Živeti

Yu Hua (余华). 活着.

Bralcu predlagam, da prebere tudi spremno besedo prevajalke Natalije Toplišek. Govori o posebnostih prevajanja iz kitajščine, pisatelju, romanu, na koncu pa zapiše avtorjev predgovor k japonski izdaji, kjer se v pretanjenem pisanju najde prenekatera čudovita misel. 

Tudi o naraciji in času. "To je pripoved o globini časa. Cui Hui in mlado dekle si nista izmenjala drugega kot tihe poglede, njun odnos ni bil drugega kot tiho minevanje dnevov in noči. Tukaj je čas skril svojo identiteto, a vseeno usodno določil par življenj. Ne glede na to, kako se lotimo zgodbe, lahko jo ljubkujemo ali pa še tako pozorno beremo, prisotnost časa bomo le začutili, ne bomo pa je znali prebrati. Tako kot prihod zime – ne moremo je olepšati, ne moremo je pozorni zares pričakati, lahko jo le zaslutimo, ko naše telo že strese mraz. Tako ni potrebno dodajati besed, ničesar ni treba storiti, samo čas enega leta je moral miniti, lahko manj ali več, da se je lahko čista ljubezen Cui Huja in mladenke samo razpršila v vetru, in nikoli ne izvemo, kam je odšla. … V naraciji ni nič bolj prepričljivega kakor čas, ker čas ne ve, da se je med tem preobrnilo že vse." Najbrž ste v tej pripovedi, (ki ni del romana Živeti) opazili, da lahko zgodbo tudi ljubkujemo, pa tudi, da se je ljubezen razpršila v vetru. V istem predgovoru je predstavil tudi Horacijevo misel, ki se dotika časa in sreče: "Na srečo je treba čakati do zadnjega, nihče nima pravice govoriti o sreči drugega pred njegovim pogrebom." Yu Hua pravi tudi, da čas ustvari zgodbo in skrivnost zgodbe. Čas prinese radost in bridkost.

"Mlad sem odšel in star sem se vrnil.

Moj naglas se ni spremenil, a lasje so osiveli.

Vaški otroci me ne prepoznajo,

smeje vprašajo popotnika, od kod prihaja."

Ko razpravlja o času v naraciji, poišče primer tudi v verzu Dantejeve Božanske komedije: "puščica zadane tarčo in zapusti lok", v katerem se je poigral s časovnim redom dogodkov, s čimer začutimo moč jezika, ki prinese občutek hitrosti.

V tem predgovoru se je dotaknil tudi vidika časa v romanu Živeti. "Zgodba o življenju človeka izraža dolžino in kratkost časa obenem, izraža stisko, ki jo povzroča čas, in mir, ki ga povzroča čas. Ko v književnosti opisuješ eno življenje, opisuješ bližnjo izkušnjo časa. Hočem reč: spreminjanje časa je prevzelo spreminjanje usode glavnega junaka Fuguija. Način časa je hkrati način Fuguijeve zgodbe. Vem, da sem samo zaradi te skrivnosti lahko napisal roman Živeti, ampak ne vem, ali v romanu hkrati morem izraziti to skrivnost? Vem, da je Fuguijevo življenje ozko kot dlan, ampak ne vem, ali je hkrati široko kot svet?"

Še iz romana o tem, da se bolj potrudimo, če čutimo, da je še kdo okoli nas (na primeru vola). "Kaj, če bi vedel, da je edino vol na polju? Kličem druga imena, zato da ga pretentam. Če bo mislil, da dela na polju več volov, bo bolje delal in ne bo tako malodušen."

In še en vidik sreče. "Kasneje si tega nisem več jemal k srcu. Ni bilo razloga, da se toliko plašim, vse je bila le usoda. Kot pravi pregovor: Če ti uspe preživeti gorje, se bo sreča obrnila v tvoj prid. Pomislil sem, da nam bo odslej sreča gotovo namenjena. Svoje mnenje sem delil z Jiazhen. Pregriznila je nit z zobmi in me pogledala. "Nobene sreče nočem," je dejala, "srečna bom, če ti bom vsako leto lahko sešila nov par čevljev." Razumel sem njene besede. Želela je le, da se ne bi več razšli. Opazil sem, koliko se je postarala, in zabolelo me je. Jiazhen je imela prav. Da bi le bili skupaj kot družina, komu mar za srečo."

Knjiga je tudi tokrat najbrž boljša kot film.