v zime,…« - tale zapis me je spomnil na zapis v eni izmed knjig, ki sem jih prebrala nedolgo tega. In našla sem ga v Paasilinnovem lovu za spomini: »Finska se je prevesila v poletje, vsa dežela in ves narod.«

V zgodbi se pojavijo tudi čeladarji, kot poimenuje komunalne delavce ob železniških tirih, pa tudi nahrbrtnikarji, čakajoči na vlak na postaji, ni pa zaslediti mravljinčarjev.

»Življenje je čudna reč.«