Iskanje izgubljenega zdravja

Branko Gradišnik

Ob iskrenem zapisovanju domislic in intimnih doživljajev me je večkrat prijelo, da bi dodala tudi svojo izkušnjo. A sem se nekako le zavrla in ostala pri splošnih opažanjih in komentarjih napisanega, kot se tega držim v temle blogu. Gradišnik namreč zapiše vse in ostane živ. Nam bralcem je zanimiv pogled v njegovo življenje, tudi najbolj intimne trenutke in si ob tem ne mislimo nič slabega. Vsaj jaz ne. In tudi to je res, da najboljše knjige nastanejo, ko pisatelj piše iz sebe (in tudi o sebi), iskreno.

Ni pa zapisal spodbudnih besed o vzgibih pisateljem za pisanje, najbrž gre bolj za samoterapijo – nekje v kasneje v knjigi namreč navaja zapisovanje (o sebi) kot terapijo. "Književnost ponuja večinoma slabe življenjske zglede. Dobri so pa dolgočasni. Poleg tega se s pisanjem ukvarjajo ljudje, ki niso zadovoljni z življenjem, kakršno že je: pisanje je projekcija njihovih upov, strahov in želj. In teh fantazem, ponavadi tako nezaslišanih, da si jih avtor ni upal udejanjiti, se bralka in bralec hočeš nočeš navzemata med branjem." Če nadaljujemo z bralci: "Kdor bere, da bi se kaj naučil o življenju, mu po mojem po prvih stotih knjigah, ki jih je prebral, ni treba več brati novih, kajti možnost, da bi v naslednjih zvedel kaj, česar ni mogel izvedeti že iz prvih stotih, je infinitezimalna." No, to ne drži povsem – iz pričujoče knjige, sem kljub prebranemu izvedela precej novega. Tudi o življenju.

"Ne skačite v fantazijsko prihodnost in nostalgično preteklost, ki ju ni. Je samo sedanjost, v kateri se vam ves čas ponuja priložnost, da ste živi, da čutite svojo živost, svojo življenjsko radost. Najbrž se to sliši ezoterično, pa ni. Nobene nagrade ni ne v onostranstvu ne v prihodnosti, kajti tega dvojega ni tukaj. Nagrada mora biti tu in zdaj. Nagrada je tisto, kar smo pripravljeni živeti." "Kdor zna živeti zdaj, kdor ima posluh za potrebo trenutka, ta torej izpolnjuje, kot kaže, tisti ideal, ki so ga izklicevali veliki modreci zahodne in vzhodne antike, npr. Horacij s Carpe diem!, Lao zi s Prepusti se toku!, zen Ko piješ čaj, pij čaj!, Joseph Campbel s Sledi svojemu blaženstvu! in Martin Krpan s svojo Tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti.« Umetnost žitja v sedanjosti je je povezano s t.p. (tako prevedeno) čuječnostjo (mindfulness). Gradišnik jo je z besedno igro povezal z budizmom:) "Takšna je moja nebudistična, a budna zdajskost." Čuječnosti se dotakne tudi ob modrini. "Modrina v naravi ima sicer tudi svoje dobre učinke. Poskusi so potrdili, da krepi čuječnost, spomin in spoznavne funkcije, pa tudi izboljšuje razpoloženje. Skandinavci so z njo razvili terapijo za zdravljenje "sezonske čustvene motenosti", torej depresije, ki se jih loteva v času prekratkega polarnega dneva. Ker pa gre za vrsto svetlobe, ki prodre v mrežnico, lahko slednjo poškoduje."

"Človek je resda družbeno bitje, a to ne pomeni, da bi moral biti ves čas družaben. Potrebuje tudi čas, da "se odvije", čas in mir sam zase, otroci pred starši (in doma pred učiteljicami), starši pred otroci (in doma pred managementom), mož pred ženo, žena pred možem, žena pred taščo itn.."

"Čakanje že deset let jemljem kot priložnost za urjenje potrpežljivosti." Tako nekako tudi jaz, ko čakam, pač čakam. Mlajše generacije imajo precej manj tolerance do čakanja.

Tudi o nekaterih značilnostih diplomatov. "Na srečo so na plesišču drugi pari, in bolj oblazinjene soproge diplomatov me vsaj do neke mere varujejo pred bolj oglato okolico." "Italijani celo pravijo o ljudeh, ki dolgovezijo, pa nič ne povedo – skratka o diplomatih – da "mešajo polento." Cibo meravigloso.

Že dolgo opažam ta pojav, a nisem še našla prave ubeseditve, Gradišnik jo je. "Niti zadnji krik mode, v kavbojke očvrščene pajkice, ne more zadržati kipenja "mafinove obrobe" izza pasu."

"Cena za redoljubnost, snažnost in organiziranost se plačuje z valutama radosti in spontanosti."

Gradišnik opozarja, naj psihosomatike ne mešamo s hipohondričnim doživljanja telesa. "Pri slednjem se namišljeni bolnik brani uvida v realno stanje, zavrača izvide in razlage, ki bi ga lahko rešili njegovih strahov, in se spet in spet zateka k medicini in zdravilstvu, le da pač velikokrat potrka na nova vrata, če ali boljše ko ni več zaupanja med njim in njegovim zdravnikom, kar se zgodi brž, ko mu ta poskuša odpreti oči oziroma vzdigne roke od njega."

Posredno o delitvi dela doma. "In tako sem tu pa tam, kadar sem tisto srbenje bolj občutil, poprosil Bernardo, naj pogleda, "ali imam spet raka na hrbtu". To je tudi počela, ne da bi kdaj opazila ali zatipala, vse dokler ni srbenje po desetih letih izginilo. Šele letos mi je v nekem prepirčku poočitala, češ da že vse življenje prelagam nanjo vsa bremena, in za zgled navedla to mojo srbečo pikico. Jaz pa sem bil vse dotlej mislil, da jo povzdigujem in razveseljujem s tem, ko ji prepuščam skrb za razvedrila, ki jih je najti v redni službi, hišnih financah, nabavah, selitvah, negi bolnikov in iskanju klopov v pasjih kožuhih, medtem ko se sam poglabljam v preproste evropske misli … Zdaj sva si breme razdelila bolj enakomerno: na mene sta odpadli še globalna meteorologija in svetovna politika."

Erik Erikson, Identiteta in življenjski ciklus, (Zdrava osebnost in njena rast skozi krize).

Mozart, Simfonija v D duru št. 51, prvi stavek 

(Lažna vrtnarica, La fintagardiniera).