Lolita

Vladimir Nabokov

Knjiga je bila po podatkih na predstrani sicer prevedena iz ruščine, čeprav je bila v originalu napisana v angleščini, prav zato, da bi ujela duh ameriškega življenja (priporočam branje sklepne besede in pripisa avtorja k izdajama v obeh jezikih). Ameriški duh veje tudi iz potovalne gradnje dogajanja v romanu, ki spominja na Kerouaca.

Namig za branje sem sicer dobila v Prebiranju Lolite v Teheranu, kjer zaradi odvzetih možnosti razprave na univerzi, manjši ženski krog v domačem okolju profesorice analizira romane zahodnih avtorjev. Sedaj, ko sem prebrala Lolito, si bom zagotovo še enkrat izposodila prebiranje v Teheranu in ga pogledala še v luči poznavanja predmeta proučevanja. Nekateri odlomki tega romana pa so me navedli na to, da zaradi moške perspektive še enkrat preberem Moraviina romana Zakonsko ljubezen in Prezir ter Kureishijevo Intimnost. "Kratko in malo vam ne morem povedati, kako blaga, kako ganljiva je bila moja uboga žena!"

Sicer se je Nabokov pretanjeno lotil psihološkega profila protagonista zgodbe (zaradi njegove nravi težko napišem junaka), za običajnega človeka brez tovrstnih motenj osebnosti, je branje mestoma težavno, ker je nemogoče najti razumevanje za njegove misli in dejanja, kaj šele, da bi se lahko poistovetil z njim. Če damo zahtevno vsebino na stran, je slog pisatelja (in prevajalca) bogat in priteguje k branju.

Zanimive so njegovi opisi nesnovnih stanj, kot so "kovinski mrežasti svet vzrokov in posledic" ali pa "gazasto siva celica spominov". Ali pa atmosferskih pojavov, prepletenih z doživljanjem: "Gostil se je topel polmrak in prehajal v noč, polno slasti. "

O svetlobah in sencah nekega obdobja (Licht und Schatten). "Ko se oziram na to obdobje, vidim, kako je natančno razdeljeno na širno svetlobo in ozko senco: svetloba se nanaša na veselo iskanje po knjižničnih dvoranah; senca pa na trpinčenje v željah, v nespečnosti – skratka v tem, o čemer sem že dosti govoril."

In še o tem, da naj po avtorjevem mnenju sprememba okolice ne bi pomagala k izboljšanju stanja ali odnosov. "Zakaj sem si neki mislil, da bova srečna onstran meje? Sprememba okolice je tradicionalna zabloda, na katero se zanašata na smrt obsojena ljubezen in neozdravljiva jetika."

Ciocara

Alberto Moravia

Še en Moravia, tokrat iz njegovega zgodnejšega obdobja. Kot vedno zelo nazorno opisuje podobo in značaje ljudi, opisuje krajino in vasi ter tekoče pripoveduje zgodbo.

Lepota je skušnjava. »»Ej, lepa je Italija.« Zasmejala sem se: Michele, to si pa povedal, kakor, da ti je žal.« On: »Res je, nekoliko mi je žal, kajti lepota je skušnjava.««

Moja mama knjige ne bi brala zaradi dveh razlogov. Prvič, ker gre za broširano izdajo Prešernove družbe iz leta 1962, ki ima izjemno majhen font, mislim da 6. Drugič, ker opisuje lakoto med vojno, ki jo je sama preživela.

Po romanu je bil 1960 posnet film v režiji Vittoria de Sice s Sophio Loren v glavni vlogi.

Lazar (evangelij). Jaz sem vstajenje in življenje. Freske v cerkvi v Fondi.

Ciocaria - Vallecorsa, Fondi, vas Sant'Eufemia,

Otroci polnoči I.

Salman Rushdie

Midnight's children. »Tako je torej bilo, ko sem bil star deset let: same kolobocije zunaj moje glave, in sami čudeži znotraj nje.« V prvi tretjini življenja še srečamo čudeže, v zadnji pa se kopičijo kolobocije znotraj glave in zunaj nje. Zato je morda bolje kaj malega tudi kdaj pozabiti. »Ona me skuša tolažiti, zaman seveda: »Kaj pa delaš tako dolg obraz? Vsakdo kdaj kaj malega pozabi, to se kar naprej dogaja!« Ampak, če ti uidejo majhne reči, ali jim ne bodo sledile tudi velike?«

»Umrla je devet let pozneje, ne da bi odkrila resnico.« Ali si želimo vedeti resnico? Kadarkoli? Čeprav si nekako predstavljamo, da si bomo pred koncem kakšne stvari izpovedali. Si bomo? Ali pa gre resnica skupaj z nami v neskončno večnost? (Večnost je časovna dimenzija, neskončnost pa prostorska.)

»Zdaj moram v posteljo. Padme me čaka; potreben sem nekaj topline.« Močno me objemi.

Spremno besedo je napisal Aleš Debeljak.

Še priznanje – knjigo sem prebrala bolj po diagonali.

Rašomon

Ryunosuke Akutagawa

Kratke zgodbe, večinoma z grenkim sporočilom. Priporočam branje spremne besede prevajalca Branka Gradišnika in ogled lokacije Rašomona v Kjotu na google zemljevidih.

...

V svojih zapiskih sem našla še dva odlomka. Nisem prepričana od kod sta. Glede na čas zapisa, bi lahko bila iz ene izmed kratkih zgodb.

»Hiša gleda na trg, ki je sorazmerno prestižen.«

"Babica pravi, da vam je, preden ste nocoj prišli, zamerila. Kako bi rekel, jezna je bila, ker nam boste odvzeli dom." "Že dolgo je upala, da se ne boste prišli. Upala je, da dom zdaj pripada njeni družini. Toda nocoj, ko vas je osebno videla, ko je videla ganjenost v vaših očeh, lahko razume." Gre za dve stvari, ki smo jih najbrž že vsi občutili – za občutek doma in za nostalgijo, ko se vrnemo na nek kraj iz preteklosti, kamor so nas vezala določena čustva.

Ko smo bili sirote

Kazuo Ishiguro

When we were Orphans. Zgodba se lepo bere, čeprav so nekatera naključja njene izpeljave malo verjetna.

Včasih nam paše, da smo v družbi sami s seboj in takrat smo najbrž najbolj mi. »V šoli in v Cambridgeu sem bil leta obdan s sošolci, zdaj pa sem močno užival v druženju s samim seboj.«

»«Pogosto grdo ravnam z ljudmi,« je rekla. »Najbrž se to zgodi, ker sem ambiciozna. In ker nimam več veliko časa.«« So takšni, ki grdo ravnajo z ljudmi in takšni, ki so tenkočutni in empatični. Žal običajno prvim bolj uspeva – na račun drugih.