Orhan
Pamuk
Masumiyet Müzesi
Skupaj s
knjigo sem živela kar nekaj časa, zaradi njene dolžine, pa tudi zaradi tega,
ker sem v natrpanem decembru imela zanjo čas le ob večerih pred spanjem in kdaj
med vikendom. Tudi zaradi značaja knjige, se jo bolje podoživlja, kot nekakšen
vzporeden svet melanholičnega življenja v Istanbulu, če se jo bere umirjeno in
počasi, da lahko dogajanja in občutenja temeljiteje preidejo v pore trenutnega
vzporednega življenja. Pamuk pripoveduje z natančnimi, doživetimi opisi
stvarnega in doživljajskega sveta. Začetek zgodbe je bil dovolj močan, da mi je
dal energije tudi za del, ki me je spominjal na turške nadaljevanke in me gnal
naprej preko središča romana, vse do konca. Roman skoraj mora biti tako dolg,
da bi se lahko podoživelo zgodbo, ki jo pripoveduje. Do vseh potankosti, ki so
zapisane, pa tudi zaradi pristnejšega podoživljanja občutenj glavnega junaka. To
je bilo najdaljše in verjetno najpristnejše opisovanje ljubezenskega trpljenja,
kar sem ga kdaj prebrala. Mladi Werther je trpel krajši čas, pa tudi Beigbeder
je hitreje doživel uslišanje svoje ljubezni (čeprav je tudi dolgo trpel). Še
preden sem prišla do strani 237, kjer je omenjen Veliki Gatsby, pa je bil na
televiziji kot po naključju predvajan istoimenski film, ki me je zaradi
neuslišane ljubezni in dogajanja v sloju bogatašev spominjala na roman, ki sem
ga brala istočasno. Ni pa samo zgodba glavnega junaka tista, ki pusti odtis v
vzporednem, resničnem življenju. Je tudi vpogled v turško družbo, mehkobo
orientalskega Istanbula ter v način življenja (in predmete, ki spominjajo
nanj).
Z glavnim
junakom lahko podoživimo številne trenutke sreče in smo takrat lahko tudi mi za
trenutek srečni z njim. Ti trenutki prinašajo svetlobo v branje in življenje ob
romanu nasploh.
»To je bil
najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo,
če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se
zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil,
da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma
prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo,
da bo ta sreča, ki me je navdajala ob njem, trajala še dolge ure in leta.«
»Živel sem
srečno življenje, po vrhu pa sem čutil, da je to le priprava na še večjo srečo,
ki jo bom deležen v prihodnosti. Teža tega, kar sem ta dan doživel s Füsun, me je begala, vendar sem si dejal, da imamo
vsi svoje skrivnosti, strahove in skrbi. Kdo ve, koliko teh elegantnih gostov
je trpelo zaradi nenavadnih frustracij in duševnih ran, a ko smo se pomešali
med množico prijateljev in zvrnili kozarec ali dva, smo spoznali, kako zelo so
naše skrbi nepomembne in minljive.«
»Čez mnogo
let sem spoznal, da so bili dnevi, ki sem jih preživljal v hotelu Fatih – tako
kot toliko obdobij mojega življenja, o katerih sem tedaj mislil, da so boleča –
v resnici zelo srečni.«
Nekako nam
pojasni tudi svoja spoznanja o življenju in času, ki mu lajšajo razumevanje
situacije v kateri se znajde vsak v obdobjih življenja, ko preneha (lahkotna)
samoumevnost.
»Aristotel
v Fiziki ločuje med Časom in posameznimi trenutki, ki jih imenuje Sedanjost.
Posamezni trenutki so – prav tako kot Aistotelovi atomi – nekaj nedeljivega,
nerazdružljivega. Čas pa je črta, ki povezuje te nedeljive trenutke. Čeprav smo
se ravnali po nasvetu gospoda Tarika in pozabili na Čas, to črto, ki povezuje
nedeljive trenutke, nam ni uspelo, da bi kot bebci in tisti, ki so izgubili
spomin, popolnoma pozabili nanj. Človek lahko le poskuša biti srečen in
pozabiti na Čas, kar počnemo vsi.«
»Življenje,
ki sem ga preživel, me je naučilo, da je spominjanje Časa, torej črte, ki
povezuje trenutke, ki jih je Aristotel imenoval Sedanjost, za večino ljudi
precej boleče. Če se trudimo, da bi si pred oči priklicali črto, ki povezuje te
trenutke, oziroma kot v našem muzeju, predmete, napolnjene s trenutki, smo se
prisiljeni spomniti njenega neizbežnega konca in smrti. Ko se postaramo in v
bolečini dojamemo, da ta črta nima ključnega pomena (kar smo tolikokrat
začutili), nas to spoznanje navdaja z žalostjo. Vendar nas lahko trenutki, ki
jih imenujemo sedanjost, napolnijo s srečo, ki traja celo stoletje, s kakršno
me je prve dni, ko sem začel odhajati na večerjo v Çukurcumo, navdajal Füsunin
nasmeh. Že v samem začetku sem vedel, da Keskinove obiskujem zato, da bi se naužil
sreče, ki bo trajala do konca mojega življenja, in da bi ohranili srečne
trenutke, sem iz njihove hiše večkrat izmaknil kakšen majhen predmet, ki se ga
je dotaknila Füsun in ga spravil v žep.«
Nenavadno
je tudi to, da trenutke v preteklosti, ko nas je prevevala žalost (ali pa smo
vsaj tako čutili) in smo bili zaradi česarkoli že nesrečni, kasneje čutimo kot
srečne. Verjetno zaradi tega, ker je ostal čustven naboj, ki da spominom moč,
negativen pa spremeni pol (pozitiven ostane). Tako je, ko nam pod roke spet
pride predmet iz otroštva ali slišimo glasbo iz mladosti, ki smo jo poslušali
ob podoživljanju žalostnih trenutkov. Podoživljanje s časom izgubi negativen
naboj.
»Zame
sreča pomeni, da lahko podoživljaš tovrstne nepozabne trenutke. Če se naučimo
tega, da o svojem življenju ne razmišljamo kot o črti, ki ustreza
Aristotelovemu Času, temveč kot o tovrstnih intenzivnih posameznih trenutkih,
se nam dejstvo, da sem osem let čakal za jedilno mizo svoje ljubezni, ne zdi
nenavadna, naravnost smešna obsedenost, temveč spoznamo (kar sem odkril mnogo
kasneje), da sem pri jedilni mizi Füsun
preživel 1593 srečnih noči. Vsakega posameznega večera, ko sem se jim v Çukurcumi pridružil na večerji – tudi najtežjega,
najbolj brezupnega in najbolj ponižujočega večera – se danes spominjam kot zelo
srečnega.«
»Moč
predmetov ni odvisna le od spominov, nakopičenih v njih, temveč seveda tudi od
moči naše domišljije in spomina.«
»Vendar
beseda »sreča« ne zadošča povsem, zato bom poezijo, ki sem jo doživljal v tisti
zadnji sobi, globoko zadovoljstvo, ki me je obhajalo tistih nekaj minut, skušal
pojasniti na drugačen način: zdelo se je, da se je ustavil čas, da bo vse
ostalo tako, kot je bilo.«
Piše tudi
o doživljanju minljivosti življenja in občutku, da zamujamo življenje.
Včasih, ko
sem videl kakšno porušeno stavbo, spoznal, da je kakšna deklica zrasla v
veselo, prsato žensko z otroki, ali opazil, da so trgovino, na katero so se mi
oči že zdavnaj navadile, zaprli, sem spoznal, kako hitro mineva čas, in se
vznemiril. Ko sem v tistih dneh opazil, da so zaprli butik Elizejske poljane,
me je zabolelo pri srcu, vendar ne le zato, ker sem bil ob svoje spomine,
temveč tudi, ker sem nenadoma začutil, da sem zamudil življenje. V izložbi,
kjer sem pred devetimi leti videl torbico Jenny Colon, so bile zdaj
razstavljene italijanske salame, hlebci trdega sira, solatni prelivi, testenine
in gazirane pijače evropskih znamk, ki so se prvič pojavile na turškem trgu.«
