Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Marry Ann Shaffer, Annie Barrows

The Guernsy Literary and Potato Peel Pie Society. Zgodba je vpletena v medsebojna pisma nastopajočih oseb, tako kot pri Joycevih pismih Nori. V dobriknjigi sem se kasneje podučila, da gre za pisemski roman. To dejstvo, množica imen in decembrski čas branja, so morda botrovali prvemu vtisu, da je knjiga nekoliko raztreseno sestavljena in je bilo zato toliko teže najti koncentracijo za sestavljanje zgodbe ob branju. Tako se mi je primerilo, da sem prvo tretjino knjige brala brez prave zbranosti, pri drugi sem brala bolj po diagonali in celo kakšno pismo preskočila, a brala naprej le zaradi tega, ker so mi knjigo priporočile prijateljice in bi nekaj moralo biti na tem. Pri tretji pa me je zgodba vpotegnila, tako da sem se po koncu knjige spet vrnila na začetek in še enkrat z zanimanjem prebrala prej preskočeno. Kje pa piše, da je treba knjigo brati po vrsti od prve do zadnje črke?

Prav v tej knjigi tudi piše, da samo zaporedje resničnih zgodb še ni knjiga, da vsaka knjiga potrebuje osrednjo temo. (Saj ta jo je imela, le malo zbranosti je treba bilo.) Dogaja se med drugo svetovno vojno in po njej, večinoma na Guernseyu. O zgodbi sami spet ne bi kaj dosti pisala, da ne vzamem motiva za branje, pa tudi o tem lahko vsakdo najde veliko zapisanega na spletu. Raje bom sledila mojim raznobarvnim zaznamkom in, tudi zase, izpisala kakšno misel, ki me bo kdaj kasneje spomnila na utrinke knjige.

Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem, kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če hočeš, da neznosno postane znosno.«

Dawsey, ki je z zanimanjem bral Charlesa Lamba (in na sliki občudoval njegovo lepo oblikovano glavo), je napisal, da je pri branju skrbno pazil, da ne bi prehitro prišel do konca. Tudi meni se je že primerilo, da sem kakšno knjigo brala bolj počasi, da bi užitek s knjigo trajal dlje. Ali pa, ko sem knjigo prebrala do konca in jo odložila na mesto, kjer je čakala na vrnitev v knjižnico, sem pogrešala njeno sopotništvo, ki me je dotlej spremljalo kakšen teden, dva ali tri.

Juliet, glavne junakinje, se je poleg literarne in medčloveške zgodbe, dotaknila tudi ljubezenska. V situaciji z dvema moškima se ji je primerilo, da je eden (Dawsey) »odšel, ne da bi se ozrl. Najraje bi se razjokala. Namesto tega sem povabila Marka noter in poskušala dajati videz ženske, ki jo je pravkar doletelo prijetno presenečenje.« Kot Emmi Thompson v Love Actually, ko je pričakovala, da bo za božično darilo od moža prejela ogrlico, ki jo je slučajno videla v njegovem žepu suknjiča, pa jo je pod jelko čakal cede Joni Mitchell in je zaradi otrok zaigrala to tako imenovano »prijetno presenečenje«. Juliet se je ob zaljubljenosti »prepuščala vznesenosti«, kar je dokaj praktično za užitje dne (in s tem življenja) v odmerjenih obdobjih, ko obstaja možnost za srečo. Je pa skrbno pazila, da bi se obnašala podobno, kot v časih Prevzetnosti in pristranosti (op. Dawsey ni daleč od Darcya) in »zadostila pravilom vljudnosti.«

Prikladen je tudi opis situacije, ko nekdo s svojim (slabim) razpoloženjem vpliva tudi na druge: »…vendar sem čutila, kako se je njegova nejevolja razlezla po sobi.« Ali pa opis človeka, ob katerem čutimo, da se je žalost zalezla vanj, ko pravi, da »pestuje skrivno bridkost.« S preteklostjo se je torej treba naučiti živeti: »… vendar je to pač nekaj, kar se ti je zgodilo, in se ne moreš pretvarjati, da se ni.«

Kot avtorici sta navedeni dve, Mary Ann Shaffer in njena nečakinja Annie Barrows, ki je tetino delo dokončala zaradi njene bolezni. Zadnje čase vse bolj spoznavam in se lahko strinjam z glavno avtorico v njeni spremni besedi, da nam umetnost in kultura pomagata ne samo pri polnejšem življenju, ampak pri premoščanju težjih trenutkov. »Upam tudi, da bo knjiga ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.« (op. pozabila je na ples)

Op. Na Guernseyu je petnajst let v izgnanstvu preživel tudi Victor Hugo. V tem času so bili izdani Les Misérables, takrat pa je napisal med drugim tudi Les Travailleurs de la Mer in L'Homme Qui Rit. Še ena zanimivost v zvezi z njegovim bivanjem na tem Kanalskem otoku je tudi, da je beseda, ki se je uporabljala na Guernseyu za ligenj, včasih tudi za hobotnico (pieuvre), postala del francoskega jezika kot posledica njene uporabe v eni izmed njegovih knjig. 

Krive so zvezde

John Green

The Fault in Our Stars. Ob branju knjige sem najprej dobila asociacijo na Giordanovo Samotnost praštevil, s tem da je poanta zgodbe v samotnosti Mattije in Alice nekje drugje. Če je poanta pričakovanje konca, lahko to najdemo prej v Kluunovi zgodbi, ki je zaradi avtobiografskega značaja precej bolj pristno in neposredno izpovedana. Pričakovanje konca je na način, ki dotakne, obravnavano tudi v filmih My life without me in Now is good (»Our life is a series of moments … let them go.«). Na komičen način pa naj bi bila tovrstna zgodba predstavljena v filmu The bucklet list, kjer pa je zapeljana pretirano hollywoodsko.

Vsaka knjiga ima naslov in običajen bralec najverjetneje običajno ob branju išče tudi povezavo naslova z zgodbo. Pri tej knjigi gre za to, da so zvezde svojo (ne)naklonjenost  razporedile neenakomerno (verjamemo, da naključno). Pisatelj je povezavo s krivdo zvezd našel  v Kasijevi opazki  v tretji sceni prvega dejanja Shakespearovega Julija Cezarja: "Ne, ker so zvezde krive, dragi Brut,/po lastni krivdi smo ničemniki." (The fault, dear Brutus, is not in our stars, but in ourselves, that we are underlings). Pisatelj v pisatelju (Peter Van Houten v knjigi) namreč meni, da se je Shakespeare bridko motil. Ker, če bi bil tisti, ki je bolan bolj zdrav, ali tisti, ki je zdrav bolj bolan, jima zvezde ne bi bile tako grozovito nenaklonjene. Kajti v naravi zvezd je, da so nenaklonjene. Pisatelj v pisatelju razpravlja tudi o Bardovem petinpetdesetem sonetu, ki se začne. "Ne marmor, niti pozlačen nagrobnik knežji/ od močne pesmi te ne bo bolj trdoživ; iz nje vsebine boš sijal v podobi sveži,/ko kamen bo časa nečistega plesniv". (Not marble, nor the gilded monuments/Of princes, shall outlive this powerful rhyme;/ But you shall shine more bright in these contents/ Than unswept stone besmear'd with sluttish time.)

O vsebini pretresljive zgodbe, ki jo napolnjuje energija mladosti, prijateljstva in ljubezni najstnikov, ki so zaradi nenaklonjene usode (zvezd) prezgodaj dozoreli, ne bom pisala. Lahko samo povem, da je kljub žalostni usodi junakov, zgodba pisana optimistično, ali kot pravi ena izmed glavnih junakov Hazel Grace: »Sama verjamem, da imaš na tem svetu izbiro, kako pripovedovati žalostne zgodbe, in midva sva izbrala zabavno pot.« Tako tudi drugi junak Augustus, kljub brezizhodnem položaju obeh, stisne njeno dlan in reče: »Življenje je dobro, Hazel Grace.« Toliko o pozitivnem naklonu zgodbe, ki si jo lahko povzeto preberete v odlični spremni besedi Berte Jereb. Kot običajno v mojih blogih, bom zapisala le nekaj utrinkov iz knjige, bolj za lastno spominjanje nanjo. Vsak izmed bralcev najbrž vidi zgodbo in njena sporočila drugače, zato gotovo najde tudi svoje odlomke, ki so mu blizu.

Do vsake knjige imamo torej vsak svoj odnos. Kot tudi mlada junakinja, ki ima poseben osebni odnos do posebne knjige. »Moja zdaleč najljubša knjiga je bila Vladar vseh bolezni, vendar je drugim nisem rada omenjala. Včasih prebereš knjigo, ki te napolni z neko čudno evangelijsko gorečnostjo in si prepričan, da se zdrobljeni svet ne bo sestavil nazaj, razen če in dokler je ne preberejo prav vsi ljudje. Potem pa obstajajo knjige, kakršna je Vladar vseh bolezni, o katerih drugim ne moreš govoriti, knjige, ki so tako posebne in redke in tvoje, da se razglašanje, kako všeč so ti, zdi kot izdaja.«

Prav v tej knjigi je junakinja brala o whitmanovskem razodetju (op. najbrž gre za Walta Whitmana, 1819 – 1892), »da ni človečnost nič drugega kot priložnost, da občudujemo veličastje stvarjenja.«

V zgodbi naletimo tudi na spraševanje o vrednosti umetnosti. "Če upoštevamo končno jalovost naših prizadevanj, ali je bežni sunek pomena, ki nam ga da umetnost, sploh kaj vreden? Ali pa je edina vrednost to, da nam čas preteče čim bolj udobno?"

Nekateri skušajo tolažbo v hudem najti v razlagi, da brez hudega ne bi vedeli, kaj je dobro. A tisti, ki to doživljajo, se s tem ne zadovoljijo."Kako bi brez bolečine sploh poznali radost. To je star argument na področju razmišljanja o trpljenju. O njegovi neumnosti in pomanjkanju pronicljivosti bil lahko razpredali stoletja, ampak naj zadostuje, da obstoj brokolija ne vpliva na okus čokolade."

O zahtevnosti bolečine.""Takšna je bolečina", je rekel Augustus in se ozrl k meni. "Zahteva, da jo čutimo.""

Hazel Grace bi veliko trpljenja zamenjala za manj sreče.».. in začela razmišljati, da bi se bila pripravljena odpovedati vsem bolnim dnem, ki so mi še ostali, za nekaj zdravih.« Imela je tudi svojo teorijo o večji in manjši neskončnosti. »Nisem matematičarka, vendar vem tole: med 0 in 1 je neskončno števil: 0,1 in 0,12 in 0,112 in še neskončna množica drugih. Seveda potem obstaja večji neskončni niz števil med 0 in 2 ali med 0 in milijonom. Nekatere neskončnosti so večje od drugih neskončnosti. So dnevi, veliko dni, ko sem zagrenjena zaradi svojega brezmejnega niza. Želim si več števil, kot jih bom predvidoma dobila, in zaboga, da želim Augustusu Watersu več števil, kot jih je dobil. Ampak, Gus, ljubezen moja, ne znam ti povedati, kako hvaležna sem za najino majhno neskončnost. Ne bi je zamenjala za nič na svetu. Dal si mi večnost znotraj preštetih dnevov in za to sem ti hvaležna.«

Mogoče bi lahko našli tolažbo za končnost našega življenja v tem, da vsako življenje spočne življenje. Izhaja iz življenja. Sleherna celica izvira iz prejšnje celice. Vse celice izvirajo iz celic. Omnis cellula e cellula. Torej gre življenje neskončno naprej.

Življenje se konča. Tudi ljubezen ne more trajati večno, četudi je življenje daljše. Tako svit v dan zahaja. Nič zlatega ne traja. Nič ni večno, je zapisal princ teme, ko je s podporo svojih pomagačev zlorabil to resnico za svoje omejene namene. Izbral je svojo resnico. "Torej nisem ravno lagala. Samo izbirala sem med različnimi resnicami."

V knjigi je tudi misel, »da lahko ljudi oceniš po njihovem odnosu do natakarjev in pomočnikov.« O tem bi lahko napisala tudi celo ekspertizo o pritlehnosti ljudi, ki svojo samozavest gradijo na ljudeh, ki so odvisni od njih. In o tistih, ki so do istega človeka preveč prijazni, ko jim je nadrejen, povsem drugačen odnos pa vzpostavijo, ko jim to več ni.

O počutju ob stikih na daljavo (ali preko). "Počutila sem se skoraj tako, kot bi bil z mano v sobi, le da je bilo tako nekako bolje, kot da nisem v svoji sobi, ampak sva skupaj na nekem nevidnem, koprenastem tretjem kraju, ki ga lahko obiščeš samo po telefonu."

O tem, ko nekdo ne zna postaviti meja med mislimi, ki se mu podijo po glavi in med tem, kar sporoča ostalim: »…ker ni imela filtra med mislimi in govorom…«.

Za konec pa še malo Shakespeareja (začetek osemnajstega soneta, ki ga ni v knjigi, našla sem ga, ko sem brskala za njegovimi verzi v originalu):

"Shall I compare thee to a summer's day?

Thou art more lovely and more temperate:
Rough winds do shake the darling buds of May,
And summer's lease hath all too short a date".

Koprnenje

Natsume Sōseki (夏目 漱石)

(Srce, Kokoro, こゝろ)

Saj ne vem natančno, če sem prav povzela Ilčevo prevajanje izvirnega imena romana. V spremni besedi pravi, da je izvirni naslov Kokoro in to naj bi pomenilo »srce«, ki nosi široko paleto podpomenov, ki označujejo duševnost, čustvovanje in razum hkrati.

Ne razumem se v japonske pismenke, tudi te se edino lahko pojavijo, če jih zapišeš v prevajalnik. Sicer pa je zame, ki se še nisem srečala z Japonščino, razvozlavanje pismenk misija nemogoče. Tabele z različicami Hepburnovega sistema prečrkovanja so zame zaenkrat zanimiva vizualna izkušnja, ne vem pa, če bom v tem kratkem in izkušenj polnem življenju čas tudi za učenje tega daljnega jezika.

Roman je bil pisan v prvi četrtini dvajsetega stoletja in način pisanja presenetljivo spominja na zahodne pisce tega časa. Bartola, Moravio, Zweiga. Vse pohvale tudi prevajalcu, ki je tudi v slovenski besedi ujel duh časa. Najbrž gre za besedišče in podoben način tvorbe povedi. Za te pisce je tudi značilno, da jih pesti razmišljanje o življenju, njegovem smislu, pa tudi spogledovanje s samomorom. O spogledovanju z Zahodom pričajo tudi fotografije Sosekija, ki jih najdemo na spletu in spominjajo bolj na kakšnega gospoda s stare celine tistega časa. Po obleki, drži, pa tudi brkih, ki so na nekaterih slikah celo nekoliko po cankarjansko zaviti krožno navzgor na svojih koncih.

Literarno analizo je v spremni besedi že napisal prevajalec. Bralcu pa roman ne razkrije, kako se je končala zgodba pripovedovalca. Zaključi se namreč s sensejevim razkritjem, sklepam, da je to bistvo pripovedi, pripovedovalčeva zgodba pa ostane nedokončana.

Ilc tudi komentira temo, ki je načeta v romanu – trk med starim in novim. Razširi jo tudi na notranji konflikt junakov med starim (fevdalnim) in novim, med odgovornostjo do drugega in pehanjem za individualno srečo. Približno sto let je minilo od takrat, ko je Soseki pisal ta roman, a omenjeno razmerje je še kako sodobno. Malo je ljudi, ki imajo v svojih etičnih načelih vtisnjene kaj odgovornosti do drugih. V ožjem krogu družine še, a to gre bolj pojmovati kot del njih samih, torej odgovornosti do svojih bližnjih. Sicer pa v odnosu do soljudi težko najdemo takšne, ki bi jih vodila odgovornost v tem odnosu. Gre torej bolj za stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge. To je pač realnost, s katero je treba (znati) živeti.

Soseki v koži protagonista zgodbe razmišlja o zmotni predstavi o globini vzpostavljenega odnosa. »Takrat sem si predstavljal, da je najin odnos že prerasel v prijateljstvo, in sem od senseja pričakoval toplejših besed. Zato mi je ta nezadovoljujoči odgovor rahlo ranil samozavest.« In o dolgotrajnem odnosu med moškim in žensko. »Najbrž po nepotrebnem pretirano razpredam o tem splošno priznanem dejstvu, a misli, da med moškim in žensko, ki sta ves čas v stiku in postaneta preveč prijateljska, izgine svež občutek, v katerem se porodijo za zaljubljenost potrebni dražljaji.«

O tem, da je starejšim in bolj zrelim jasno, da ne morejo vedeti vsega in, da jih zaradi tega ni sram pred drugimi. »Nobenega drugega razloga ni, vendar včasih, ko sem bil med ljudmi in nisem poznal odgovora na vprašanje, mi je bilo nerodno, počutil sem se osramočenega, zadnje čase pa se mi neznanje ne kaže več kot razlog za nelagodje, zato me je minila volja, da bi se silil z branjem. Na kratko rečeno, postaral sem se.«

Piše tudi o izkušnji s slabimi in dobrimi ljudmi. »Morda mislite, da na svetu obstaja posebna vrsta slabih ljudi? Na svetu ne boste našli človeka, ki bi ga lahko stlačili v ta kalup. V splošnem so ljudje dobri. Oziroma vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe. Zato takšnih možnosti ne smete spregledati.« Tu gre morda tudi za zgoraj omenjeno stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge.

Tudi o tem, da je za pomiritev človeka s slabo izkušnjo treba vzpostaviti okolje, ki mu vzbuja varnost in zaupanje. »Gospejin odnos do mene je neobhodno začel vplivati na moje razpoloženje. Kaj kmalu je nemiren lesk v mojem pogledu izginil. Občutil sem, da se je srce v meni ustalilo in se lepo pomirilo. Skratka, v veliki meri lahko blagostanje dolgujem članom gospodinjstva z gospo na čelu, saj so povsem zanemarili moje nejeverne poglede in globoko sumničavo vedenje. Ker se na mojo živčnost nihče ni odzival, sem se postopoma umiril.« Lahko pa spomin na slabe izkušnje in doživljaje ali pa domišljanje nečesa, kar bi se lahko zgodilo spodbudi kemijo občutenja: »Kajti odtlej je slutnja, da stopam po enaki poti, kot jo je prehodil K., od časa do časa završala skozme kot piš vetra.«

Déjà connu. “Očitno je bilo, da se oče bolezni boji. A obenem mu ni bilo v naravi, da bi zdravnika, ki ga je prišel pogledat, posiljeval z nadležnimi vprašanji. Tudi zdravnik je zadržal misli zase in ni ničesar rekel.” In tudi: “Mati je položila upanje v najhujši obup. Kakor koli za ponazoritev očetove želje po hrani je uporabila starinsko besedo mreti (?平田?), ki se je uporabljala zgolj ob boleznih.

Za konec pa še kaj bolj spodbudnega in inspirativnega - piše tudi o prekrasno jesensko obarvanem ginkovem drevesu (Ginkgo Biloba). »Še malo in prekrasno bo. Čisto celo se obarva v jesenske barve. Tla okoli njega bodo kot poplavljena z odpadlimi zlatimi listki.« V tem času grem vsako jutro mimo ginkovega drevesa, katerega odpadli liski kot zlata preproga prekrivajo tla in razsvetlijo siv meglen jesenski dan.

Kronika ptiča navijalca

Haruki Murakami (村上 春樹)

ねじまき鳥クロニクル,Nejimaki-dori kuronikuru. The Wind-up Bird Chronicle.

Obsežen roman, 681 strani, 1,3 kg. Torej je bolje, da ga berete doma in ga ne nosite naokoli po kakšnih poteh, na primer službenih za branje na letalu. Tudi v postelji leže na boku jo je težko brati, ker si morate visoko podpreti glavo, če želite obdržati primerno bralno razdaljo. Torej najbolje sede v ležalnem fotelju, knjigo pa si naslonite na pokrčene noge, ki ste jih uprli na rob fotelja. Podobno izkušnjo sem doživela že pri Littlovem romanu Sojenice, ki je bila, če se dobro spominjam, še debelejša. Ampak oboje je bilo zanimivo branje, tako da borba s stranmi sploh ni bila tako huda. So pa v knjigi kakšni predeli, ki so uporabljeni bolj za podaljševanje romana (ne vem, če so romanopisci plačani od števila strani) in niso prav nujni za celotno zgodbo romana. Najmanj blizu so mi kakšne dogodivščine iz fronte, ki so se zgodile tako v ptiču navijalcu, kot sojenicah, mislim pa da tudi v Die Heimkher Bernharda Schlinka. Zato takšne dele velikokrat berem kar po diagonali, nanje pa se vrnem le, če kasneje v knjigi ugotovim, da sem zgrešila kakšen bistven element zgodbe. Zaradi dolgočasnega dogajanja v vojaški bazi tudi nisem mogla prebrati Giordanove knjige Človeško telo.

Murakami. Tudi v tej knjigi ostaja zvest mačkam (mačka se tokrat sprehaja po naslovnici in notranjosti knjige), vodnjakom, senzibilnemu liku prve žene, bistroumnim mladim dekletom, tanko mejo med zavestjo in podzavestjo, med realnim in surealnim, med tostranstvom in onostranstvom in zahodni glasbi. Slednjo mu očita njegov prevajalec Ilc, ki mu po članku v Bukli (oktober 2014) sodeč, ne leži preveč (sprašuje se, da ne ve zakaj je večni kandidat za Nobelovo nagrado). Saj dobro prevaja, Murakamija pa kupuje ves svet, tako da je najbrž vseeno kaj na tem, da dobro piše.

Začetno poglavje v tej knjigi je enako, kot v knjigi s kratkimi zgodbami Slon izginja. Kuhanje špagetov ob najprimernejši glasbi za to opravilo – Rossinijevi Tatinski sraki. Iskanje pobeglega mačka Noboru Wataye. Skrivnostni telefonski klic. Odkritje nenaseljene vile s kamnitim kipom ptice. Ptič navijalec. May Kashara, ki je rekla: «Če hočeš prevarati druge, moraš najprej prevarati sebe.«. Kumiko, žena, ki odide.

V romanu najdemo tudi cel kup razmišljanj.

Na primer o tem, če je resnično mogoče, da bi eno človeško bitje brezhibno razumelo drugo. »…za spoznavanje drugega potrošimo veliko časa, vložimo iskren napor, toda kako blizu pravi naravi te osebe lahko nazadnje pridemo? Ali o osebi, o kateri smo prepričani, da jo dobro poznamo, res vemo kaj tehtnega?«

O tem, da lahko izberemo različne resničnosti. »Gre za vprašanje, katero resničnost vzameš ti in katero resničnost vzamem jaz.«

O dobrem in slabem. »Najbrž obstajajo slabe stvari, ki so na prvi pogled videti dobre, in dobre stvari, ki so na prvi pogled videti slabe.«

Pri gornjem in spodnjem svetu pa ne gre za to, kateri je dober ali slab. »Ne gre za dve vrsti, eno slabo, eno dobro. Ne upiraj se toku: če je bolje iti gor, pojdi gor, če je bolje iti dol, pojdi dol. Ko boš moral gor, poišči najvišji stolp in se povzpni na vrh. Ko boš moral dol, poišči najgloblji vodnjak in se spusti na dno. Kadar toka ni, ostani pri miru. … Ko odvržeš sebe, najdeš sebe. «In ko najdeš svoj novi jaz. »Potrebovala sem čas, da sem se navadila na svoj novi jaz. Posamezne izkušnje o tem, kakšno bitje sem, kako delujem, kako in kaj čutim, sem morala dojeti drugo za drugo, si jih vpisati v spomin in nakopičiti. Večina moje notranjosti je iztekla in se razgubila. Hkrati ko sem postala novo bitje, sem se skoraj popolnoma izpraznila. Zapolniti sem morala to praznino. Z lastnimi rokami sem morala narediti reč, imenovano jaz, oziroma stvari, ki sestavljajo reč, imenovano jaz.« Murakami se večkrat vrne v iskanje sebe. »Iskanje sebe je lahko tudi spoprijemanje z brezobličnostjo, ki pa jo lahko izmamimo iz sebe le, če se sprehodimo do skrajnega roba.«

»Prešinilo me je, da lahko od tukaj odidem, ne morem pa zbežati.« No, da se vsaj oditi, ponekod še to ne (You can check out any time you like, but you can never leave). Gospod Honda pa je rekel: »Kadar moraš počakati, moraš pač počakati.«

Ponuja tudi trike, kako razplesti prepletene stvari. »Večina ljudi, ki takšnega trika ne pozna, sprejme napačne odločitve. In, ko jim spodleti, se pritožujejo in zato krivijo druge.  … trik je v tem, da začneš urejati najprej tiste stvari, ki niso tako zelo pomembne. … Začneš pri bedasti stvari, ki jo bo na prvi pogled, po kratkem premisleku prepoznal vsak. Nato tej bedasti stvari nameniš obilo časa.« »Dokler se ti ne bo razjasnilo, je najbolje, da vadiš gledanje z lastnimi očmi. Ne smeš se ustrašiti, ker to terja svoj čas. Ko neki stvari nameniš obilo časa, je to v nekem smislu maščevanje v najbolj prefinjeni obliki.«

O tem, kako preživeti v tem krvavem in nasilnem svetu. »Če nisi močan, ne preživiš. Ampak obenem je izjemno pomembno, da pozorno napnemo ušesa, da ne preslišimo niti najmanjšega šuma. Me razumete? pomembne novice so v veliko primerih povedane s tihim glasom.«

O značaju nekega človeka. »Vendar je bil, kot za takšne ljudi rado velja, strašno ošaben in samozveličaven. Vajen je bil ukazovati in niti za trohico ni podvomil o vrednotah sveta, ki mu je pripadal. Hierarhija mu je pomenila vse. Avtoritetam je slepo sledil, medtem ko je nekoga pod sabo pomendral brez najmanjšega pomisleka.« K temu gre tudi prepričanje, da v družbi »spodobno življenje dosežeš le tako, da stremiš za karseda dobrimi ocenami in da izrineš na stran karseda veliko ljudi.«

O tem, kako iztroši človeka nesmiselno prizadevanje. »Minilo je leto dni po poroki, ko sem se s tastom silovito sprl in po tistem se nisva več videla. Končno mi je iz dna srca odleglo. Nič ne iztroši človeka huje od nesmiselnega, nepotrebnega prizadevanja.«

O pogumu in radovednosti, ki sta si podobna. »Kjer je pogum, je tudi radovednost in kjer je radovednost, je tudi pogum.« In obratno.

O neizpolnjenih hrepenenjih. »Ko se navadiš, da nikoli ne dobiš tistega, po čemer hrepeniš, postopoma pozabiš celo, kaj si v resnici želiš.«

Koliko nasvetov, kako ven iz nečesa, najbolj ven iz nas samih, ki smo največja omejitev nam samim. Tudi mi sami zelo lahko dajemo nasvete drugim, kako naj presežejo njih same in njihov poseben položaj. Ampak vsak položaj je različen. Vsak človek je drugačen.

»Okolica je bila, kakor vedno, polna dejanskega sveta. Ljudje so se vsak s svojim ciljem premikali od nekod nekam drugam.«

V senci pod zelenim zmajem

Velika Ljubljana za popotnike, prešernovce ino Hrovate.

Branko Gradišnik

Tudi ob branju te knjige, ki nas po vsebinah vodi skozi Prešernove verze, se naučimo precej novega. Z drugega vidika si osvežimo zgodovino Slovencev, v nekatera obdobja književnosti, politike, doživimo spet eno neposrečeno bivanjsko avanturo družine Gradišnik, razširimo si obzorje še s kakšno etimološko razlago, odkrijemo kakšno za nas novo besedo v sicer zelo bogatem besedišču slovenskega jezika, najdemo kakšno rešitev za preživetje naroda zaradi neugodne demografske strukture in tako naprej. Skratka Slovenijo, Slovence in (veliko) Ljubljano pregledamo iz veliko vidikov, skozi različne pore od znotraj in od zunaj. Poleg tega pa si jo ponekod osvetlimo še s primerjavo s sosednjo Hrvaško.

Tudi ob službovanju na Hrvaškem, je namreč Gradišnikova družina naletela na najemniško stanovanje, kjer ni bilo (nočnega) miru. Kot v Lizboni, ali pa na počitnicah na Siciliji. Tokrat so dobili sosednje stanovalce iz Brazilije, katerih tudi siceršnja posebnost je, »da se zdramijo proti deseti uri zvečer in potem ropotajo, škrebljajo, plešejo v visokih petah (gotovo je to kaka nogometna vaja), poslušajo brazilsko glasbo in jo spremljajo z nenadnimi izbruhi grlnega jaskanja, si kuhajo, jejo, pomijejo vsake vilice posebej, potem pa vse vilice denejo skupaj in jih stresejo v ritmu sambe in govorijo »žoao« - take reči. In vse to do treh, štirih zjutraj.«

Ob opisovanju vrveža ljubljanskih ulic se ustavi ob tem, da številni ljudje govorijo v mobitel. »Tako pogosten je ta pojav, ker se dejavnosti udeležujejo razne ljudske plasti, na primer: možje, ki nadzorujejo žene, da ne bi podlegle vplivu okolja (vpliv genov je, če je otrok podoben očetu, vpliv okolja, če je podoben sosedu), žene ki naročajo možem, kaj naj kupijo na poto domov, matere, ki nadzorujejo otroke, otroci, ki se organizirajo v tolpe, preplašenci, ki se delajo, da imajo nekoga na liniji, zato da jih ne bi napadle tolpe, čudaki, ki ne marajo, da bi se opazilo, da v resnici samo nekaj čebrnjajo predse, osamljenci, ki so kupili dva mobitela, zato da imajo koga poklicati«, posebneži, ki se delajo da govorijo, da se jim ne bi bilo treba zaplesti v pogovor z ljudmi, ki jih poznajo po službeni liniji.

Govori tudi o tem, da se v Sloveniji še v današnjem času delitev dela znotraj povprečne družine »formalno še vedno drži neolitskega vzorca: žena naj skrbi za pridelavo in pripravo hrane in za vzrejo otrok, mož pa za obrambo in lov.  Ekonomski razvoj je iz te delitve, ki je biološko logična, naredil krivično razmerje, kajti bremena so neenakomerno porazdeljena. Element lova je odpadel, razen kar se tiče morda lova na druge samice. Spričo modernih metod vojevanja, je postalo tudi nemogoče, da bi mož lahko obranil dom. Tako je njegova vloga zvedena na to, da se bodisi potepa, ali poseda doma pred televizorjem. Lovljenje športnih in porno programov mu je, kot kaže, v celoti nadomestilo potrebo po lovu. Ženski bi se zdelo sicer logično, da bo mož zdaj hodil vsaj v trgovino namesto v gozd po hrano, ampak evolucijska logika je neizprosna....«

O Slovencih piše, »da nam ni na kožo pisan noben sistem, ker smo kot narod razklani bolj kot katerikoli drug narod v Evropi (razen Hrvatov) in ker kratko malo ne moremo živeti v skladu z nobeno ureditvijo. Severnjaška »vladavina prava« spravlja v blaznost polovico prebivalcev, južnjaško načelo »znajdi se« drugo polovico. Družbeni red ni fiksen, najteže pa je morda politikom, ki ne vejo, ali morajo biti korumpirani ali ne – zato je toliko afer z njimi. Če bi bili vsi politiki pošteni ali vsi skorumpirani, ne bi bilo slišati o njih nikdar nič slabega.«

Sicer pa se lahko poučimo tudi o nevrolingvističnih razlikah med narodi, posebej med Veneti in Slovani, ki v psiholoških testih izločijo različne predmete, kot tiste, ki ne spadajo v krog preostalih nanizanih. Med Slovenci naj bi bili oboji, zahodnjaki in vzhodnjaki. Da bi pravilno razumeli »multikulturno okolje«, naj bi bili torej sprejemljivi za oboje. »Mogoče so namreč različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno lahko izključujejo. To bi nam moralo pomagati, da bomo znali z več posluha sprejemati tudi mnenje tistih, ki so se nam prej zdeli neumni, čudaški, zoprni ali nerazumljivi, pa v resnici samo operirajo v drugem sistemu.«

Piše o introvertiranih politikih, ki utemeljujejo svoje delovanje na »zvestobi do samega sebe«. Pravi, da se jim nasploh slabše godi. »Ta usmeritev je namreč druga plat nezaupanja do zunanje realnosti in sama po sebi ni škodljiva. Mnoge shizoidne osebnosti, za te je značilno, da verjamejo svojemu notranjemu svetu bolj kot zunanjemu, so prebijale meje znanosti in umetnosti prav po zaslugi tega nezaupanja, ki ga je žlahtnila njihova ustvarjalnost ali intuicija. Manj prida je od te lastnosti v politiki. Ideološko nezaupanje, ki ga spremljajo rigidnost, prepričanost o lastnem prav in iskanju krivde vselej pri drugih, namreč izključuje pristajanje na drugačnost drugih, preprečuje pa tudi vsako možnost osebne rasti. Taki politiki strežejo naši potrebi po tekmovanju, ne pa naši enako močni potrebi po sodelovanju.«

Govori tudi o sreči brez alkohola in njega resničnem grehu. »Resnični greh alkohola je torej v tem – človeku prikrije, da bi lahko brez njega bil srečen.«

Iznašel je tudi pravičnejši pokojninski sistem, »ki bi temeljil na razširitvi načela osebne odgovornosti v takšnem smislu, da bi bila pokojnina toliko višja, kolikor več otrok je upokojenec pomagal spraviti h kruhu.« Otroci pri kruhu namreč polnijo pokojninsko blagajno.

Popelje nas tudi po Ljubljani in njeni okolici. Ob obisku grajskega hriba je bil včasih največji izziv vzpon. Zdaj pa, kot pravi Gradišnik, tu ni več česa početi. Vzpenjača in možnost prihoda z avtomobilom sta zamenjala vzpon. »Kdor se gor zapelje z avtom, se lahko potem zamoti vsaj s tem, da išče parking.« Ponudi nam še boljšo možnost. Da se na hrib zapeljemo z avtom, parkiramo, se dol spustimo z vzpenjačo, si ogledamo Ljubljano in vrnemo spet nazaj z vzpenjačo. Omenja tudi znamenito minigolf igrišče v Tivoliju, kjer so se svojčas perspektivni pripravniki znamenitih institucij urili v motoričnih sposobnostih (tega slednjega Gradišnik ne opisuje, omeji se bolj na posebnosti te infrastrukturne instalacije).