ponedeljek, 9. januar 2017

Muzej nedolžnosti

Orhan Pamuk
Masumiyet Müzesi
Skupaj s knjigo sem živela kar nekaj časa, zaradi njene dolžine, pa tudi zaradi tega, ker sem v natrpanem decembru imela zanjo čas le ob večerih pred spanjem in kdaj med vikendom. Tudi zaradi značaja knjige, se jo bolje podoživlja, kot nekakšen vzporeden svet melanholičnega življenja v Istanbulu, če se jo bere umirjeno in počasi, da lahko dogajanja in občutenja temeljiteje preidejo v pore trenutnega vzporednega življenja. Pamuk pripoveduje z natančnimi, doživetimi opisi stvarnega in doživljajskega sveta. Začetek zgodbe je bil dovolj močan, da mi je dal energije tudi za del, ki me je spominjal na turške nadaljevanke in me gnal naprej preko središča romana, vse do konca. Roman skoraj mora biti tako dolg, da bi se lahko podoživelo zgodbo, ki jo pripoveduje. Do vseh potankosti, ki so zapisane, pa tudi zaradi pristnejšega podoživljanja občutenj glavnega junaka. To je bilo najdaljše in verjetno najpristnejše opisovanje ljubezenskega trpljenja, kar sem ga kdaj prebrala. Mladi Werther je trpel krajši čas, pa tudi Beigbeder je hitreje doživel uslišanje svoje ljubezni (čeprav je tudi dolgo trpel). Še preden sem prišla do strani 237, kjer je omenjen Veliki Gatsby, pa je bil na televiziji kot po naključju predvajan istoimenski film, ki me je zaradi neuslišane ljubezni in dogajanja v sloju bogatašev spominjala na roman, ki sem ga brala istočasno. Ni pa samo zgodba glavnega junaka tista, ki pusti odtis v vzporednem, resničnem življenju. Je tudi vpogled v turško družbo, mehkobo orientalskega Istanbula ter v način življenja (in predmete, ki spominjajo nanj).

Z glavnim junakom lahko podoživimo številne trenutke sreče in smo takrat lahko tudi mi za trenutek srečni z njim. Ti trenutki prinašajo svetlobo v branje in življenje ob romanu nasploh.
»To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo, če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil, da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo ta sreča, ki me je navdajala ob njem, trajala še dolge ure in leta.«
»Živel sem srečno življenje, po vrhu pa sem čutil, da je to le priprava na še večjo srečo, ki jo bom deležen v prihodnosti. Teža tega, kar sem ta dan doživel s Füsun, me je begala, vendar sem si dejal, da imamo vsi svoje skrivnosti, strahove in skrbi. Kdo ve, koliko teh elegantnih gostov je trpelo zaradi nenavadnih frustracij in duševnih ran, a ko smo se pomešali med množico prijateljev in zvrnili kozarec ali dva, smo spoznali, kako zelo so naše skrbi nepomembne in minljive.«
»Čez mnogo let sem spoznal, da so bili dnevi, ki sem jih preživljal v hotelu Fatih – tako kot toliko obdobij mojega življenja, o katerih sem tedaj mislil, da so boleča – v resnici zelo srečni.«

Nekako nam pojasni tudi svoja spoznanja o življenju in času, ki mu lajšajo razumevanje situacije v kateri se znajde vsak v obdobjih življenja, ko preneha (lahkotna) samoumevnost.
»Aristotel v Fiziki ločuje med Časom in posameznimi trenutki, ki jih imenuje Sedanjost. Posamezni trenutki so – prav tako kot Aistotelovi atomi – nekaj nedeljivega, nerazdružljivega. Čas pa je črta, ki povezuje te nedeljive trenutke. Čeprav smo se ravnali po nasvetu gospoda Tarika in pozabili na Čas, to črto, ki povezuje nedeljive trenutke, nam ni uspelo, da bi kot bebci in tisti, ki so izgubili spomin, popolnoma pozabili nanj. Človek lahko le poskuša biti srečen in pozabiti na Čas, kar počnemo vsi.«
»Življenje, ki sem ga preživel, me je naučilo, da je spominjanje Časa, torej črte, ki povezuje trenutke, ki jih je Aristotel imenoval Sedanjost, za večino ljudi precej boleče. Če se trudimo, da bi si pred oči priklicali črto, ki povezuje te trenutke, oziroma kot v našem muzeju, predmete, napolnjene s trenutki, smo se prisiljeni spomniti njenega neizbežnega konca in smrti. Ko se postaramo in v bolečini dojamemo, da ta črta nima ključnega pomena (kar smo tolikokrat začutili), nas to spoznanje navdaja z žalostjo. Vendar nas lahko trenutki, ki jih imenujemo sedanjost, napolnijo s srečo, ki traja celo stoletje, s kakršno me je prve dni, ko sem začel odhajati na večerjo v Çukurcumo, navdajal Füsunin nasmeh. Že v samem začetku sem vedel, da Keskinove obiskujem zato, da bi se naužil sreče, ki bo trajala do konca mojega življenja, in da bi ohranili srečne trenutke, sem iz njihove hiše večkrat izmaknil kakšen majhen predmet, ki se ga je dotaknila Füsun in ga spravil v žep.«
Nenavadno je tudi to, da trenutke v preteklosti, ko nas je prevevala žalost (ali pa smo vsaj tako čutili) in smo bili zaradi česarkoli že nesrečni, kasneje čutimo kot srečne. Verjetno zaradi tega, ker je ostal čustven naboj, ki da spominom moč, negativen pa spremeni pol (pozitiven ostane). Tako je, ko nam pod roke spet pride predmet iz otroštva ali slišimo glasbo iz mladosti, ki smo jo poslušali ob podoživljanju žalostnih trenutkov. Podoživljanje s časom izgubi negativen naboj.
»Zame sreča pomeni, da lahko podoživljaš tovrstne nepozabne trenutke. Če se naučimo tega, da o svojem življenju ne razmišljamo kot o črti, ki ustreza Aristotelovemu Času, temveč kot o tovrstnih intenzivnih posameznih trenutkih, se nam dejstvo, da sem osem let čakal za jedilno mizo svoje ljubezni, ne zdi nenavadna, naravnost smešna obsedenost, temveč spoznamo (kar sem odkril mnogo kasneje), da sem pri jedilni mizi Füsun preživel 1593 srečnih noči. Vsakega posameznega večera, ko sem se jim v Çukurcumi pridružil na večerji – tudi najtežjega, najbolj brezupnega in najbolj ponižujočega večera – se danes spominjam kot zelo srečnega.«

»Moč predmetov ni odvisna le od spominov, nakopičenih v njih, temveč seveda tudi od moči naše domišljije in spomina.«

»Vendar beseda »sreča« ne zadošča povsem, zato bom poezijo, ki sem jo doživljal v tisti zadnji sobi, globoko zadovoljstvo, ki me je obhajalo tistih nekaj minut, skušal pojasniti na drugačen način: zdelo se je, da se je ustavil čas, da bo vse ostalo tako, kot je bilo.«

Piše tudi o doživljanju minljivosti življenja in občutku, da zamujamo življenje.
Včasih, ko sem videl kakšno porušeno stavbo, spoznal, da je kakšna deklica zrasla v veselo, prsato žensko z otroki, ali opazil, da so trgovino, na katero so se mi oči že zdavnaj navadile, zaprli, sem spoznal, kako hitro mineva čas, in se vznemiril. Ko sem v tistih dneh opazil, da so zaprli butik Elizejske poljane, me je zabolelo pri srcu, vendar ne le zato, ker sem bil ob svoje spomine, temveč tudi, ker sem nenadoma začutil, da sem zamudil življenje. V izložbi, kjer sem pred devetimi leti videl torbico Jenny Colon, so bile zdaj razstavljene italijanske salame, hlebci trdega sira, solatni prelivi, testenine in gazirane pijače evropskih znamk, ki so se prvič pojavile na turškem trgu.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar