Zajčja ograja

Doris Pilkington. Rabbit proof fence. Tudi to knjigo, sem tako kot prejšnjo brala v času osame. Nikamor se mi ni mudilo, ne zaradi ritma življenja, ne zaradi tega, ker rok za vrnitev gradiva v knjižnici ta čas ni tekel. To pa je bila očitno zadnja, ki sem si jo uspela izposoditi v fizični obliki izmed nabora knjig Mesta Bere. Škoda, ker je na seznamu še cel kup takšnih z obetajočimi naslovi. Jih bom pač brala kdaj kasneje.

Zgodba Zajčje ograje me je spomnila na nek film, ki sem ga gledala pred časom, sem šla malo pobrskat po spletu in videla, da me spomin ni varal. Ob branju takšnih zgodb se še bolj zavemo nepravičnih temeljev ureditve današnjega sveta. Čeprav so ponekod storjene krivice poskusili popraviti, jih pravzaprav nikoli ne bodo. Blaginja nekaterih še vedno temelji na bedi drugih. Na tem mestu se spomnim Opravičila človeka Cvetko Vahove, ki ga tudi najdete v tem blogu.

Iz slovarčka na koncu: »marbarn, predmet s čarobno močjo za zdravljenje ali iskanje izgubljenih predmetov«

Mulino žrebe

Fotini Epanomitis. The Mule's Foal. Kot bi bral pravljico, ljudsko, kot smo jih poslušali in brali kot otroci. Včasih so temu rekli mitsko, danes morda znanstveno fantastično z elementi humorja. Nekje med zgodbami Paassilinne, Stotimi leti samote in ljudskimi modrostmi. Najbrž zaradi osame sem jo uspela prebrati v celoti. V običajnih stresnih časih tovrstnim knjigam nisem dala priložnosti in jih brala bolj po diagonali.

»Jesen e letni čas, ko odpade listje in so sanje izgubljene za vedno.«

»Blaginja pride in gre, tako da ko gredo stvari dobro, vaščani slavijo in pojejo, a vedno čakajo, da sreča mine. Za to imajo celo ime – matiasma.«

»Na Stellinem čelu sta se, potem ko je sprejela to odločitev, naredili dve globoki gubi.«

Med vrsticami

J.T.Wilson

Behind the Lines. Tale knjiga kratkih zgodb, ki jo je prineslo Mestobere je bila prijetno presenečenje. Lepo so se brale, le ne spomnim se prav dobro prvih, ker sem vmes, misleč, da jo bom morala hitro vrniti v knjižnico, prebrala zadnji roman Ferrantejeve. Kratke zgodbe sem začela brati še preden se je ustavil del sveta, nanje pa sem se vrnila ob zadnji, apokaliptični nekoliko humorni napisani zgodbi prepletenih poti samoreševanja nekaj ljudi, ko je Kitajska z atomsko bombo napadla Avstralijo. Zanimivo, najbolje se je znašel tisti, ki je tudi sicer najmanj načrtoval svoje življenje in se samo prilagajal situaciji. Če bi zgodbo brala pred 12. marcem, bi nanjo verjetno gledala podobno, kot na apokaliptične filme, ki jih te dni veliko vrtijo, torej na neko znanstvenofiktivno situacijo, ki se dogaja nekje drugje in se nam ne more zgoditi. Slike in zgodbe, ki jih, kot na primer v romanu Cesta ali pa Zgodovini čebel, spremljamo z nelagodjem.

Še enkrat sem polistala po zgodbah iz začetka knjige. Nekaj je takih z neprijetnim zapletom in nenavadnim koncem (nenavadnost je skupna značilnost kratkih zgodb tudi sicer). Kakšni dve sta filozofsko življenjski (Cena življenja, Stvar naključja).  Na spletu sem poskušala najti kakšen življenjepis J.T.Wilsona, pa sem bila neuspešna. Zanimala me je predvsem njegova starost, da bi ugotovila pri katerih letih je prišel do določenih življenjskih spoznanj.  Izvedela sem le to, kar piše na zadnji platnici knjige, da je iz Nove Zelandije, živi v predmestju Wellingtona, je literarni popotnik in je svoje zgodbe našel, pa tudi prodajal na ulici. Na spletu ga je namreč vedno premagal njegov soimenjak geodet in geofizik.
Šele kasneje sem našla - pisatelj J.T. je Jason Trevor.

O izgubljeni deklici

Elena Ferrante

Storia della bambina perduta. Knjigo sem dočakala v knjižnici prav na dan, ko sem bila zadnjič v mestu in preden so se tudi knjižnice zaprle. Tako je zaznamovala del časa osamitve na domu. Posebnega časa. Z veseljem sem se vračala k njej in jo brala brez pritiskov, da bi jo morala prav kmalu vrniti. V prvem delu je bila morda preveč ekstenzivno opisovalna (spet sem dobila občutek da pisatelji morajo napisati tistih petsto strani), na sredini se je zgodba razvila in bila zanimiva, v zadnji tretjini je postala neoptimistična in se zapletla, brez posebnega upanja, da bi lahko bilo kdaj bolje (morda zato, ker opisuje življenje junakinj po petdesetem). Naj vas slednje ne zmoti. Z veseljem sem jo prebrala. Dodatno mi je oslikala podobo soseske in junakinj nadaljevanka prvega dela neapeljskega cikla, ki so jo začeli pav te dni predvajati na domači televiziji.

O navezanosti pisateljice na besedilo. »Besedilo je prešlo zadnji stadij začasnosti in izginilo. Strahoma sem se ločila od njega. Spet ga bom videla šele v njegovi končni obliki in nobeni besedi ne bo več pomoči.«