Prvič

Goran Vojnovič, Keith Gray, Jenny Valentine, Melvin Burgess, Patrick Ness, Mary Hooper, Sophie McKenzie, Bali Rai, Anne Fine, Suzana Tratnik.

Kratke zgodbe so v zbirki mladinske literature. Knjigo sem si sposodila, ker sem iskala Vojnovičeva pisanja. Nekaj zgodb sem z veseljem prebrala, nekaj bolj po diagonali. Sem pa izvedela, da se moški delijo na Dannyje in Eddije. Če dobro pomislim je nekaj na tem.

Kapučino v Ramali

Suad Amiry

Vojni dnevnik. Originalni naslov je bil Aharon and my Mother-in-law – Rammallah Diaries, a je prevajalka Duša Zgonec Hibon prevzela tistega iz francoske izdaje Capuccino a Ramallah – Journal de guerre. Kar nekaj elementov iz zgodbe lahko slišite naravnost iz ust impozantne pisateljice na TEDovi produkciji v Ramali.

In, ko jo vidiš, kako živahno in duhovito razlaga svojo življenjsko filozofijo in prigode, si kaj zlahka predstavljaš njeno sceno prihoda na letališče v Tel Avivu, ki jo opiše takoj na začetku dnevnika.

Zelo prijetno je prebrati tudi prevajalkino spremno besedo, v kateri opiše doživljaj srečanja s knjigo in kapučinom in iskanje Suade Amiry v Ramali. Sodeč po zapisanem bi z veseljem  prebrala tudi kakšno njeno knjigo.

Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom

Mohamed Arkun, Arabska misel

Iskanje izgubljenega zdravja

Branko Gradišnik

Ob iskrenem zapisovanju domislic in intimnih doživljajev me je večkrat prijelo, da bi dodala tudi svojo izkušnjo. A sem se nekako le zavrla in ostala pri splošnih opažanjih in komentarjih napisanega, kot se tega držim v temle blogu. Gradišnik namreč zapiše vse in ostane živ. Nam bralcem je zanimiv pogled v njegovo življenje, tudi najbolj intimne trenutke in si ob tem ne mislimo nič slabega. Vsaj jaz ne. In tudi to je res, da najboljše knjige nastanejo, ko pisatelj piše iz sebe (in tudi o sebi), iskreno.

Ni pa zapisal spodbudnih besed o vzgibih pisateljem za pisanje, najbrž gre bolj za samoterapijo – nekje v kasneje v knjigi namreč navaja zapisovanje (o sebi) kot terapijo. "Književnost ponuja večinoma slabe življenjske zglede. Dobri so pa dolgočasni. Poleg tega se s pisanjem ukvarjajo ljudje, ki niso zadovoljni z življenjem, kakršno že je: pisanje je projekcija njihovih upov, strahov in želj. In teh fantazem, ponavadi tako nezaslišanih, da si jih avtor ni upal udejanjiti, se bralka in bralec hočeš nočeš navzemata med branjem." Če nadaljujemo z bralci: "Kdor bere, da bi se kaj naučil o življenju, mu po mojem po prvih stotih knjigah, ki jih je prebral, ni treba več brati novih, kajti možnost, da bi v naslednjih zvedel kaj, česar ni mogel izvedeti že iz prvih stotih, je infinitezimalna." No, to ne drži povsem – iz pričujoče knjige, sem kljub prebranemu izvedela precej novega. Tudi o življenju.

"Ne skačite v fantazijsko prihodnost in nostalgično preteklost, ki ju ni. Je samo sedanjost, v kateri se vam ves čas ponuja priložnost, da ste živi, da čutite svojo živost, svojo življenjsko radost. Najbrž se to sliši ezoterično, pa ni. Nobene nagrade ni ne v onostranstvu ne v prihodnosti, kajti tega dvojega ni tukaj. Nagrada mora biti tu in zdaj. Nagrada je tisto, kar smo pripravljeni živeti." "Kdor zna živeti zdaj, kdor ima posluh za potrebo trenutka, ta torej izpolnjuje, kot kaže, tisti ideal, ki so ga izklicevali veliki modreci zahodne in vzhodne antike, npr. Horacij s Carpe diem!, Lao zi s Prepusti se toku!, zen Ko piješ čaj, pij čaj!, Joseph Campbel s Sledi svojemu blaženstvu! in Martin Krpan s svojo Tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti.« Umetnost žitja v sedanjosti je je povezano s t.p. (tako prevedeno) čuječnostjo (mindfulness). Gradišnik jo je z besedno igro povezal z budizmom:) "Takšna je moja nebudistična, a budna zdajskost." Čuječnosti se dotakne tudi ob modrini. "Modrina v naravi ima sicer tudi svoje dobre učinke. Poskusi so potrdili, da krepi čuječnost, spomin in spoznavne funkcije, pa tudi izboljšuje razpoloženje. Skandinavci so z njo razvili terapijo za zdravljenje "sezonske čustvene motenosti", torej depresije, ki se jih loteva v času prekratkega polarnega dneva. Ker pa gre za vrsto svetlobe, ki prodre v mrežnico, lahko slednjo poškoduje."

"Človek je resda družbeno bitje, a to ne pomeni, da bi moral biti ves čas družaben. Potrebuje tudi čas, da "se odvije", čas in mir sam zase, otroci pred starši (in doma pred učiteljicami), starši pred otroci (in doma pred managementom), mož pred ženo, žena pred možem, žena pred taščo itn.."

"Čakanje že deset let jemljem kot priložnost za urjenje potrpežljivosti." Tako nekako tudi jaz, ko čakam, pač čakam. Mlajše generacije imajo precej manj tolerance do čakanja.

Tudi o nekaterih značilnostih diplomatov. "Na srečo so na plesišču drugi pari, in bolj oblazinjene soproge diplomatov me vsaj do neke mere varujejo pred bolj oglato okolico." "Italijani celo pravijo o ljudeh, ki dolgovezijo, pa nič ne povedo – skratka o diplomatih – da "mešajo polento." Cibo meravigloso.

Že dolgo opažam ta pojav, a nisem še našla prave ubeseditve, Gradišnik jo je. "Niti zadnji krik mode, v kavbojke očvrščene pajkice, ne more zadržati kipenja "mafinove obrobe" izza pasu."

"Cena za redoljubnost, snažnost in organiziranost se plačuje z valutama radosti in spontanosti."

Gradišnik opozarja, naj psihosomatike ne mešamo s hipohondričnim doživljanja telesa. "Pri slednjem se namišljeni bolnik brani uvida v realno stanje, zavrača izvide in razlage, ki bi ga lahko rešili njegovih strahov, in se spet in spet zateka k medicini in zdravilstvu, le da pač velikokrat potrka na nova vrata, če ali boljše ko ni več zaupanja med njim in njegovim zdravnikom, kar se zgodi brž, ko mu ta poskuša odpreti oči oziroma vzdigne roke od njega."

Posredno o delitvi dela doma. "In tako sem tu pa tam, kadar sem tisto srbenje bolj občutil, poprosil Bernardo, naj pogleda, "ali imam spet raka na hrbtu". To je tudi počela, ne da bi kdaj opazila ali zatipala, vse dokler ni srbenje po desetih letih izginilo. Šele letos mi je v nekem prepirčku poočitala, češ da že vse življenje prelagam nanjo vsa bremena, in za zgled navedla to mojo srbečo pikico. Jaz pa sem bil vse dotlej mislil, da jo povzdigujem in razveseljujem s tem, ko ji prepuščam skrb za razvedrila, ki jih je najti v redni službi, hišnih financah, nabavah, selitvah, negi bolnikov in iskanju klopov v pasjih kožuhih, medtem ko se sam poglabljam v preproste evropske misli … Zdaj sva si breme razdelila bolj enakomerno: na mene sta odpadli še globalna meteorologija in svetovna politika."

Erik Erikson, Identiteta in življenjski ciklus, (Zdrava osebnost in njena rast skozi krize).

Mozart, Simfonija v D duru št. 51, prvi stavek 

(Lažna vrtnarica, La fintagardiniera).

Živeti

Yu Hua (余华). 活着.

Bralcu predlagam, da prebere tudi spremno besedo prevajalke Natalije Toplišek. Govori o posebnostih prevajanja iz kitajščine, pisatelju, romanu, na koncu pa zapiše avtorjev predgovor k japonski izdaji, kjer se v pretanjenem pisanju najde prenekatera čudovita misel. 

Tudi o naraciji in času. "To je pripoved o globini časa. Cui Hui in mlado dekle si nista izmenjala drugega kot tihe poglede, njun odnos ni bil drugega kot tiho minevanje dnevov in noči. Tukaj je čas skril svojo identiteto, a vseeno usodno določil par življenj. Ne glede na to, kako se lotimo zgodbe, lahko jo ljubkujemo ali pa še tako pozorno beremo, prisotnost časa bomo le začutili, ne bomo pa je znali prebrati. Tako kot prihod zime – ne moremo je olepšati, ne moremo je pozorni zares pričakati, lahko jo le zaslutimo, ko naše telo že strese mraz. Tako ni potrebno dodajati besed, ničesar ni treba storiti, samo čas enega leta je moral miniti, lahko manj ali več, da se je lahko čista ljubezen Cui Huja in mladenke samo razpršila v vetru, in nikoli ne izvemo, kam je odšla. … V naraciji ni nič bolj prepričljivega kakor čas, ker čas ne ve, da se je med tem preobrnilo že vse." Najbrž ste v tej pripovedi, (ki ni del romana Živeti) opazili, da lahko zgodbo tudi ljubkujemo, pa tudi, da se je ljubezen razpršila v vetru. V istem predgovoru je predstavil tudi Horacijevo misel, ki se dotika časa in sreče: "Na srečo je treba čakati do zadnjega, nihče nima pravice govoriti o sreči drugega pred njegovim pogrebom." Yu Hua pravi tudi, da čas ustvari zgodbo in skrivnost zgodbe. Čas prinese radost in bridkost.

"Mlad sem odšel in star sem se vrnil.

Moj naglas se ni spremenil, a lasje so osiveli.

Vaški otroci me ne prepoznajo,

smeje vprašajo popotnika, od kod prihaja."

Ko razpravlja o času v naraciji, poišče primer tudi v verzu Dantejeve Božanske komedije: "puščica zadane tarčo in zapusti lok", v katerem se je poigral s časovnim redom dogodkov, s čimer začutimo moč jezika, ki prinese občutek hitrosti.

V tem predgovoru se je dotaknil tudi vidika časa v romanu Živeti. "Zgodba o življenju človeka izraža dolžino in kratkost časa obenem, izraža stisko, ki jo povzroča čas, in mir, ki ga povzroča čas. Ko v književnosti opisuješ eno življenje, opisuješ bližnjo izkušnjo časa. Hočem reč: spreminjanje časa je prevzelo spreminjanje usode glavnega junaka Fuguija. Način časa je hkrati način Fuguijeve zgodbe. Vem, da sem samo zaradi te skrivnosti lahko napisal roman Živeti, ampak ne vem, ali v romanu hkrati morem izraziti to skrivnost? Vem, da je Fuguijevo življenje ozko kot dlan, ampak ne vem, ali je hkrati široko kot svet?"

Še iz romana o tem, da se bolj potrudimo, če čutimo, da je še kdo okoli nas (na primeru vola). "Kaj, če bi vedel, da je edino vol na polju? Kličem druga imena, zato da ga pretentam. Če bo mislil, da dela na polju več volov, bo bolje delal in ne bo tako malodušen."

In še en vidik sreče. "Kasneje si tega nisem več jemal k srcu. Ni bilo razloga, da se toliko plašim, vse je bila le usoda. Kot pravi pregovor: Če ti uspe preživeti gorje, se bo sreča obrnila v tvoj prid. Pomislil sem, da nam bo odslej sreča gotovo namenjena. Svoje mnenje sem delil z Jiazhen. Pregriznila je nit z zobmi in me pogledala. "Nobene sreče nočem," je dejala, "srečna bom, če ti bom vsako leto lahko sešila nov par čevljev." Razumel sem njene besede. Želela je le, da se ne bi več razšli. Opazil sem, koliko se je postarala, in zabolelo me je. Jiazhen je imela prav. Da bi le bili skupaj kot družina, komu mar za srečo."

Knjiga je tudi tokrat najbrž boljša kot film.

Očetova puška

Hiner Saleem

Le Fusil de mon père. Še ena zgodba o fantu, ki mu je uspelo uiti življenju brez perspektive. Nekaj blogov nazaj se najde Kimova zgodba, tokrat gre za mladega Kurda z uradnega ozemlja Iraka. Boj Kurdov je predstavila tudi Oya Baydar v Izgubljeni besedi, la da se je tam zgodba dogajala na turškem ozemlju.

Kem biji, kel biji. Živi malo, ampak živi vroče. (kurdski pregovor)