Mein Kampf

Marko Zorko

Zelo poživljajoče branje polno intelektualnih domislic in zavojev, disidentskih dogodkov in spominov na neko obdobje. Imela sem čast in priložnost, da sem s piscem, ki je imel fantazijo "hitrejšo od pisanja in je z njo pobegnil daleč naprej, roman pa je ostal zadaj, dokler se ni razblinil v sivi davnini", v družbi spila pivo v nekem irskem pubu v Dublinu. Takrat ga, razen po kolumnah, še nisem poznala, gotovo bi vedela več o njem, če bi prej napisal svoj roman. Njegovi razlogi za to, da ni pisal so bili sicer precej drugačni, v osnovi pa podobni, kot pri Moravii, Austerju ali pa Bukowskem, kot je napisal sam. Poleg hitre fantazije, ga je mučilo tudi to, da je preveč mislil. Kajti, če je predolgo razmišljal o stvareh, ki bi jih rad napisal, je v glavi sestavil že skoraj vse, kar je bilo treba in se mu je upiralo, da bi še enkrat naredil vse narejeno. Ostane namreč samo še tipkanje po tipkovnici in tisti silni trud, ki je potreben, da bi tudi kdo drug razumel tisto, kar je tebi brez velikega truda že znano. Travme s pisanjem je doživljal že v šoli v rosnih letih, ko učitelji niso bili zadovoljni s slovnico v spisih, a kakor piše je šele kasneje prišel do spoznanja, da »jezik ni zato, da mu služimo, ampak zato, da nam služi.« Sicer pa se je on prvi domisli, da bi izdal Nudistično knjigo, popolnoma prazno, samo z naslovom in nič drugega. Kot je napisal, jo je "veliko let kasneje nekdo res izdal, ampak imela je predgovor, ki je obširno pojasnjeval, kaj da to pomeni in kako naj vsak sam napiše svojo knjigo, kar je samo dokazovalo, da neki pisatelj že spet ni šel do konca in ni mogel držati jezika med zobmi." Da ni bila to Ena in edina?
Kot je nekoč dejal Gašper: "Mer-lot!"