Štirideset pravil ljubezni

Elif Şafak (Shafak). Forty Rules of Love. Kar nekaj časa sem iskala turški naslov te knjige, a ga nisem našla. Z nobenim trikom skakanja med angleškimi in turškimi stranmi wikipedije, vmesnimi prevodi, iskanjih po drugih spletnih straneh ali pa preko kombinacij z Rumijem in Šamsom iz Tabriza. Neuspešno. Če ve kdo, kakšen ima ta roman naslov v Turščini, se priporočam.

V knjigi je bolj navdihujoč Šamsov del zgodbe, ki je sicer pisan bolj starinsko, Ellin je nekoliko puhel in spominja na ameriške filme kot so You've got mail ali kaj podobnega, le na koncu, ko se v nasprotju z ameriškimi konci zgodb izneveri tradiciji, tudi ne niha, kot je to počela z roko na kljuki avtomobilskih vrat Maryl Streep v Bridges of Madison County.

Sicer v Ellini zgodbi najdemo vzporednice z navadnimi zgodbami gospodinj in mater. Tako ji na primer hčer nekje med prepirom reče: »Mislim, da name projiciraš svoje strahove.«

Ali pa primer, ko sta v kratkem časovnem razdobju po naključju do nje prišla dva dogodka, ki pa sta bila močno povezana med seboj. »Za trenutek je obmirovala in se stresla ob misli, da neka skrivnostna sila v vesolju – ali pa ta pisatelj, kdorkoli pač je – vohuni za njo. Morda je knjigo napisal vnaprej vedoč, kakšne vrste človek jo bo prebral. Ta pisatelj je imel kot svojega bralca v mislih prav njo. Ne da bi vedela, zakaj, jo je ta misel hkrati plašila in vznemirjala.« Kot v Trumanovem showu. Tudi meni se je zgodilo bralno naključje. Do stavka »Na ta zadnji oktobrski dan je bil zrak naenkrat mrzel in vetrovi močnejši, oznanjali so odhod jeseni.« sem prišla prav na oktobrski dan, ki sicer ni bil zadnji v mesecu, bil pa je prvi dan v oktobru, ko je bil zrak naenkrat mrzel, vetrovi pa močnejši.

Ali pa, ko knjiga spomni, da bi morali živeti sedanjost. »Osredotočal se je na trenutek in vse, kar ni bilo zdaj, je bilo iluzija. Iz istega razloga je verjel, da nima ljubezen nič opraviti z načrti za jutri ali spomini na včeraj. Ljubezen je lahko samo tukaj in zdaj. Sufi sem otrok sedanjega trenutka. Res čudno je, da to rečeš ženski, ki vedno preveč misli na preteklost in še več na prihodnost, nekako pa se nikoli ne dotakne sedanjosti.«

»Zdravniki so rekli, da imam še šestnajst mesecev. Morda se motijo. Morda imajo prav. Ne morem vedeti. Vse kar ti lahko dam je je zdajšnji trenutek. To je vse, kar imam sam. A resnica je, da nihče nima več od tega. Samo pretvarjamo se radi, da imamo.

Po Šamsu pot k resnici (maquamat) obsega sedem stopenj, skozi katere mora vsaka duša, da bi dosegla Enost. Morda bi temu lahko rekli stabilna uravnoteženost ali mirna zadovoljnost. V prvi stopnji je duša ujeta v posvetna iskanja. Večina ljudi obtiči tam, borijo se in trpijo v službi svojih nižjih jazov, vendar vedno krivijo druge zaradi svoje nepretrgane nesreče. Če in ko se posameznik zave ponižanega položaja duše, tako da začne delati na sebi, se lahko preseli na naslednjo stopnjo, ki je na nek način nasprotna prejšnji. Namesto, da bi krivil druge, je tak človek dosegel stopnjo, ko krivi sebe, včasih do točke, da sam sebe izbriše in stopi na potovanje k notranjemu očiščenju. V tretji fazi je oseba zrelejša, šele takrat se preda znanju in kaže potrpežljivost, vztrajnost modrost in ponižnost. Svet bo spet nov in poln navdiha, je pa zato tudi za ljudi past, da tam obstanejo. V četrti fazi se je posameznikovo zavedanje spremeni v višjo raven zavesti. Velikodušnost, hvaležnost in neomajno zadovoljstvo, ne glede na težave v življenju. Naslednja faza je zadovoljstvo z vsakršno situacijo, vsakdanje stvari takšnih ljudi ne zanimajo. Nadalje postane človek ustrežljiv in oddaja energijo vsakomur, ki prosi zanjo. Zadnja faza pa je popolno človeško bitje. V potovanju po teh fazah ni nobenega zagotovila o nepretrganem napredku, vedno obstaja nevarnost za padec v prejšnjo fazo in včasih iz vzvišene faze nazaj na prvo.

Še nekaj izsekov iz knjige.

»Nekateri ljudje »podrejanje« napačno razumejo kakor šibkost, čeprav je vse prej kakor to. Podrejanje je oblika mirnega sprejemanja razmer vesolja, vključno s stvarmi, ki jih trenutno ne moremo sprejeti ali razumeti.«

»Preveč te skrbi, kaj si drugi ljudje mislijo. Ampak veš kaj? Ker si tako obupno prizadevaš za odobravanje drugih, se ne boš nikoli znebil njihovih kritik, pa če še tako poskušaš.«

»Svet je velik kotel, v katerem se kuha nekaj velikega- Ne vemo še kaj. Vse kar naredimo, čutimo ali mislimo, je sestavina v tej mešanici.«

»Ne prepiram se z njimi, prepiram se z njihovimi napihnjenimi predstavami o samih sebi. To je razlika.« Žal je okrog nas vse preveč ljudi z napihnjenimi predstavami o samih sebi. Tako gradijo svoj imidž in plezajo po družbeni lestvici, predvsem na račun drugih.

»Zakaj se moramo proti vsem boriti? Ali ne poznamo drugega načina kako ravnati s stvarmi?«

»Praznina. Stvari, ki so navzoče skozi svojo odsotnost.« Kot, ko nekoga močno pogrešamo.

Za konec pa še misli s samega začetka knjige. »Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo videti. Voda bo kmalu vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode. Šele, ko bodo valovi dosegli obalo, se bodo ustavili ali umirili.

Ko kamen pade v reko, je to za reko zgolj še en premik v njenem že tako ali tako burnem toku. Nič nenavadnega. Nič neobvladljivega.«

***

Razen po ležeči pisavi, je iz knjige težko izluščiti teh štirideset pravil. Glede na to, da knjige nimam možnosti prebrati v originalu, niti ne vem, če je imela avtorica res v mislih pravila ljubezni, ali pa so ta pridevnik preprosto dodali prevodu, zato da se bolje prodaja (ameriškim gospodinjam). Sicer pa sem v nekem spletnem mediju prebrala, da je bojda knjigo najprej napisala v angleščini, potem so jo prevajalci prevedli v turščino. Prevod je še enkrat predelala, nakar so predelavo še enkrat prevedli v angleščino, ali nekaj takega.

Glede na prebrano, gre bolj za pravila življenja nasploh, ne samo ljubezni. Tudi ljubezen, o kateri lahko sklepamo v knjigi v zgodbi ne gre nič dlje od tiste med Almo Whittaker in Ambrosom Pikeom v Pečatu stvarjenja. Glede na zapisano proti koncu knjige je sklepati, da gre za načela religije ljubezni – štiridesetih pravilih popotnih mistikov islama.

Boga v pravilih pa je moč interpretirati kot bit. Vsak izmed razpoložljivih bogov izbere svoje(ga). Ena oblika je lahko tudi tisto, kar poimenujemo narava.

Šams je dejal, da boga ne moremo najti z iskanjem, vendar ga lahko najdejo samo tisti, ki ga iščejo. Povedal je tudi, da človek ne more najti boga, če tiči v krznenem plašču, svileni obleki in dragocenem nakitu. Glede poti do boga je dejal, da se vsakomur dopusti njegova pot in njegova molitev. Bog nas ne drži za besedo. Globoko v srca pogleda. Razlika ni v ceremonijah in ritualih, ampak v tem, ali so naša srca bolj čista ali ne. Torej za povezavo z bogom ne potrebujemo institucij.

Morda bi lahko projicirali na današnjo krizo ali pa situacijo v kakšnem podjetju ali državni ustanovi, da so mesta zgrajena na duhovnih temeljih in kakor velikanska ogledala odsevajo srca svojih prebivalcev.

Spodaj je poskus izluščenja  pravil iz preostalega besedila. Kar zamudno delo. In pravil niti ni bilo štirideset. Morda pa so se izgubila v prevajanju sem in tja.

(1)Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

(p)Pot do resnice je delo srca in ne glave. Naj bo srce osnovni vodič, ne tvoj razum! Spoznaj, izzovi in končno spremeni svojo nafs s svojim srcem. Poznavanje sebe te bo peljalo k poznavanju boga.

(Nekje kasneje v knjigi piše, »da je ideja, da lahko nadzorujemo potek svojega življenja tako absurdna, kakor da bi riba poskušala nadzorovati ocean, v katerem plava. Za stvari, nad katerimi nimamo nadzora, nam ni treba skrbeti. Potem smo lahko modrejši, mirnejši in bolj razumni.)

()Ne glede na to, kdo smo, ali kje živimo, se globoko v sebi vsi počutimo nepopolne. Tako je, kakor da smo nekaj izgubili in moramo to dobiti nazaj. Kaj natanko to nekaj je, nas večina ne bo nikoli izvedela. In od tistih, ki bodo, se bo še manjšemu delu uspelo odpraviti ven in to poiskati.

(K)Vsak bralec razume prevzvišeni Koran na drugi ravni, v skladu z globino svojega razumevanja. Ravni vpogleda so štiri. Prva raven je zunanji pomen; tisti s katerim je zadovoljna večina ljudi. Naslednji je Batin – notranji pomen. Tretji je notranji notranjega. In četrta je tako globoka, da je ni mogoče ubesediti in mora zato ostati neopisana.

(p)Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca.

(p)Večina težav na svetu izhaja iz jezikovnih napak in preprostih nerazumevanj. Nikoli ne jemljite besed dobesedno. Ko stopite na območje ljubezni, postane jezik, kakršnega poznamo, nepotreben. Tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino.

(p)Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

(p)Kar koli se zgodi v tvojem življenju, ne glede na to, kako zaskrbljujoče so lahko videti stvari, se nikar ne predaj obupu. Tudi, ko vsa vrata ostanejo zaprta, bo bog odprl novo pot samo zate. Bodi hvaležen! Lahko je biti hvaležen, kadar je vse v redu. Sufi pa je hvaležen ne samo zato, kar je dobil, ampak tudi za vse tisto, kar so mu odrekli.

(p)Potrpežljivost ne pomeni nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo potrpljenja, kajti vedo, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno luno.

(10)Vzhod, zahod, jug ali sever, razlika je majhna. Vseeno katera je tvoja smer, prepričaj se le, da je vsako potovanje tudi potovanje znotraj.

(p)Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega sebe potreben napor. Prav tako, kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko postane ljubezen popolna zgolj v bolečini.

(p)Iskanje Ljubezni nas spremeni. Ni iskalca med tistimi, ki iščejo Ljubezen, ki ne bi dozorel na poti. V trenutku, ko začneš iskati Ljubezen, se začneš spreminjati znotraj in na zunaj.

(p)Več je lažnih gurujev in učiteljev na svetu, kakor je zvezd v vidnem vesolju. Ne zamenjuj ljudi, ki so obsedeni s samim seboj in jih žene sla po moči, z resničnimi mentorji. Resnični duhovni vodja tvoje pozornosti ne bo usmerjal nase in od tebe ne bo terjal popolne poslušnosti ali skrajnega občudovanja, pač pa ti bo pomagal ceniti in spoštovati tvoj notranji jaz. Resnični mentorji so prosojni kakor steklo. Dovolijo, da skoznje teče božja luč.

(p)Poskušaj se ne upirati spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenju, da živi skozte. In ne skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran, ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja.

(K)Nebu zemlji in goram smo ponudili odgovornost, pa so jo zavrnili iz strahu. Človek pa jo je prevzel.

(p)Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti, ne poznati boga.

(p)Prava umazanija je tista znotraj. Ostalo se preprosto umije. Samo ena vrsta umazanije je, ki je ni mogoče sprati s čisto vodo, in to je madež sovraštva in svetohlinstva, ki okuži dušo. Telo lahko očistiš skozi vzdržnost in post, samo ljubezen pa lahko očisti srce.

(p)Celotno vesolje je vsebovano v enem samem človeškem bitju – tebi. Vse kar vidiš okoli sebe, vključno s stvarmi, ki jih morda ne maraš, ali celo ljudmi, ki jih preziraš ali sovražiš, je prisotno v tebi v različnih stopnjah. Zato tudi Šejtana ne išči zunaj sebe. Hudič ni izjemna sila, ki napada od zunaj. Je navaden notranji glas. Če se v celoti spoznaš, se iskreno in odločno soočiš s svojo temno in svetlo stranjo, boš dosegel najvišjo obliko zavesti. Ko se človek zares pozna, pozna boga.

(p)Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami.

()Ne skrbi, kam te bo peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.

(p)Vsi smo ustvarjeni po njegovi podobi, in vendar je bil vsak ustvarjen, da bo različen, edinstven. Niti dva človeka nista enaka, Niti dve srci ne utripata v istem ritmu. Če bi bog hotel, da smo vsi enaki, bi nas take ustvaril. Zato je nespoštovanje razlik in vsiljevanje svojih misli drugim enako kakor neupoštevanje svetega božjega načrta.

(p)Ko gre resnični ljubitelj boga v gostilno, gostilna postane njegova molilnica, ko pa gre v to isto sobo pivec, postane gostilna. V vsem , kar počnemo, naredijo razliko naša srca, ne naš zunanji videz. Sufiji ne sodijo drugih ljudi po tem, kakšni so videti. Ko sufi strmi v nekoga, ima bobe očesi zaprti in odpre tretje oko – tisto oko, ki vidi notranje cesarstvo.

(p)Življenje je začasno posojilo in ta svet ni nič drugega kakor skiciran posnetek Realnosti. Samo otroci bi imeli igračo za pravo stvar. In vendar se ljudje ali zaljubijo v igrače ali pa jo brez spoštovanja polomijo in odvržejo. V tem življenju se ogibaj vseh skrajnosti, saj ti bodo uničile notranje ravnovesje.

()Niti moja nebesa, niti moja zemlja me ne objamejo, objame me srce mojega vernega služabnika.

(p)Človek ima edinstveno mesto med božjimi stvaritvami. Vanj sem vdihnil svojega duha, je rekel bog. Vsak od nas brez izjeme je ustvarjen, da bo božji namestnik na zemlji. Vprašajte se, kako pogosto se obnašate kot namestnik, če se sploh kdaj? Zapomnite si, vsak od nas je dolžan odkriti božji duh v sebi in živeti v skladu z njim.

(25)Pekel je tukaj in zdaj. Nebesa prav tako. Ne skrbite več o pekli ali sanjajte o nebesih, saj sta oba navzoča v vas ta trenutek. Vsakič, ko se zaljubimo, se vzpnemo v nebesa. Vsakič, ko sovražimo, zavidamo, ali se s kom prepiramo, pademo naravnost v peklenski ogenj.

(p)Vesolje je eno bitje. Vse in vsakdo je povezan skozi nevidno mrežo zgodb. Če se zavedamo ali ne, vsi smo del tihega pogovora. Ne škoduj. Vadi sočutje. In ne opravljaj za nikogaršnjim hrbtom – tudi nedolžne opazke ne daj! Besede, ki pridejo iz naših ust, ne izginejo, ampak so za vedno shranjene v neskončnem prostoru in bodo prišle, ko bo treba, k nam nazaj. Bolečina enega nas vse prizadene. Veselje enega človeka vsem nariše nasmeh na ustnice.

(p)Ta svet je kakor zasnežena gora, ki odbija tvoj glas. Karkoli rečeš, dobro ali slabo, se bo nekako vrnilo k tebi. Če torej kdo o tebi misli slabe misli, bodo slabe besede o njem stvari samo še poslabšale. Ti boš ujet v hudičev krog zlobne energije. Namesto tega štirideset dni in noči govori o tem človeku lepe stvari. Na koncu štirideset dni bo vse drugače, ker boš ti navznoter drugačen.

(p)Preteklost je interpretacija. Prihodnost je iluzija. Svet se ne giblje skozi čas, da je ta ravna črta, od preteklosti v prihodnost. Namesto tega, se čas premika skozi nas in v nas v neskončnih spiralah. Večnost ne pomeni neskončnega časa, ampak preprosto brezčasnost. Če bi rad izkazal večno razsvetljenje, preženi preteklost in prihodnost iz misli in ostani v sedanjem trenutku.

(p)Usoda ne pomeni, da je bilo tvoje življenje strogo obrnjeno vnaprej. Zato je to, da prepuščaš vse usodi in ne prispevaš dejavno h glasbi vesolja, znak čiste nevednosti. Glasba vesolja objema vse in je komponirana na štirideset različnih ravneh. Tvoja usoda je raven, na kateri boš igral svojo melodijo. Morda ne boš spremenil svojega inštrumenta, ampak kako dobro boš igral, je zagotovo v tvojih rokah.

 (30)Resnični sufi je tak, da celo takrat, ko je po krivem obtožen, napaden in iz vseh strani obsojan, vse to potrpežljivo prenaša, ne izreče niti ene slabe besede o nobenem od svojih kritikov. Sufi nikoli ne pripisuje krivde. Kako naj bodo nasprotniki ali rivali ali pa celo »drugi«, če sploh ni »jaza«.Kako naj bo kdo, ki bi ga krivili, če pa obstaja samo Eden?

(31)Če hočeš okrepiti svojo vero, se moraš znotraj zmehčati. Da bi bila tvoja vera trdna skala, mora biti tvoje srce mehko kakor pero. Skozi bolezen, nesrečo, izgubo ali boj, tako ali drugače, smo vsi soočeni z dogodki, kako postati manj sebični ali obsojajoči, pa bolj sočutni in velikodušni. Vendar se nekateri od nas naučimo lekcijo in postanemo blažji, drugi pa postanejo še ostrejši, kakor so bili prej. Edini način, da se približamo Resnici je, da razširimo srca, tako da bodo zaobjela vse človeštvo in bo v njih še vedno prostor za več Ljubezni.

(32)Nič ne sme stati med teboj in bogom. Ne imami, ne duhovniki, rabini ali kateri koli drugi čuvarji moralnega ali verskega vodstva. Ne duhovni učitelji, celo tvoja vera ne. Verjemi v svoje vrednote in pravila, vendar nikoli ne pusti, da bi gospodarila nad drugimi. Če drugim kar naprej lomiš srca, ni nobena verska dolžnost, ki jo opravljaš, vredna nič. Ogibaj se malikov, kajti zameglili ti bodo pogled. Naj bo tvoj vodja bog in samo bog. Nauči se Resnic, prijatelj, vendar pazi, da iz svojih resnic ne boš naredil fetiša.

(p)Medtem, ko se vsi na tem svetu ženejo, da bi nekam prišli in postali nekdo, samo da bi lahko vse pustili za seboj ob smrti, je tvoj cilj vrhovna faza ničnosti. Živi to življenje tako lahko in prazno, kakor številka nič. Nič drugačni nismo od lonca. Ne držijo nas pokonci okraski zunaj, ampak praznina znotraj. Tako pač je; naprej nas ne poganja tisto, kar si prizadevamo doseči, ampak zavest o ničnosti.

(K)Zato Koran pravi, tisti ki se bojevali, bomo zagotovo usmerili na poti, ki vodijo do nas.

(p)Predaja ne pomeni, da si šibak in nedejaven, ne vodi ne v fatalizem, ne v predajo. Nasprotno. Tisti, ki se predajo božanskemu bistvu življenja, bodo živeli v nemoteni mirnosti in miru, celo če bo šel ves svet skozi pretres za pretresom.

(35)Na tem svetu nas ne pelje naprej tisto, kar si je podobno ali običajno, ampak odkrita nasprotja. In vsa nasprotja v vesolju so navzoča v vsakem od nas. Zato se mora vernik srečati z nevernikom, ki prebiva v njem. In nevernik mora spoznati molčečega vernika v sebi. Dokler posameznik ne doseže stopnje Insan-i Kamil, popolnega človeškega bitja, je vera postopen proces – tak, ki zahteva navidezno nasprotje: nevero.

(p) Ta svet je postavljen po načelu vzajemnosti. Niti kapljica praznine ali luska sovraštva ne ostaneta nepovrnjeni. Ne boj se zarot, prevar in zvijač drugih ljudi. Če kdo nastavlja past, je to bog. On je največji spletkar. Niti list se ne premakne, ne da bi bog vedel za to. Preprosto in popolnoma verjemi v to. Karkoli bog naredi, naredi lepo.

(37) Bog je sistematičen urar. Tako natančen je njegov red, da se vse na zemlji zgodi o svojem času. Niti minuto prepozno, niti minuto prezgodaj. In za vsakogar brez izjeme, ura deluje točno. Za vsakogar je čas za ljubezen in čas za smrt.

(p)Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj? Če je en sam dan enak prejšnjemu, je to škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vzdihom, bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo.

(39)Deli se spreminjajo, celota pa je vedno ista. Za vsakega tatu, ki odide s tega sveta, se rodi nov. In vsakega dobrega človeka, ki odide, nadomesti nov. Ne samo, da tako nič ne ostane isto, ampak se tudi nič nikoli zares ne spremeni. Za vsakega sufija, ki umre, se nekje rodi nov.

(40)Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj še k več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubljeni je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.

Izgubljena beseda

Oya Baydar, Kayıp Söz 
Noben izmed komentarjev po dnevnem časopisju in spletnih medijih o knjigi ne zaobjame vsega, kar ta knjiga nudi bralcu. Kot, da bi prevzeli nek recenzentski stereotip ali pa ne prebrali cele knjige. Res pa tudi je, da vsak bralec v prebrani knjigi zrcali svoje izkušnje in trenutna stanja, ki se spreminjajo tudi v času. 

Brala sem jo prav v času, ko so se moji prijatelji z džipom (iz knjige izvemo, da je to prevozno sredstvo običajno za to območje) potepali prav po krajih, kjer se odvija del zgodbe. V okolici jezera Van in po krajih preko Diiyabakirja proti morju. No, niso šli prav tja, kjer so na zemljevidu označena nevarnejša območja, a kljub temu so doživeli nemire s streljanjem na ulicah mest in cestne zapore tankov.

Izgubljena beseda. “Iskal sem besedo in zaslišal glas... Tipal sem za besedo. Besedo, ki sem jo izrabil, potratno izčrpal, odpihnil v milne mehurčke in zapravil; tisti prvi stavek, ki bo zgodbo začel, začrtal in končal. Stavek, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti in, ki je ravno v  trenutku, ko sem mislil, da sem ga ujel, zaplaval v megleno kopreno misli in izginil v njej ... Izgubljena beseda ... Slišal sem tisti glas, pozabil besedo in sledil glasu.”

“Tudi jaz sem izgubil svoj jezik, a ne tako kot ti. Toda jezika ne predstavljajo le besede. Misel je pomembnejša od besed. Tudi, če poznaš vse turške, kurdske ali, kaj vem, angleške, francoske, arabske besede, ti včasih obstanejo v grlu in jih ne moreš preliti v misel. Prazne misli ni mogoče napolniti le z besedami.”

“Zavedel se je neljubeznivosti in krutosti svojih besed ter umolknil. Ko jih ubesediš in izrečeš, se neškodljive, nedolžne misli spremenijo v meso in kri in postanejo krivda.”

Oya Baydar gotovo ni izgubila besede. Besede je združila v močno pripoved o življenju in premnogih vprašanjih, ki jim iščemo odgovor.

Kaj iščemo. “Nikoli ne veš. Če še zmeraj obstaja kakšno drobno upanje, kakšna svetloba, ju morda lahko najdemo tam. V mladosti smo verjeli, da bomo rešili ves svet. Ni nam uspelo, doživeli smo poraz, zato nas je večina odnehala, se uklonila in začela ravnati po pravilih. A smo globoko v sebi zmeraj čutili, da nam nekaj manjka. To je tisto, kar iščem.”

Življenje in kraj biti. “Lažje je pobegniti pred vojno, kot pa pred življenjem.” “Človek lahko odide ostajajoč kjer je. Če bo odšla odtod, ne bo več kar je.«

Vzhod in Zahod. Pisatelj Ömer Eren, eden izmed glavnih junakov knjige se je tja odpravil iskat izgubljeno besedo. Kot mnogi drugi njegovega poklica, je imel težave s pisanjem. Odšel je na Vzhod, njegova žena znastvenica, ki je za poskuse jemala življenje mišim, pa na Zahod. Iskati njunega fanta. Kaj več o zgodbi ne bi zapisala, čez zgodbo se mora prebiti vsak bralec sam. Kot običajno, bom egoistično, kot pomoč mojemu spominu izpisala nekaj utrinkov. Odšel je torej na Vzhod, ker se svetloba poraja na Vzhodu. Navade prevzemamo od Zahoda, pišemo pa o Vzhodu. Vzhodnjaški orientalisti smo.

Vojna in (za)vest. Čeprav v vojni človek doživi marsikaj, a veliko tega sploh ne občuti. Otopi. Odrine v podzavest.  “Videl sem več, kot bi lahko preneslo človeško srce, vendar je v meni vladala popolna praznina. Vse sem samo opazoval, ne da bi se vznemiril, ne da bi se odzval. Kot je rekel psiholog, sem tudi ta izkustva vrgel v neskončno luknjo brez dna, ki je zevala v meni. Samo ljudje, ki gojijo upanje, čutijo strah in jaz ga nisem čutil.” Najbrž je naravno, da ljudje, ki so ob vojni rešujejo sebe. “Vse kar počneš, je, da se trudiš, da bi si olajšala vest in našla notranji mir, torej rešuješ le samo sebe.”

Starši in otrok. “Odvisno od tega, kaj pričakuješ od otroka. Odvisno od tega, kaj očetu in materi pomeni otrok. Predmet, ki uresničuje njune cilje in zadovoljuje njun ego? Ali pa človeka, ki ga ustvarjata, ob čigar sreči se veselita in čigar vrednote, odločitve spoštujeta.” Nekateri starši mislijo, da mora biti njihov otrok uspešen. Da je to edina pot. Da bo uspeh prinesel spoštovanje ljudi in slavo. Zato lahko pusti vse ob strani; če bo uspešen, bo zadovoljen s samim seboj, zaupal vase in bo srečen.  To je omejeno razmišljanje. Vsak mora najti svojo pot do sreče in ravnovesja v življenju. “Najbrž imaš prav. Za to, da najdeš smisel življenja, ne obstaja ena sama pot, en sam recept. Rada te imam karkoli že si in kjerkoli že si.”

Sočutje. Nekateri ljudje venomer izpostavljajo iste fraze o zatiranju, zapostavljenosti in prikrajšanju. »Tega ne počnejo zato, da bi v tebi vzbudili sočutje in te pripravili do tega, da izpolniš njihova pričakovanja, temveč, da bi te s svojo zatiranostjo in zapostavljenostjo ranili in opozorili na tvojo lastno nemoč.«

Ravnanje z bolečino. Bolečina se poleže le, če jo ponotranjiš. Če se ji upiraš, se le poglobi.

Ko nekoga nič več med nami in se družina posede k mizi. »Spomin na Ullo ni prisedel k mizi.«

Ravnovesje narave. Nevihta, ki divja zunaj, se ne trudi, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je le to, kar je, prav tako kot morje, ribe, mačke, galebi in to skalovje, kar pomeni, da se sama narava ne prizadeva, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je srečna takšna, kot je. Vsepovsod vlada ravnovesje, veliko ravnovesje. Toda ljudje ga s svojimi ambicijami krhajo in uničujejo, s čimer povzročajo grozote, vojne, prelivanje krvi in nasilje. Jaz hočem biti tresljaj ravnovesja, ne pa del grozot in nasilja.«

Zavzemanje za pravico. »Poleg tega ste uporabili izraz zavzemati se za pravico. Če se zavzemaš za pravico, to pomeni, da jo gledaš od zunaj. Za pravico se ne smeš zavzemati, temveč jo moraš živeti.«

Elif Eren pri dvainpetdesetih. »Odločila se je, da se bo odslej cenila in se pustila razvajati. Ljudje ti dajo toliko, kolikor zahtevaš od njih. Predvsem pa moški. Ko sem se trudila, da bi stala na lastnih nogah, da bi bila močna in da ne bi od nikogar, celo od svojega moža, pričakovala več od tega, kar sem dobila, sem si delala krivico.« Med ljudmi si vedno sam.

“Puščate nas same s snegom, topoli in vranami.” 

Hiša ob mošeji

Kader Abdolah, Het huis van de moskee

Takšno je življenje

Igra se s teboj

Včasih te ima rado

Včasih te ponižuje.

Tako pač je. In tega se ne bomo nikoli navadili. Predvsem tega drugega ne. To, da te ima rado, je lažje prenesti. Pravzaprav stremimo k temu in temu se najbrž reče sreča. Zato pa je, tudi za bolj obrušene, teže prenesti poniževanje, posebej tisto, ki je seglo onkraj meja razuma. In to se največkrat dogaja v vojnah, ki pa so tako ali tako brezrazumne. No ni čisto tako, vsaka vojna ima razloge, ki jih lahko racionalno razložimo in izhajajo iz človekove želje po posesti, oblasti, pomembnosti (!) in drugih stanjih, ki jih lahko doseže le, če to stori na račun drugega. Če poseže v prostor in pravice drugega. Ne le v vojni, tudi v miru. Tudi v povsem običajnih (delovnih) razmerjih v sodobni evropski družbi.

»Kdor pozimi tava po gorah. Lahko je samo sovražnik, ubežnik ali pa kdo, ki ima v avtomobilu mrliča.« Verska in vojna sovražnost lahko pripelje tudi do razmer, ko ljudje zaradi strahu pred režimom  nehajo biti ljudje in se bojijo v svoji vasi pokopati sočloveka. Tudi sredi Evrope se dandanes dogaja, da ljudje prenehajo biti ljudje. Ne zaradi golega preživetja, zaradi želje po lastni pomembnosti (in oblasti). Tako pač je in tega ne moremo spremeniti. Lahko postanemo takšni kot oni in morda laže preživimo. Teže je, če imamo višje moralne in etične standarde in se takšnim razmeram ne moremo prilagoditi. Tudi nima smisla, da smo žalostni, najbolje je, da živimo svoje življenje naprej, ne oziraje se na preostali debelokožni alfa svet. Čeprav se marsikomu lahko zgodi nekaj podobnega, kot se je Aga Džanu. »Zadnje čase se ne počutim dobro, v srcu pogosto čutim potrtost. Bolj bojazljiv sem postal, vse me skrbi, posebej mošeja. Včasih ne vem več, o čem naj govorim pri petkovi molitvi.«

Če pa se žalosti nikakor ne moremo upreti, je morda najbolje poslušati star perzijski nasvet: »Kadar si žalosten, pojdi k reki. Pogovori se z njo. Odnesla bo tvojo žalost.«

»Zdelo se je, da se je Zinat Hanum po moževi smrti nenavadno spremenila. Nenadoma je bila osvobojena, a nihče ni mogel reči, česa. Prej se je počutila kakor balon, ki se je z vrvico zapletel med drevesne veje, zdaj pa se je, rešena, dvignila visoko v zrak. Bil je prijeten občutek, a hkrati strašljiv. Takoj, ko so prišle poletne počitnice, je vzela otroka in odšla v veliko hišo svojih staršev v gorah, da bi tam našla mir.« V vojnih razmerah se je tudi Zinat Hanum spreobrnila (v imenu vere) in pozabila svojo človeško plat.

Zanimivo je tudi, kako so vere, čeprav stroge, popustljive do svojih vernikov. Vse po vrsti dovoljujejo izjeme in več možnosti po različnih merilih. Dovolj je samo, da po enikahtu rečete kabeltu. In vas smejo takoj odpeljati v posteljo.

Ajatola Homeini je zaradi dolgotrajne vožnje s tovornjakom preko gora imel podobno težavo kot prenekateri popotnik na barkačah, ki potujejo med dalmatinskimi otoki in je imel to smolo, da je zanj preostala le kabina pri motorju nad naftnim izpuhom. »Pozneje ko je postal ajatola, ga je zmeraj prevažal moden mercedes, toda, ko je vstopil v avtomobil, mu je od vonja po dizlu vsakič postalo slabo.« Podobne občutke lahko dobimo tudi takrat, ko si zamislimo, da bi kadili cigareto, pa smo se pred tem imeli priložnost zastrupiti z nikotinom. Pa čeprav samo preko snus tobaka.

Proti koncu knjige tudi izvemo, zakaj je bil original napisan v nizozemščini. In dobimo tudi opravičilo pisca. »Zamenjal sem jezik, v katerem pišem, vendar v svojih zgodbah še zmeraj skušam ujeti poetičnost našega lepega starega jezika. Oprostite mi.«

In za konec še o končanju zgodbe v pričujoči knjigi. Zgodbe, ki se (po perzijsko) ne konča. »V perzijskih zgodbah na koncu pogosto pride stavek, ki pravi: »Naša zgodba je končana, toda vrana še ni priletela v svoje gnezdo.««