Salman Rushdie
Midnight's
children. »Tako
je torej bilo, ko sem bil star deset let: same kolobocije zunaj moje glave, in
sami čudeži znotraj nje.« V prvi tretjini življenja še srečamo čudeže, v zadnji
pa se kopičijo kolobocije znotraj glave in zunaj nje. Zato je morda bolje kaj
malega tudi kdaj pozabiti. »Ona me skuša tolažiti, zaman seveda: »Kaj pa delaš
tako dolg obraz? Vsakdo kdaj kaj malega pozabi, to se kar naprej dogaja!«
Ampak, če ti uidejo majhne reči, ali jim ne bodo sledile tudi velike?«
»Umrla je devet let pozneje, ne da bi odkrila
resnico.« Ali si želimo vedeti resnico? Kadarkoli? Čeprav si nekako
predstavljamo, da si bomo pred koncem kakšne stvari izpovedali. Si bomo? Ali pa
gre resnica skupaj z nami v neskončno večnost? (Večnost je časovna dimenzija,
neskončnost pa prostorska.)
»Zdaj moram v posteljo. Padme me čaka;
potreben sem nekaj topline.« Močno me objemi.
Spremno besedo je napisal Aleš Debeljak.
Še priznanje – knjigo sem prebrala bolj po
diagonali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar