Pride mačka na obisk

Takaši Hirajde 平出 隆

猫の客(Neko no kjaku). Prav neverjetno je, kako se ob branju vsake knjige čuti tudi kraj dogajanja. Morda zaradi izvirnega jezika, ki prevajalcu daje inspiracijo za slovensko ubeseditev, verjetno pa tudi zaradi načina nizanja pripovedi. V prejšnjem prebranem Muzeju nedolžnosti je namreč močno čutiti Istanbul z njegovim načinom mišljenja in turško dušo pisatelja, tu v tej knjigi pa japonsko. Podobno kot pri Murakamiju. Lahko, da sem asociacije dobila tudi zaradi blizu stoječih si hiš z ozkimi nepravilnimi uličicami med njimi in simboliko na vrtovih ob njih. Verjetno tudi zaradi mačk, ki imajo v »ikonografiji« japonskih pisateljev najbrž pomembno mesto.

Ta pripoved je prav lahkotna in zelo povedna, posebej za tiste, ki so imeli kdaj opraviti z mačkami. Z njihovo svobodno voljo in s tem pogojenimi občutji in skrbmi, ko mačka pride na obisk. S spraševanjem, kje neki je, ko je več dni ni na spregled in sladkim zadoščenjem, ko ta pride in z veseljem pospravi pripravljen obrok.

Pisatelj na nekem mestu ponudi pripraven recept, kako laže prenašati življenjske situacije. »Je boginja Fortuna že začela divjati? Kako naj ustvarim ozek tok, ki me bo odnesel k selitvi, če me prav ona zdaj premetava sem in tja? Že čisto obupan sem se odločil, da bom na vse to gledal, kot da ne gre zame.«