Ni me strah

Niccolò Ammaniti

Io non ho paura. To knjigo sem prebrala že pred leti, verjetno kaj kmalu po njenem izidu. Bila mi je blizu, zato sem jo imela še na spisku, da jo pripravim za blog. A spomnila se nisem ne naslova, ne avtorja. Zapisano sem imela le »zgodba o fantku v Italiji«. Spominjala sem se vožnje s kolesi po makadamski cesti v času poletne vročine in ruševine v kateri je odkril dečka ter prijetnega občutka iskrene pripovedi zgodbe. In pozitivnega značaja glavnega junaka. Pred nekaj dnevi sem v knjižnici sem nabirala knjige za branje in iz police priporočenih knjig, ali pa morda tiste, na kateri so bolj brane knjige, vzela čokoladno rjavo italijanskega avtorja. A še nisem vedela, da je ta tista. In prav istega dne, sem kot po naključju, vprašala mamo, če ima kje zapisan naslov tiste knjige »o fantku v Italiji«. Še enkrat sem pobrskala po njej in se spomnila posebne zgodbe, pripovedovane v lepem jeziku. Ne bom vam je izdala. Kar preberite knjigo. Dogaja se v zaselku Lucignana, v gričevnatem svetu nekje na sredini med Firencami, Bologno, Viareggiom in La Spezio.

Don Lorenzo

Vladimir Bartol

Čeprav se mestoma bere kot kakšna pravljica bratov Grimm, je zgodba glavnega junaka utemeljena na psihoanalizi njegovih značajskih potez. Njegova okrutna in zla narava izhaja iz preprostega razloga, da je bil srednji med brati in zaradi tega ni dobil ne največjega kosa (starejši brat) niti najboljšega (mlajši brat). Materina nepravičnost ga je zaznamovala. Oblikovalo ga je tudi opazovanje (ne dobrih) dejanj drugih ljudi: »Videl je, da ljudje delijo dobro in slabo, kakor se jim zljubi, in da se ne držijo pri tem nobenih postav. In začel se je učiti pri njih in hoditi po njihovih potih. Postal je previden in je opravljal svoja dejanja tako, da ga niso mogli nikoli kaznovati zanje, tudi če so bila taka, da bi po sodbi zaslužila kazen.« Ni mu pomagala niti dobra misel, ki se mu je priplazila za hrbet:«Kaj iščeš namena drugje! Mar ne vidiš, kako se vse, kar je okrog tebe, veseli življenja? To samo je cilj in smisel vsemu. Živi tudi ti, kakor vidiš, da živi vse drugo!« Življenje, tudi ljubezen so mu grenile temne slutnje:« Ko je opazil to, ga je zgrabil nemočen strah, in nekaj temnega ga je tedaj obšlo, podobno slutnji, da je sedaj vse izgubljeno.«Marsikatero vzporednico v naključno podobnih značajih lahko najdemo tudi v opisu vdanosti njegovega služabnika: »Bil pa je služabnik na moč vdan svojemu gospodarju. Če je bil ta žalosten, je bil tudi oni žalosten, če je bil ta vesel, je bil tudi oni vesel.«

Zadnji del novele je posvečen filozofski razpravi o vsemogočnosti božji in v sklopu tega o popolnosti. »Glej! Jaz sem nepopoln, ti si nepopoln, vsi ljudje smo nepopolni. In vsa živa bitja in vsa narava in vse svetovje, vse to je nepopolno. In vendar govore, da je vse to ustvarilo bitje, ki je sámo neskončno popolno!« In še naprej, nekoliko naprej v besedilu: »Tudi o vsem kar je ustvarjenega lahko samo rečeš, da je popolno ali nepopolno le glede na nekaj nepopolnejšega ali popolnejšega. Iz tega primerjanja se nam izluščita torej pojma absolutne popolnosti oz. nepopolnosti, kakor sta se nama izluščila pojma absolutne velikosti oz. majhnosti. Tako sta nam lahko stvarno dana, ne da bi jima bilo treba pripadati kot lastnosti kakemu resničnemu bitju. Uvidevaš torej, da pridemo lahko do stvarnega pojma neskončne popolnosti, ne da bi morala ta lastnost nekomu zares pripadati? S tem pa je pobit tvoj ugovor, češ da je za pojem neskončne popolnosti, ki ga sicer resda imamo, potrebno tudi bitje, ki bi bilo neskončno popolno.«

Tudi okoli nas v stvarnem svetu hodi nekaj bitij, za katera se zdi, da so neskončno popolna. Vsaj ona najbrž tako mislijo o sebi. Tako se tudi popolno zazdi kot nepopolno. In, bog ne daj, celo kot neskončno nepopolno.

Cesta

Cormack McCarthy, The Road. 

Apokalipsa, a ne popolna. Popolna bi bila, če ne bi ostalo nič. Nič živega. Še nekaj ljudi tava po mrtvi prirodi in išče ostanke hrane. Nekateri so dobri in se le borijo za preživetje, drugi si, ne glede na etična načela pretekle civilizacije, vzamejo vse, da bi preživeli. Tudi življenja soljudi. »Govoriš o zavzemanju za stališča, ampak saj sploh ni več nobenih stališč, za katera bi se lahko zavzemali.« Torej ne gre več za ljudi, bolj za živali, ki vse podrejajo boju za preživetje. »Odšel je ven v sivi svetlobi in obstal in za hip uzrl absolutno resnico sveta. Nevzdržen mraz, ki obkroža svet, preminul brez oporoke. Neizprosna tema. Slepi psi sonca na begu. Uničujoče črn vakuum vesolja. In nekje dve preganjani živali, ki trepetata kot lisici v skrivališču. Izposojen čas in izposojen svet in izposojene oči, s katerimi ga lahko objokuješ.« Nekaj podobnega smo že videli v filmih The postman ali pa 12 Monkeys. Ljudje so samo še prikazni v krutem ostanku sveta. V tej knjigi je zgodba še nekaj več od tega. Oče in sin, ki še ni imel priložnosti spoznati prejšnjega življenja, potujeta skupaj. Oče izkorišča zadnje priložnosti, da sinu prenese nekaj modrosti življenja in veščin za preživetje. »Ne pozabi, da stvari, ki jih spustiš v svojo glavo, tam ostanejo za vedno. Premisli o tem. Nekatere stvari pa vseeno pozabiš, kajne? Ja, pozabiš tisto, kar si si želel zapomniti in se spomniš tistega, kar bi želel pozabiti.«

In nekje drugje, ko se je spomnil ljubezni svojega življenja: »Spomin nanjo, kako v zgodnjem jutru gre čez trato proti hiši v tanki rožnati halji, ki se oprijema njenih prsi. Pomislil je, da vsak spomin nekako oskruni svoj vir. Kot pri družabni igri. Izreci besedo in jo povej naprej. Zato varčuj. Kar spremeniš v spominjanju, zadobi svojo resničnost, pa če to veš ali ne.«

In o negotovih časih: » Nočete povedati svojega imena. Nočem ga povedati. Zakaj? Ne morem vam ga zaupati. Da ne bi česa storili z njim. Nočem, da bi kdo govoril o meni. Da bi povedal, kje sem bila ali kaj sem rekel, ko sem bil tam. Hočem reči, lahko bi govorili o meni. Ampak nihče ne bi vedel, da sem bil to jaz. Lahko bi bil kdorkoli. Po mojem je v takšnih časih najbolje povedati čim manj.«

»Nikoli je zelo daleč proč.« Kaj pa razmere, podobne takšnim po koncu sveta? So tudi daleč proč? Prav blizu so, a razviti svet skrbi bolj zase. Pravzaprav voditelji (in tisti, ki stojijo za njimi), skrbijo bolj zase. Ne samo to, še huje, skrbijo zase na njihov račun.

Alamut

Vladimir Bartol

Tole knjigo sem bila še dolžna mojemu blogu. Brala sem jo že dolgo tega, pred kakšnimi osmimi leti, kmalu po tem ko je izšla v novi izdaji. Prav presenetljivo je, kako je Slovenec že v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil zgodbo v islamsko okolje Perzije slabo tisočletje nazaj. Zgodba se opira na spoznanja psihologije (Bartol se je navduševal nad Freudom) in odpira filozofska razmišljanja o z manipulacijo doseženi motivaciji za brezglavo pogumna dejanja. Z iluzijo o nebesih sredi krutega sveta in pripravljenostjo narediti vse, da bi se tja spet vrnil. V okrilje hašiša in ljubezni. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Pa še nekaj je. Kaj vse je človek zmožen narediti in ustvariti pod vplivom čustev. Bartol je v opombe h knjigi zapisal Goethejev citat: »Čustvo pa, ki se je bilo v meni silovito razbohotilo in ki bi se zlepa ne moglo bolj nenavadno izraziti, je bilo občutenje preteklosti in sedanjosti v enem: gledanje, ki je prinašalo v sedanjost nekaj pošastim podobnega. Izraženo je v številnih mojih večjih in manjših delih in deluje v pesnitvi vedno dobrodejno, čeprav se je moralo zdeti v trenutku, ko se je ob življenju in v življenju samem neposredno izražalo, vsakomur čudno, nerazložljivo, morda nerazveseljivo.«

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Jonas Jonasson

Kar nekaj časa sem čakala v rezervacijski vrsti knjižnične enote na to knjigo. Potem sem zaradi odhoda na počitnice, vsled pravil knjižnice, rezervacijo odjavila. In se spet postavila v vrsto. In jo dočakala. Muzajoči nasmeh knjižničarja sem si razlagala kot obet humornega doživetja s knjigo. Kaj naj rečem. Švedski Paasilinna? Gotovo je v njem dobil nekaj navdiha, omenja ga celo na strani 105. A po branju mi je Arto še vedno bliže. Zgodbo prežema humor, ki se se mu ne da upreti, a celotna pripoved je za moj okus malo preveč razpotegnjena. Seveda je to razmišljanje subjektivno.