Chimamanda Ngozi Adiche, Half of a Yellow Sun
Da, vse to je žalovanje. Toda pusti
malo ljubezni, ki kot majhna žarnica
gori v sobi spečega dojenčka
in mu daje kanček varnosti in tihe ljubezni …
(Jehuda Amihaj, Sedem žalostink za padle v vojni; iz zbirke Ura
milosti)
Pesem je bila izbrana s strani prevajalke za uvod k spremni besedi.
Pravšnja za trenutek in pravšnja h knjigi. Afrika. Nigerija. Biafra.
Državljanska vojna v šestdesetih. Drugačen svet, dogajanje, kakršnega na srečo
nismo doživeli. Bilo pa je čisto blizu nas ne tako daleč nazaj. In pri nas, ko
so bili naši starši mlajši. In povsod po svetu v vsakem trenutku. Vojno je
težko razumeti. Nekaj nadutih posameznikov uresničuje svoje izrojene ideje.
Veliko ljudi pa trpi.
In otopi v svojih čutih. »Prestrašilo ga je, da je ponoči dobro Spal,
da sta ga vonj pomarančevih listov in turkizna tišina morja še vedno pomirjala,
da je še vedno čutil.«
Članki o državljanski vojni v tujem tisku. »Zveneli so čisto tako,
kakor članki v tujem tisku, kakor da se ni zgodilo čisto na takšen način.«
Dobri opisi trenutkov in stanj. Ko se kraj izprazni. »Osvetljeno z
biserno lučjo praznine in tišine«.
»Tišina se je začela strjevati.«
O razumevanju smrti. »Nikoli se aktivno ne spomnimo smrti. Razlog, da
živimo kot živimo je, da se ne spomnimo, da bomo umrli. Vsi bomo umrli.«
»Nekatere stvari so, ki so tako neodpustljive, da se zaradi njih druge
stvari zdijo zlahka odpustljive.«
Knjiga je kljub vsebini
optimistična in polna dobrih misli. Afrika, mehkoba, naravno razumevanje sveta.
Ko jo začnete brati, jo težko spustite iz rok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar