Pod gladino

Paula Hawkins

Ne dosega Dekleta na vlaku. Preveč ljudi je, ki pripoveduje zgodbo. Najbrž zato je na začetku pripoved razstavljena, šele proti koncu se razvije v zgodbo, ponekod premalo verjetno. Po zataknjenem označevalnem listku sklepam, da je bralec pred mano knjigo nehal brati na 156 strani. Jaz sem jo prebrala do konca, a priznati moram, da nekje do dveh tretjin bolj počez.

Še novo slišanje tišine – »V ušesih mi je brnela tišina«. Nekje v knjigi sem prebrala o nekem novem pogledu na sreče, pa kljub iskanju nisem več našla.

Ponosni Smoker

Irena Dousková 

Hrdý Budžes. Še ene otroške stvari. Tokrat v obliki kratkih zgodb velike in male Helenke.

Zapiski starega pokvarjenca

Charles Bukowski

Notes of a dirty old man. Zelo specifično branje. Že na začetku sem dobila asociacijo na Kerouaca, ne vedoč, da se bo kasneje pojavl v zapiskih, celo skupaj z Nealom C..Pa saj sta bila obadva zapita boema, Kerouac je imel manj sreče in je zaradi teh razlogov umrl mlad. Misli so mi uhajale tudi k podobnem dogajanju na Ulici ribjih konzerv in v Sladkem četrtku. In na trenutke tudi k Velikem Lebowskem, najbrž zaradi stila življenja, morda tudi zaradi končnice ”owski”. Ob zgodbi, ko se je nekdo zjutraj zbudil v zlati koži z zelenimi pikami s. 92) sem se spomnila priča navijalca, na katerega sem nekajkrat pomislila že med branjem Rdečelaske, takrat ne zaradi pojavov na koži, ampak zaradi vodnjaka. Takrat se mi je tudi, edinokrat v tej knjigi, porajala želja, da bi narisala ilustracijo. Po dolgem času sem dobila ta kreativni navdih.

O smislu. ”ljubezen je pot z nekim smislom; seks je že sam smisel.”

O dobrotvorni ukrivljenosti. ”"oooh", je rekla, "kako dobro! kako je ukrivljen! kot kavelj!””

O hladnem vetru, ki tokrat ni svežec (v Posmehljivem poželenju). "občutil hladen in prijeten veter, ki me je spravil v boljšo voljo.” še bolje bi bilo, če bi veter lahko odpishnil skrbi. Lahko pa jih kar sami, lahkotno čez ramo.

O življenju nasploh (s.172 – 174).

vse bo v redu.

končno.

za nekaj časa.

In takšno je življenje starega pokvarjenca. Vedno le za nekaj časa. Iz danes na jutri.

Prebirala sem knjižnični izvod s poljubom s šminko na 12 strani.

Otroške stvari

Lojze Kovačič

Prav neverjetno mi je bilo brati, da se nekdo lahko spomni svojega poroda. Verjetno si ga lahko predstavlja, ne pa spomni. Težko tudi, da bi se spomnili ranih let življenja pred drugim ali tretjim letom starosti. Prav tako nisem verjela Nothombovi, ki opisuje svoje (ne)navadno dojemanje sveta od rojstva naprej. Dosti bolj je prepričljiv Ciril Zlobec z opisom svojega prvega spomina, pa čeprav se je zgodil nekoliko kasneje, je podvomil o tem, ali se je dogodek dejansko zgodil, ali pa si ga samo domišlja kot prvi spomin.

Knjiga me ni močno vpotegnila vase. Razen na začetku, nisem brala ravno natančno in nekatera poglavja bolj preletela. Na branje knjige me je sicer navedla Milekova, ki je svoja razmišljanja večkrat povezala s tem Kovačičevim avtobiografskim romanom.

Rdečelaska

Orhan Pamuk

Kırmızı Saçlı Kadın. Če prevedemo dobesedno te tri turške besede, pomenijo rdeča, las in ženska.

Spet čudovita zgodba, pisana z mehko besedo. Ljubezen sicer ni prekašala tiste, ki jo je Kemal gojil do Füsun v Muzeju nedolžnosti. Se pa spet dotakne gledališča in levo usmerjenih aktivistov kot v Snegu.

Rdeča nit zgodbe je primerjava z legendama o Suhrabu in Rustemu ter Ojdipu in Laju.

Pamuk se je spet, kot v Muzeju nedolžnosti, dotaknil občutenja sreče. Tu je sicer manj pisal o občutkih, ki bi lahko bili sreča in so tako značilni za omenjen roman. »Ko sva se ob večerih spuščala proti Öngörenu, sem povsem jasno čutil vzrok svoje sreče.« 

Govori pa tudi o svobodi. »Svoboda pomeni, da se človek ne meni za zgodovino in etiko. Si kdaj vzel v roke kakšno Nietzchejevo knjigo?«

Tudi o naključju in pomenu. »Gledališče me je naučilo, da imajo v življenju stvari, ki jih štejemo za naključje, nek pomen.«

Navdih je bila rdečelaska Danteja Rossetija.