Vrnitev domov

Bernhard Schlink

Die Heimkehr. V osebno zgodbo otroštva in počitnic pri starih starših v Švici in ljubezensko zgodbo zrelejših let  je vpletena zasvojenost glavnega junaka z raziskovanjem zgodbe vojaka in iskanjem očeta, ki ga ni poznal. Tem zgodbam, predvsem zadnjima dvema daje tudi vzporednice Odiseje in ju prepleta z (filozofskimi) razmišljanji. Vse skupaj je zelo prijetno in zanimivo branje, v zadnji tretjini pa tudi bolj napeto, čeprav se sluti za kaj naj bi šlo in kako se bo zgodba končala.

Če povežemo dvoje: »Hotel sem dokazati, da je pravica samo takrat koristna, če se njene zahteve teoretično razvijejo in uveljavijo v praksi ne glede na družbeno koristnost. Fiat iustitia, pereat mundus – zgodi se pravica, pa čeprav propade svet – zdelo se mi je, da bi to dejansko moralo biti geslo pravičnosti, in če svet meni, da ga pokorščina do zahtev pravičnosti vodi v propad, potem ima proste roke, da se pokorščini odpove in prevzame za to odgovornost; v nasprotju s tem pa pravičnost nima dolžnosti, da te zadeve omili.« in »Ko sem se začel smiliti samemu sebi, sem se spomnil mrtvega Ahila, ki je Odiseju v Hadu rekel, da bi raje živel kot dninar, kakor pa da bi bil vladar v kraljestvu mrtvih.«, lahko parafraziramo tudi v smeri, da je bolje živeti kot dninar, kot biti vladar v svetu, ki se je odrekel pokorščini do zahtev pravičnosti.

Dobro in zlo, potrebujemo oboje, torej darove iz obeh Zeusovih vrčev. Tistega, ki je zvrhan dobrih in tistega, ki je zvrhan zlih darov. Sokrat napačno citira odlomek iz Iliade, ko pravi, da ni pahnjen v pogubo tisti, ki je obdarovan iz vrča zlih darov, temveč tisti, ki je obdarovan iz zgolj enega vrča. Po interpretaciji iz knjige filozofija, za razliko od religije, izhaja iz enakopravnosti dobrega in zlega ter, da je dobro brez zlega za človeka prav tako malo primerno kot zlo brez dobrega. Na dobro in zlo naveže tudi razmišljanja Hannah Arendt, za katero ugotavlja, da ima prav, da je zlo banalno in, da so normalni ljudje pripravljeni na vsa grozodejstva, če jih k temu le pozove kdo z avtoriteto.

Resnica in zlo. »Bodite nezaupljivi! Ne zaupajte niti naslednjemu desetletju niti naslednjemu stoletju. Ne zaupajte niti dobremu in normalnemu. Resnica se razkrije šele vpričo zlega in v trenutku krize.« Tudi resnica o ljudeh. Ki smo jim zaupali. Pa svojega dobronamernega zaupanja nikakor ne moremo pripisati samo odraščanju v samoumevnosti toka življenja v času socializma. Ker so dobronamerni (naivni) samo eni, drugi, ki so odraščali v istem času pa nikakor ne. Še kako prav je imel Hobbes!

Resničnost. »Kar smatramo za resničnost, so zgolj besedila, in kar smatramo za besedila, so zgolj interpretacije. Od resničnosti in besedil ostane zgolj, kaj naredimo iz tega.« Kako malo ljudi resnično izpelje stvari do konca, resnično kaj naredi.

Razmišljanja o tem, kaj potrebujemo za svoje življenje in ali bi pogrešali predmete, s katerimi smo se obkrožili najdemo ob opisu, ki se dotika zapustitve utrdbe Breslau (Wroclaw) med drugo svetovno vojno. »Vzrok zato, da smo odvrgli ves balast, ki smo ga do sedaj vlačili za seboj skozi življenje, ki smo ga pomotoma poimenovali kultura, in ki je bil kljub vsemu le cenena civilizacija. Pogosto smo mislili, da bomo z uničenjem te zunanje kulise našega meščanskega življenja uničili tudi sami sebe. To ni res. Desettisoči moških in žensk v utrdbi Breslau so izkusili, da so od vsega, kar so smatrali za neposreden sestavni del svojega osebnega bitja, svojih stanovanj, svojih spominov, svojih zbirk, tisočih malenkosti, ki so bile blizu njihovemu srcu, da so se od vsega tega zavestno poslovili, ne da bi se ob tem zlomili.«

»Zgodovini se očitno ne mudi. Spoštuje, da je treba v življenju delati, nakupovati, kuhati in jesti, da se opravki na uradih, športne dejavnosti in srečanja s sorodniki preprosto ne končajo.« Zato je tudi nesmiselno, da v življenju čakaš, kdaj se bo zgodilo. Zgodi se, s teboj ali brez, le škoda je, da medtem pozabiš živeti in le razmišljaš kako boš živel. Skratka vsake toliko je dobro prebrati kakšnega Douglasa Adamsa ali pa podoživeti Monty Pythona, četudi ga Mick Jagger uporabi za prispodobo lastne karikature.

Ama, et fac, quod vis – če ljubimo, lahko dejansko počnemo, kar želimo. »Kar ljubimo, je seveda naša odgovorna odločitev. Ljubezen ni stvar čustev, temveč volje.« Zanimivo.

»Za vedno, kako naj vem, če je za vedno?«

Mein Kampf

Marko Zorko

Zelo poživljajoče branje polno intelektualnih domislic in zavojev, disidentskih dogodkov in spominov na neko obdobje. Imela sem čast in priložnost, da sem s piscem, ki je imel fantazijo "hitrejšo od pisanja in je z njo pobegnil daleč naprej, roman pa je ostal zadaj, dokler se ni razblinil v sivi davnini", v družbi spila pivo v nekem irskem pubu v Dublinu. Takrat ga, razen po kolumnah, še nisem poznala, gotovo bi vedela več o njem, če bi prej napisal svoj roman. Njegovi razlogi za to, da ni pisal so bili sicer precej drugačni, v osnovi pa podobni, kot pri Moravii, Austerju ali pa Bukowskem, kot je napisal sam. Poleg hitre fantazije, ga je mučilo tudi to, da je preveč mislil. Kajti, če je predolgo razmišljal o stvareh, ki bi jih rad napisal, je v glavi sestavil že skoraj vse, kar je bilo treba in se mu je upiralo, da bi še enkrat naredil vse narejeno. Ostane namreč samo še tipkanje po tipkovnici in tisti silni trud, ki je potreben, da bi tudi kdo drug razumel tisto, kar je tebi brez velikega truda že znano. Travme s pisanjem je doživljal že v šoli v rosnih letih, ko učitelji niso bili zadovoljni s slovnico v spisih, a kakor piše je šele kasneje prišel do spoznanja, da »jezik ni zato, da mu služimo, ampak zato, da nam služi.« Sicer pa se je on prvi domisli, da bi izdal Nudistično knjigo, popolnoma prazno, samo z naslovom in nič drugega. Kot je napisal, jo je "veliko let kasneje nekdo res izdal, ampak imela je predgovor, ki je obširno pojasnjeval, kaj da to pomeni in kako naj vsak sam napiše svojo knjigo, kar je samo dokazovalo, da neki pisatelj že spet ni šel do konca in ni mogel držati jezika med zobmi." Da ni bila to Ena in edina?
Kot je nekoč dejal Gašper: "Mer-lot!"

Alan Ford

Max Bunker&Magnus, Nenad Brixy

Tokrat izjemoma navajam še prevajalca, ker če kultni strip ne bi bil tako duhovito z izjemnim občutkom preveden v hrvaščino, se najbrž ne bi tako dolgo obdržal niti v naši bivši skupni domovini in ne bi dosegel takšne popularnosti tudi v SRS. Sem pa šele danes, ko sem malo brskala po Alan Fordovi preteklosti ugotovila, da so bile nekatere ilustracije v hrvaškem prevodu zaradi nacističnih simbolov tudi cenzurirane. V slovenščino je bilo prevedenih 51 številk, za priredbo pa je poskrbel Branko Gradišnik. Svojevrsten fenomen tega stripa je, da je bil popularen samo v Italiji in bivši Jugoslaviji (v slednji celo bolj) – čeprav je slavna »cvjećarnica« locirana v New Yorku, strip ni bil nikoli preveden v angleščino, prevajali pa so ga na primer  še v Franciji, na Danskem in v Braziliji, a nikjer ni doživel kaj več kot nekaj prevodov. Dandanes številke Alan Fordov dobimo tudi še v Ljubljani in seveda na Hrvaškem. V Puli ga kupujemo v Merkatorjevi trafiki. Ne boste verjeli – nekaj metrov stran v istem trgovskem centru pa lahko zavijete v lokal z imenom »cvjećarnica«. Ne vem, če so notri kakšni tajni agenti, ker tam še nisem kupovala rož, denar raje porabimo za Alan Forde, ki se počasi nabirajo na Johnovi knjižni polici v Istri, poleg Brysona in Niti vesolja, po njegovem izboru pa manjka še Karel Čapek ali pa Jerome Klapka Jerome. To je pač klasičen izbor prave moške literature, ki jo prebirajo, kadar ne gledajo Starwars, Pet detectiva, oddaj o vesolju ali pa dražb na Discoveryu.

Malce sem zašla od superstripa, katerega prva številka je izšla maja pred 45 leti v Italiji. Čeprav je šlo za komičen strip, pa se je njegova vsebina dotikala socialne in družbene problematike – govoril je o temah, o katerih si drugi niti niso upali pisati.

Za nostalgijo še nekaj citatov nesmrtnih likov Alana Forda, Broja 1, Grunfa, Sir Oliverja, Jeremije, Klodovika, …, ki še vedno včasih pridejo nekje iz podzavesti v pogovore naše generacije. "Tko leti vrijedi, tko vrijedi leti, tko ne leti, ne vrijedi", "Tko hoda, ne trči", "Bolje nešto od nečega, nego ništa od nićega", "Bolje izdati knjigu, nego prijatelja", "Ako kaniš pobjediti, ne smiješ izgubiti", "Bolji je nečastan bijeg, nego častan poraz", "Bolje živjeti sto godina kao miljunaš, nego sedam dana u bjedi", "Halo Bing, kako brat?", "Cijena? Prava sitnica", "Bolje izpasti iz vlaka, nego budala", "Boli me sve, i još mnogo toga". Tudi "Ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vremena" je že leta del naših pogovorov, ki sežejo na področje birokracije.

Noč v Reykjaviku

Brina Svit

Naslednja knjiga Brine Švigelj Mérat, kjer je osnovna zgodba vezana na dogajanje ene noči. Prva se je dogajala na Bledu, naslednja precej bolj na severu, v Reykjaviku. Morda po zgledu Remarquove v Lizboni le, da je ta imela priložnost zaradi visokega vzporednika biti precej daljša. Pisanje in knjiga je, kot je pri Brini običajno, precej žensko. Najbrž tudi bolj sede v ženske misli kot moške. Vanjo se lahko potopijo tudi bolj senzibilni moški, ki jih ne zanima samo tehnično, globalno ekonomsko ali pa globoko analitsko politično čtivo.

Posebna zgodba prepleta evropske in argentinske duše. Ženske in moške, z refleksijo preteklih dogodkov v življenju, ki so oblikovali glavna junaka. O zgodbi kot običajno ne bom pisala, da bodočim bralkam in bralcem ne vzamem razloga za branje in tistega veselega pričakovanja, ko se ob običajni uri, na običajnem mestu, v običajnem položaju predajo branju.

Iz nočne zgodbe na Bledu se ponovi motiv v avtu pozabljenih rokavic, acte manqué, ki so tokrat oranžne, podložene s kašmirjem. Iz drugih Brininih zgod se ponovi povezava z argentinskim tangom.

Zanimiv je vidik opisa vožnje v avtu, natančneje taksiju, ki se tokrat vozi po Buenos Airesu. Razlika je v vidiku, v tem, da se ona v taksiju ne pomika po ulicah, ampak se ulice pomikajo mimo nje. Spoznanje podobno Stephenu Hawkinsu, le da je njemu služilo v fiziki, njej pa za opredelitev bistva njenega obstoja.

Presenetil me je tudi njen pogled na tulipane. Tulipani so zame cvetje, ki prinašajo pomlad, veselje, mladost. Ona jih označi kot najbolj melanholične rože, kar jih pozna. No morda, ker so bili ti v njeni knjigi že sklonjenih, utrujenih glav in so nakazovali žalosten del zgodbe. Kot je bil žalosten tudi razlog za odrešitev pred tesnobami in strahovi. Pravi strah, prava tesnoba bi lahko bil čas, ko se spogledaš z idejo o koncu, o niču, o svetu, ki gre naprej brez tebe. In zato najdeš v sebi moč, ki je prej nisi poznal. Predvajajte si Rahmaninova.

Glavna junakinja in njena sestra tudi nista marali nedelj. Kot marsikdo ne. Pustih nedelj. Kot je čutil tudi Toma Zdravković.

The Meaning of Liff

Douglas Adams & John Lloyd

It is somehow becoming that today on ”The towel's day” eve something of Douglas Adams is published. At least every enlightened intergalactic reader should expect commemorative sign fourteen days after anniversary of D.A. unexpected death in 2001. That unexpected fact gives even more meaning to life. Actually to relish each instant of our lives. Carpe diem. The problematic part of this story is that everyone knows that he should enjoy every moment of his short life, but in reality it is hard to carry out. Mostly we are occupied with trifles and not enjoying the nitty – gritty. Therefore I found important to study this book and come to an end with reflections about the meaning of existence.

Let's come to the nitty- gritty of this booklet. ”In Life (and indeed in liff), there are many hundreds of common experience, feelings, situations and even objects which we all know and recognize, but for which no words exist. On the other hand, the world is littered with thousands of spare time doing nothing but loafing about on signposts pointing at places. Our job, as we see it, is to get these word down of the signposts and into the mouths of babes and sucklings and so on, where they can start earning their keep in everyday conversation and make a more positive contribution to the society.”

Let me point to some examples of this unusual dictionary.

Chenies (pl.n.)

The last few springs or tassels of last Christmas’s decorations you notice on the ceiling while lying on the sofa on an August afternoon.

NYBSTER (n.)

Sort of a person who takes the lift to travel one floor.

Whaplode drove (n.)

A homicidal golf stroke.

Winston-salem (n.)

A person in a restaurant who suggests to their companions that they should split the cost of the meal equally, and then orders two packets of cigarettes on the bill.

Skenfrith (n.)

The flakes of athlete's foot found inside socks.

Sligo (n.)

An unnamed and exotic sexual act which people like to believe that famous film stars get up to in private. “To commit sligo.”

Clovis (q.v.)

One who actually looks forward to putting up the Christmas decorations in the office.

Kentucky (adv,)

Fitting exactly and satisfyingly.

The cardboard box that slides neatly into an exact space in a garage, or the last book which exactly fills a bookshelf, is said to fit “real nice and kentucky”.

Liff (n.)
A book, the contents of which are totaly belied by its cover. For instance, any book the dust jacket of which bears the words "This book will change your life."

etc.