Kradljivka knjig

Markus Zusak

The Book Thief. Če bi človek samo polistal po knjigi in videl naslove in dodatke z vinjetami, vmes pa na roko napisane zgodbe z otroškimi ilustracijami, bi si lahko mislil, da gre za še eno  poceni knjigo za plitko branje. Če mi je ne bi priporočila prijateljica (hvala!), je najbrž niti ne bi opazila. Ker pa zaupam njenemu okusu (mimogrede, priporočila mi je tudi že prejšnjo v blogu – tudi za to hvala!, nekaj pa me jih še čaka – se že veselim). Knjiga ima podobno temo kot Littlove Sojenice, je podobno pretresljiva, a ju je težko primerjati, ker sta preprosto različni.

Kot običajno ne bom pisala o zgodbi, ki lahko občutljivemu bralcu pri branju nekaterih odlomkov izvabi solze, morda le nekaj utrinkov iz knjige, ki je mojstrsko napisana. Čeprav gre za pretresljivo zgodbo, kjer igra smrt eno izmed dveh glavnih vlog, je napisana optimistično. Večina skozi lupo najprej devetletnice, potem najstnice. Pravzaprav iz generacije naših staršev, ki so vojno doživljali v podobni starosti in na podoben način. Bombardiranje sicer ni bilo tako obsežno in soočenje z iztrebljanjem judov tako neposredno in boleče, kot je bilo v osrčju Nemčije, a so tudi otroci pri nas čutili lakoto in posledice, ki jih je vojna puščala v njihovem okolju. Tu ne bi šla v globino, a moja mama je ob branju te knjige podoživljala marsikaj. Še vedno, po približno sedemdesetih letih od druge svetovne vojne hrane ne meče stran in jaz, zaradi vzgoje, tudi ne. V Evropski uniji pa so šele pred kratkim začeli izumljati strategijo zmanjševanja zavržkov hrane.

V knjigi pisatelj razmišlja o veri. Se naj podredimo najbolj »varni« možnosti in  se priključimo isti veri kot večina okolice? Pravi, da je bolj pogumno imeti svojo vero.

Ko sem tipkala besedo pogumno, sem se zatipkala in napisala bogumno – zanimiva beseda, ali ne, čeprav ne obstaja. Ko smo že pri besedah, je bila ena izmed knjig, ki nastopajo v romanu tudi Dudnov slovar, iz katerega nam pisec prenese pomene nekaterih besed. Med temi tudi besedo Wort – beseda, ki je smiselna enota jezika/obljuba/kratka opazka, izjava ali pogovor. Sorodne besede: pojem, pomen, izraz. Zadnja vrstica zgodbe, ki jo je napisala kradljivka knjig je bila: »Sovražila sem besede in jih ljubila in upam, da sem jih spravila v red«. Besede uporabljajo ljudje, da z njimi nekaj povejo. V enem izmed dialogov glavna junakinja razglablja, da »Kar nekdo pove in kar se v resnici zgodi, sta ponavadi dve različni stvari.«

Piše tudi o revnih, ki so se med vodno selili. »Obubožani se vedno selijo, kot da bo to pomagalo. Ne zmenijo se za preprosto resnico, da jih nova različica enake težave čaka na koncu potovanja.« Tako je tudi pri drugih rečeh.

Govori tudi o tem, kako čutijo otroci neodhajanje. »Neodhajanje: dejanje zaupanja in ljubezni, kot ga pogosto dojame otrok.«

Zanimivo je tudi razmišljanje o vzorcu, ki ga pogosto živimo in se niti ne zavemo tega. »Enak vzorec se je nadaljeval do konca poletja in še dolgo v jesen. … Vredno je tudi omeniti, da ima vsak vzorec vsaj en manjši odklon in se nekega dne prevrne čezse ali pade iz ene strani na drugo.« Torej se nam ni bati, da bi enak vzorec ostal za vedno.

Smrt je ob nevarnosti bombnih napadov razmišljala kaj čutijo ljudje tisto noč. »Bila sem sugestija. bila sem napoved, z namišljenimi nogami sem prišla v kuhinjo in po hodniku. Ko sem brala o ljudeh, sem jih pomilovala, kot se pogosto zgodi, čeprav ne toliko kot tiste, ki sem jih grabila skupaj v različnih taboriščih v tistem času. Nemci v kleti so bili pomilovanja vredni, toda vsaj imeli so možnost. Tista klet ni bila soba s prhami. Tja jih niso poslali pod tuš. Za te ljudi je bilo življenje še vedno dosegljivo.«

Jud, ki so ga dobri Nemci skrivali v kleti, je v času bombnega napada, ko so bili vsi v zaklonišču prišel skozi kuhinjsko okno pogledati nebo: »Z okna v ulici Himmel«, je zapisal, »so zvezde prižgale ogenj v mojih očeh.« Torej v knjigi je »ena oseba kradljivka knjig, druga je kradla nebo.«

V Dudnovem slivarju piše: »Schweigen – tišina: odsotnost zvoka ali hrupa. Sorodne besede: tihota, mirnost, mir.« Prav to slednje pisec z razlago v zgodbi ovrže. Tišina ne more biti enaka miru: »Tišina ni bila spokojna ali tiha, ni bila mir.«

In še o tujcu med ljudmi in samoti: »Ljudje so bili povsod po mestnih ulicah, a tujec ni mogel biti bolj sam, tudi če bi bile ulice prazne.«