Ubežnica

Alice Munro

Runaway. Kratke zgodbe nobelove nagrajenke. Nekaj koncentracije in pravega razpoloženja je potrebnega za branje.

»Če je bila podobna komerkoli v Sylviinem življenju, so bila gotovo nekatera dekleta, ki jih je poznala v srednji šoli – tiste, ki so bile bistre, a nikoli prebistre, dobre športnice, a ne goreče tekmovalne, vedre, a ne razposajene. Naravno srečne.«

»Vedno sem čutila potrebo po pristnejšem življenju. Vem, da ne morem pričakovati, da bosta to razumela.«

»Malo ljudi, zelo malo, jih ima zaklad, in če ga imaš, se ga moraš oklepati. Ne smeš se dati pregovoriti, in si pustiti to vzeti.«

Se pa v eni izmed zgodb pojavi Črnogorec. Pisateljica nacije očitno ne pozna prav dobro, ker so izpostavljene precej drugačne značilnosti, kot jim jih običajno pripisujemo tisti, ki živimo geografsko bliže. »To po čemer slovijo Črnogorci, je kričanje in vpitje in pretepanje.« Moram reči, da med obiski v Črni gori tovrstnih značilnosti nisem opazila.

Ljubezen etc.

Julian Barnes

Love etc. Nadaljevanje Prerekanj. Kdor jih je prebral, bo v roke vzel še to knjigo, ker ga gotovo zanima, kaj se je dogajalo naprej z Gillian, Stuartom in Oliverjem. In dobil še kar nekaj pogledov na odnose med ljudmi in njihova duševna stanja iz različnih zornih kotov.

Razlika v značajih. »Predvsem morate razumeti, kako si Stuart želi, da bi ga marali, kako potrebuje vašo naklonjenost, medtem ko si Oliver nekako težko predstavlja, da ga ne boste. Kako skeptično me zdajle gledate. Resnica je, da sem v teh letih opazovala ljudi, kako so bili proti Oliverju, hkrati pa skoraj istočasno podlegali njegovemu šarmu.«

»Stuarta in Oliverja sem imela zmeraj za nasprotna pola nečesa … mogoče odraščanja. Stuart je mislil, da je odraščanje povezano s prilagajanjem, s tem, da ljudi razveseljuješ, da postaneš član družbe. Oliver ni imel tega problema, zmeraj je imel več samozaupanja.«

»Vsako jutro, ko se dekleti odpravita v šolo, ju poljubim in rečem: «Rada vaju imam.« To rečem zato, ker je res, ker morata to slišati in vedeti. To rečem tudi zaradi čarobne moči, zaradi sposobnosti, da besede varujejo pred svetom. Kdaj sem to nazadnje rekla Oliverju? Ne spomnim se. Po nekaj letih sva se navadila spuščati »te«. Eden od naju je rekel »ljubim«, drugi pa »jaz tudi«. Pri tem ni nič šokantnega, nič neobičajnega, nekega dne pa sem se zalotila pri razmišljanju, ali to ni značilno. Kot da ne bi več prevzemali odgovornosti za občutke. Kot bi postali nekako splošnejši, manj usmerjeni.«

 … »Organiziraš poroko, ščitiš svoje otroke, obvladuješ ljubezen, upravljaš svoje življenje. Včasih se ustaviš in se sprašuješ, ali je to vse res. Ali ti upravljaš svoje življenje, ali življenje upravlja tebe?«

»Rekel sem, da to kar najdete, ni nujno tisto, kar hočete. Vzemimo ljubezen. Ni tako, kot smo si predstavljali, da bo.«

»Uživaj ta trenutek. Saj ga. Poskusi različne stvari, saj jih. Ne naveži se. Saj se ne. Samo enkrat si mlada. Saj vem. Uživaj svojo svobodo. Saj jo poskušam.«

»Če bom kdaj imel svoje otroke, jih gotovo ne bom spodkopaval, tako kot so spodkopavali mene. Ne mislim, da jih je treba razvajati, mislim pa, da jim je treba vliti občutek lastne vrednosti. Prepričan sem, da je to enostavneje reči, kot storiti, pa vseeno.«

O sprejemanju odločitev. »Skratka, bil je eden tistih značilnih zakonskih prizorov, ko se napol pogovoriš, nato pa sprejmeš odločitev na podlagi vsega, o čemer nisi govoril.«

O potrebi po pojasnjevanju. »To je še ena stvari, ki sem jih odkril, odkar sem starejši. Če nočete,vam ni treba pojasnjevati.«

O zorenju otrok. »Dekleti sem zmeraj hotela naučiti, da želeti si nekaj ni nič pretirano dobrega ali krepostnega. Seveda jim tega ne povem na tak način. Pravzaprav jim tega sploh ne govorim pogosto. Najboljša lekcija za otroke je tista, ki se jo naučijo sami.« … »Mislim, da se otroci zlahka navadijo verjeti, da je že to, da samo rečejo, kako si kaj želijo, zanimiv in dragocen izraz njihove osebnosti. Mislim tudi, da je to slabo zanje v kasnejšem življenju: nekaj si želiš, to dobiš. V življenju ne bo tako. Kako otroku pojasniš, da je kasneje v življenju normalno, da si nekaj želiš, ne da bi imel najmanjšo možnost, da to dobiš? Ali obratno: nekaj dobiš in potem ugotoviš, da si tega sploh ne želiš, ali da ni tako, kot si pričakoval ali pričakovala, da bo.« Česa vsega nismo vedeli, ko smo vzgajali otroke.

O hrepenenju na starejša leta. »Hrepenim bridko in brez prestanka, po tem, da bi bila znova mlada. Svojo starost sovražim bolj od vsega, kar sem sovražila v mladosti. Hrepenim po ljubezni. Hrepenim po tem, da bi bila ljubljena. Hrepenim po seksu. Hrepenim po tem, da bi me kdo objemal in božam. Hrepenim po fuku. Hrepenim po nesmrtnosti. Hrepenim tudi po tem, da bi umrla v spanju …«

Ženska na oknu

A.J.Finn

The woman in the window. Triler s psihološkimi in psihiatričnimi elementi.

Pogrešam te

Harlain Cobein

Missing you. Kriminalka. Sprva je zaradi praznih dialogov težko ujeti zanimanje za branje. Po nekaj poglavjih pa branje postane napeta zgodba.

»Pazi se ljudi, ki spadajo v preteklost. Ne dovoli jim, da se vrnejo v tvoje življenje.«

»Samo en človek ti lahko spremeni življenje. Ti sama.«

»Einstein je neumnost opisal kot neprestano poskušanje iste stvari ob pričakovanju drugačnih rezultatov.«

John Waite, Missing you

 

Prerekanja

Julian Barnes

Talking it Over. Zmanjkalo mi je priporočil prijateljic za poletno branje, pa sem posegla po knjigah, ki so dobile mednarodna priznanja. Tako sem med Bookerjevimi nagrajenci našla Prerekanja. Še ena zanimivost je – spremno besedo na kolofonu je napisal Aleš Debeljak.

Prijetno branje z zgodbo in kakšno življenjsko izkušnjo, ki se ukvarja z ménage à trois, a nekoliko drugače kot pri Julesu in Jimu. Mestoma mi je pred oči prišla scena iz filma Love Actually, ko je eden izmed protagonistov ženi svojega prijatelja (Keira Knightley) na božični večer pred vhodnimi vrati prikazoval na roko napisane table s sporočili njegove ljubezni ob zvokih božičnih pesmi. Mimogrede še to, ob iskanju prizora iz filma Love Actually sem odkrila, da ima tudi ta nadaljevanje Red Nose Day Actually.

Zgodba v knjigi ima nedefiniran konec, ne vemo kaj se zgodi z glavnimi junaki. Verjetno zato, da posežemo še po nadaljevanju, knjigi z naslovom Ljubezen ETC..

Piše o tem, da povsod naletimo na ljudi, ki vsem in vsakomur razlagajo o svojih težavah in boleznih, ki hočejo na vsak način razgaliti življenje pred nami. "Zakaj vse to počnejo? Poglejte Me, Poslušajte Me. Zakaj ne morejo enostavno živeti s stvarmi? Zakaj morajo o vsem tem govoriti?"

In o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so to kar so. "Morda se vpričo drugih prenareja, da je hodil na bolj odlično šolo – Eton ali kaj. To bi mu čisto lahko pripisal. Vedno sem mislil, da si, kar pač si, in da se ne smeš delati, da si kaj drugega. Oliver pa me je vsakič popravljal in mi pojasnjeval, da si to, za kogar se pretvarjaš, da si."

Matere rade dajejo hčeram nasvete, kako z moškimi. "Mati ji je rekla, popolnoma resno, kot da bi bil to nasvet, ki se prenaša iz generacije v generacijo že od nekdaj, njena mati ji je rekla: "Dobro jih je držati v negotovosti."

Mme Wyatt (mati) je povedala še eno misel. "Stara sem več kot petdeset let, in če me vprašate, kakšna so nespremenljiva pravila zakona, se lahko domislim le enega: moški te nikoli ne zapusti zaradi starejše ženske. Razen tega je vse, kar je mogoče, normalno." Tu mi na misel prihaja scena iz filma August: Osage County, kjer na družinskem kosilu teče beseda o tem, da ima mož Barbare (Julia Roberts , Ewan McGregor) mlajšo. Mati (Meryl Streep) vpraša: "Is there a younger women involved?".

Stuart v negotovosti, kaj se dogaja z njegovim razmerjem. "Ne bom je vprašal. Mogoče pa ni res. Če ni res, je grozno, če izrečeš. In kaj, če je res?"

O minljivosti (ljubezni). "Ja, zdaj jo že ljubiš, vendar bi, če dovoliš , počakala še nekaj let. Ko so Če En-laja vprašali, kakšen je po njegovem učinek francoske revolucije na svetovno zgodovino, je odgovoril: "Prezgodaj je še za odgovor.""

Stuart ima svoj pogled na ljubezen. "Če mene vprašate – in jaz sem zdaj res imel čas vse premisliti – ljubezen – ali čemur ljudje pravijo ljubezen – je le sistem, da pridobiš nekoga, ki ti po seksu reče ljubi."

Govori tudi o tem, da se značaj spreminja. "Vem, da bom najbrž kar nadaljeval, delal bom približno isto in zagotovo bom imel isti značaj in definitivno isto ime, dokler … no, dokler ne bom nehal delati in dokler starost ne bo načela mojega značaja in dokler smrt končno ne bo vzela mojega imena. Vendar me je Zadeva spremenila. Nisem bolj zrel ali bolj odrasel, vendar sem se spremenil."

In tudi o tem, da je bil včasih pripravljen veliko narediti  za to, da bi ga ljudje marali, sprejeli. "Zdaj pa mi ni več toliko do tega. Na primer, spet nosim očala. Leče sem začel nositi samo zato, ker sem mislil, da bom Gillian takšen bolj ugajal."

Gillian razmišlja o obvladovanju sreče. "Morala bi biti kakšna pravila. Morala bi biti zelo stroga pravila, to je jasno, ne? Ne moreš kar "biti srečen ali srečna"; srečo moraš obvladovati. To je ena od stvari, ki sem se jih naučila." Na naslednji strani pa prizna: "Upravljanje s srečo se mi ni posrečilo."

Običajno si lokacije, kjer se dogaja zgodba romana poskušam ogledati tudi na googlovih zemljevidih. Opazila sem, da je avtor sicer omenjal londonske ulice, a so tiste, ki bi morale biti med seboj povezane (npr., ko Stuart opisuje svojo pot v službo), tako vsakasebi , da je imena očitno samo jemal iz londonskega seznama ulic, ne pa opisoval realne situacije v prostoru. Je pa na spletnih zemljevidih in googlovem pogledu moč najti sliko hiše št. 61 na Farrington Roadu, kjer je v višini golenice zidna ploščica krem barve, kjer piše: "To stavbo je v celoti uničil cepelinov napad med svetovno vojno 8. septembra 1915. Obnovljena 1917. John Phillips, upravni direktor."