Razmerja v ogledalu

Karin C. Rasmussen

Knjiga je bila zame pozitivno presenečenje. To pomeni, da od profesorice matematike, ki najverjetneje piše le ljubiteljsko, nisem pričakovala branja s toliko razmišljanji o življenju, družinskih razmerjih, odnosu z materjo, očetom, možem, odraščajočimi otroci. In ljubimcem.  Tudi ona najbrž v zgodbi drugih najverjetneje piše avtobiografsko. Pravi namreč, da si predstavlja, »da nekaj podobnega počne večina pisateljev. Zgodba in liki so izmišljeni, toda odnosi, ki jih preigravajo so še kako resnični, izhajajo iz pisateljeve psihe, iz njegovega otroštva, spominov, fantazem, strahov.« Tudi v tej knjigi (kot mnogih drugih) se pisateljica, glavna junakinja med drugim ukvarja z razmišljanji o svojem pisanju, le da ne tako polno strahov, kot to npr. počne Moravia, Auster ali pa še kdo drug. Morda bolj z optimističnim naklonom, kot tudi npr. Murakami. Kot ostali pisatelji, ima tudi ona svoj najljubši kraj za pisanje, ki jo navdihuje - na Lošinju.

Spregovori pa tudi o tekmovalnosti med pisatelji, o »kraji zgodb«, medsebojnem pisateljskem ljubosumju. In odnosih med njimi. (Prijateljica) pisateljica ji je namreč ukradla zgodbo in, ko jo po dolgem času sreča na nekem pisateljskem dogodku: »Že od daleč zagledam Nadjo, kako se smehlja v razgovoru z nekim mladim češkim pisateljem. Čutim, da me je opazila, toda ne pogleda me. To mi ustreza in tudi jaz ignoriram njo.« In kasneje v knjigi nadaljuje o izdajstvu prijatelja: »Pogrešam čase, ko se izdajstvo še ni zgodilo. Kajti, ko si enkrat izdan, tega ni mogoče več izbrisati, lahko si le predstavljaš, kako bi bilo, če do tega ne bi prišlo.«

Na tovrstnih srečanjih pa je veliko neznancev, s katerimi naj bi se družila na sprejemih. »Četudi je prijetno, se na nek način dolgočasim. Neobvezna druženja z neznanci me navdajajo z občutkom praznine in odsotnosti smisla.«

S strahovi pa se ukvarja bolj kot v pisateljskem, v vsakdanjem življenju, prikazuje jih v obliki razgovorov s psihiatrinjo. Glavna junakinja pove, »da ne mara biti ujeta. V letalih, dvigalih, odnosih. Na nek način želim vedno ostati z eno nogo zunaj, si pustiti odprta vrata.« Torej tudi v razmerjih, v katerih se nekateri počutijo zaprti in utesnjeni. Psihiatrinja ji tudi razlaga o tem, kako strahove prenašamo na otroke: »To je do neke mere razvojno, hkrati pa gre za pomanjkanje občutka varnosti, za strahove, ki se nanj prenašajo z mene, kakor so se morda nekoč prenesli name z moje matere. Težko mi je ob misli, da smo v nekem smislu nagrmadili na tega otroka vse strahove, ki si jih podajamo v družini in jih prenašamo z roda v rod.« Torej ne samo srebrnine, tudi strahove.

In včasih ljudi pripeljejo strahovi do tega, ko ne morejo več brskati po svojih globinah. »Nikoli ni bila pripravljena brskati po sebi in iskati globljo resnico. Kako naj jo v to prisilim zdaj, ko jo plaši že površina?«

Govori tudi o tem, da mora vsak predelati svojo bolečino. Pri tem ti ne more pomagati nihče. Tudi otrokom ne delamo usluge, če jih na vsak način želimo preveč varno prepeljati skozi prve čeri življenja. »Sama mora iti skozi to, sama mora narediti svoje napake in prehoditi svojo pot. Bolečino bo morala prenesti sama, nič ji ne bo pomagalo, če bo vedela, da sem jo nekoč prenesla tudi jaz.« »Mislim pa, da je naše življenje odvisno predvsem od omejitev, ki si jih, ali pa si jih ne postavimo sami.«

Razmišlja tudi o razmerju do staršev. »Tok misli hitro pripelje do psihoanalize, do matere, ki se oklepa sina in ga ne pusti odrasti. Ječa matere, v katero je sin zaklenjen z materino pretirano skrbjo in ustrežljivostjo, hkrati pa je ujet spričo krivde, ki bi se ga polotila, če bi mater zapustil. Tudi ženska je lahko ujetnica matere, vendar gre tam za drugačne vrste ječo. Ženske mati ponavadi ne priklene z ustrežljivostjo in pretirano ljubeznijo temveč  z delom in krivdo.«

Dotakne se tudi prebolevanja smrti bližnjega. »Meni je ta knjiga močno pomagala, ko sem preboleval smrt svojega očeta. Pomagala mi je premišljevati o svojem odnosu z njim. O vsem kar sva skupaj počela, še bolj pa o vsem, kar sem si šele po njegovi smrti zaželel, da bi počela, da bi mu povedal, ga vprašal, a je bilo prepozno.«

Živela je v vzporednih svetovih. Z družino in s svojim ljubimcem. Zadnje čase veliko slišimo o vzporednih svetovih. Nekje o tistih z dvemi lunami, drugje spet o drugih, kjer velja za ene eno, za druge pa drugo. Tole z ljubimcem pa je nekaj tretjega. »Dokler sta ta dva svetova ločena , se zdi vse v redu, ne smem in ne upam pa si ju družiti.«

Razmišlja tudi o spominu in o tem kaj izgine v času. »Roman je dober in ni mi žal, da sem se vrnila. Ko ga preberem, razmišljam o času, ki beži. O tem, kako se stvari spreminjajo, kako se nečesa, kar je danes močno in pomembno, čez leta le še bežno spominjamo. In o tem, kaj je tisto, kar je zares pomembno, kaj je tisto, kar ostane pomembno tudi čez leta. In kako bo čas slej ko prej zabrisal tudi to. Kako bo zabrisal nas, naše ljubezni in naša trpljenja, celo spomin na nas bo slej ko prej prekrit z novim.«

»Rutina ponuja občutek varnosti.«

Ob iskanju resnice pravi, »da je vse v življenju navadno enako kot nič. In ko vse skupaj do konca raziščemo, razkosamo in preanaliziramo, moramo vendar priznati, da smo ostali praznih rok in se nam je resnica v celoti izmuznila. Do neke mere lahko spoznamo zgolj sami sebe. Morda je prav to največ, kar dobimo od odnosov z drugimi – v odnosu do njih se venomer zaletavamo sami vase in včasih se nam razkrije podrobnost, ki je bila do tedaj prikrita. Medtem, ko je vse, kar mislimo, da vemo o drugem , največkrat zgolj naša projekcija, želja ali bojazen. In napake, ki jih nizamo eno za drugo, so prav to. Projiciranje ene in iste želje na različne subjekte. Dokler na neki točki končno ne spoznamo, da se moramo ustaviti in zazreti v lastne oči in sprejeti tisto, kar vidimo v njih, brez strahu ali napuha.«

Tale refleksija o knjigi se je kar razvlekla, a skoraj v nobeni še nisem imela toliko zaznamkov. Veliko zanimivih misli in razmišljanj. In kar nekaj Nerude, Lorce, Bukowskega in Mile Kačič. Ki so tudi meni blizu.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.

Da mi izmije noge,

utrujene od blodenja

in od iskanj brezplodnih.

(Mila Kačič)

Kradljivka knjig

Markus Zusak

The Book Thief. Če bi človek samo polistal po knjigi in videl naslove in dodatke z vinjetami, vmes pa na roko napisane zgodbe z otroškimi ilustracijami, bi si lahko mislil, da gre za še eno  poceni knjigo za plitko branje. Če mi je ne bi priporočila prijateljica (hvala!), je najbrž niti ne bi opazila. Ker pa zaupam njenemu okusu (mimogrede, priporočila mi je tudi že prejšnjo v blogu – tudi za to hvala!, nekaj pa me jih še čaka – se že veselim). Knjiga ima podobno temo kot Littlove Sojenice, je podobno pretresljiva, a ju je težko primerjati, ker sta preprosto različni.

Kot običajno ne bom pisala o zgodbi, ki lahko občutljivemu bralcu pri branju nekaterih odlomkov izvabi solze, morda le nekaj utrinkov iz knjige, ki je mojstrsko napisana. Čeprav gre za pretresljivo zgodbo, kjer igra smrt eno izmed dveh glavnih vlog, je napisana optimistično. Večina skozi lupo najprej devetletnice, potem najstnice. Pravzaprav iz generacije naših staršev, ki so vojno doživljali v podobni starosti in na podoben način. Bombardiranje sicer ni bilo tako obsežno in soočenje z iztrebljanjem judov tako neposredno in boleče, kot je bilo v osrčju Nemčije, a so tudi otroci pri nas čutili lakoto in posledice, ki jih je vojna puščala v njihovem okolju. Tu ne bi šla v globino, a moja mama je ob branju te knjige podoživljala marsikaj. Še vedno, po približno sedemdesetih letih od druge svetovne vojne hrane ne meče stran in jaz, zaradi vzgoje, tudi ne. V Evropski uniji pa so šele pred kratkim začeli izumljati strategijo zmanjševanja zavržkov hrane.

V knjigi pisatelj razmišlja o veri. Se naj podredimo najbolj »varni« možnosti in  se priključimo isti veri kot večina okolice? Pravi, da je bolj pogumno imeti svojo vero.

Ko sem tipkala besedo pogumno, sem se zatipkala in napisala bogumno – zanimiva beseda, ali ne, čeprav ne obstaja. Ko smo že pri besedah, je bila ena izmed knjig, ki nastopajo v romanu tudi Dudnov slovar, iz katerega nam pisec prenese pomene nekaterih besed. Med temi tudi besedo Wort – beseda, ki je smiselna enota jezika/obljuba/kratka opazka, izjava ali pogovor. Sorodne besede: pojem, pomen, izraz. Zadnja vrstica zgodbe, ki jo je napisala kradljivka knjig je bila: »Sovražila sem besede in jih ljubila in upam, da sem jih spravila v red«. Besede uporabljajo ljudje, da z njimi nekaj povejo. V enem izmed dialogov glavna junakinja razglablja, da »Kar nekdo pove in kar se v resnici zgodi, sta ponavadi dve različni stvari.«

Piše tudi o revnih, ki so se med vodno selili. »Obubožani se vedno selijo, kot da bo to pomagalo. Ne zmenijo se za preprosto resnico, da jih nova različica enake težave čaka na koncu potovanja.« Tako je tudi pri drugih rečeh.

Govori tudi o tem, kako čutijo otroci neodhajanje. »Neodhajanje: dejanje zaupanja in ljubezni, kot ga pogosto dojame otrok.«

Zanimivo je tudi razmišljanje o vzorcu, ki ga pogosto živimo in se niti ne zavemo tega. »Enak vzorec se je nadaljeval do konca poletja in še dolgo v jesen. … Vredno je tudi omeniti, da ima vsak vzorec vsaj en manjši odklon in se nekega dne prevrne čezse ali pade iz ene strani na drugo.« Torej se nam ni bati, da bi enak vzorec ostal za vedno.

Smrt je ob nevarnosti bombnih napadov razmišljala kaj čutijo ljudje tisto noč. »Bila sem sugestija. bila sem napoved, z namišljenimi nogami sem prišla v kuhinjo in po hodniku. Ko sem brala o ljudeh, sem jih pomilovala, kot se pogosto zgodi, čeprav ne toliko kot tiste, ki sem jih grabila skupaj v različnih taboriščih v tistem času. Nemci v kleti so bili pomilovanja vredni, toda vsaj imeli so možnost. Tista klet ni bila soba s prhami. Tja jih niso poslali pod tuš. Za te ljudi je bilo življenje še vedno dosegljivo.«

Jud, ki so ga dobri Nemci skrivali v kleti, je v času bombnega napada, ko so bili vsi v zaklonišču prišel skozi kuhinjsko okno pogledati nebo: »Z okna v ulici Himmel«, je zapisal, »so zvezde prižgale ogenj v mojih očeh.« Torej v knjigi je »ena oseba kradljivka knjig, druga je kradla nebo.«

V Dudnovem slivarju piše: »Schweigen – tišina: odsotnost zvoka ali hrupa. Sorodne besede: tihota, mirnost, mir.« Prav to slednje pisec z razlago v zgodbi ovrže. Tišina ne more biti enaka miru: »Tišina ni bila spokojna ali tiha, ni bila mir.«

In še o tujcu med ljudmi in samoti: »Ljudje so bili povsod po mestnih ulicah, a tujec ni mogel biti bolj sam, tudi če bi bile ulice prazne.«

Polovica rumenega sonca

Chimamanda Ngozi Adiche, Half of a Yellow Sun

Da, vse to je žalovanje. Toda pusti

malo ljubezni, ki kot majhna žarnica

gori v sobi spečega dojenčka

in mu daje kanček varnosti in tihe ljubezni …

(Jehuda Amihaj, Sedem žalostink za padle v vojni; iz zbirke Ura milosti)

Pesem je bila izbrana s strani prevajalke za uvod k spremni besedi. Pravšnja za trenutek in pravšnja h knjigi. Afrika. Nigerija. Biafra. Državljanska vojna v šestdesetih. Drugačen svet, dogajanje, kakršnega na srečo nismo doživeli. Bilo pa je čisto blizu nas ne tako daleč nazaj. In pri nas, ko so bili naši starši mlajši. In povsod po svetu v vsakem trenutku. Vojno je težko razumeti. Nekaj nadutih posameznikov uresničuje svoje izrojene ideje. Veliko ljudi pa trpi.

In otopi v svojih čutih. »Prestrašilo ga je, da je ponoči dobro Spal, da sta ga vonj pomarančevih listov in turkizna tišina morja še vedno pomirjala, da je še vedno čutil.«

Članki o državljanski vojni v tujem tisku. »Zveneli so čisto tako, kakor članki v tujem tisku, kakor da se ni zgodilo čisto na takšen način.«

Dobri opisi trenutkov in stanj. Ko se kraj izprazni. »Osvetljeno z biserno lučjo praznine in tišine«.

»Tišina se je začela strjevati.«

O razumevanju smrti. »Nikoli se aktivno ne spomnimo smrti. Razlog, da živimo kot živimo je, da se ne spomnimo, da bomo umrli. Vsi bomo umrli.«

»Nekatere stvari so, ki so tako neodpustljive, da se zaradi njih druge stvari zdijo zlahka odpustljive.«

Knjiga je kljub  vsebini optimistična in polna dobrih misli. Afrika, mehkoba, naravno razumevanje sveta. Ko jo začnete brati, jo težko spustite iz rok.