Tetka

Valérie Perrin

Tata. 741 strani, zaradi fizičnih značilnosti ni čtivo, ki bi ga nosil s seboj za branje ob prostih trenutkih dneva. Veliko bolj praznih dialogov, zato sem zgodbo mestoma prebirala bolj po diagonali. (144)

Globoko v gozdu

Irena Štaudohar

O divjem in intimnem.

»Čas je postal vrvica.« O tem, kako nas čas včasih omeji pri tem, kar bi še želeli početi.

»Tako kot buda, je ponavljal eno samo lekcijo: kako se zbuditi, kako živeti v trenutku. Včasih me spominja na Montaigna, ki je na primer pisal, kako se sprehaja po čudovitem sadovnjaku, in ko mu misli odtavajo drugam, jih skuša takoj preusmeriti nazaj na sprehod pod drevesi, k sladkostim samote, k samemu sebi. Preusmeriti misli nazaj v trenutek sedanjosti je najteže in zenovski mojstri se tega učijo vse življenje in še potem potrebujejo učitelja, da jih mahne s palico vsakič, ko začnejo notranje misli nažirati sedanjost. Montaignova palica je bilo pisanje. In narava.«

»Vsake toliko časa se je treba znebiti vse lastnine in začeti znova je verjel Thoreau. Omenja obredni post indijancev Mucclasse, ki vsakih nekaj let kupijo nove lonce, nova oblačila, stare stvari pa odvržejo na isti kup in ga ritualno zažgejo.«

»Ljudje si včasih želimo, da bi izginili po težkih čustvenih pretresih, ko postanejo izguba, razočaranje, napor in teža vsakdana preveč naporni, ko ni več zraka za dihanje, ki ga ne znamo končati in s katerim izginja naše bistvo. »

»Hoditi, jesti, nasekati drva, malo brati, gledati ptico, skuhati večerjo, vsa ta opravila, ko jih čisto na novo pogledamo, postanejo velika in svetla.«

Thorerau, Walden.

Film Mali kaos. Sabine de Barra, Le Notre, Ludvig XIV., Versailles.

Mesto in njegovo negotovo obzidje

Haruki Murakami

The city and its uncertain walls. Zelo dober prevod. Uporablja raznoliko slovensko besedišče. Nekaj redkeje uporabljenih besed sem zasledila že v prvi polovici knjige, a jih žal takrat še nisem izpisala. Priselil sem se konec avgusta, ko se je v hribovskih vaseh počasi že jesenilo.

Rad je sedel na istem stolu ob oknu in se z resnim obrazom zatapljal v knjige.

Tak nemar za oblačenje vseeno ni pomenil vsaj ne bi smel pomeniti), da mi je življenje polzelo iz rok.

Stopal sem zanesljivo, ves čas pazeč, da mi ne bi spodrsnilo na mahovitih klečeh.

Ampak v tem mestu se lahko zopet poistiva.

Uporabil je tudi besedo osrediniti, ki sem jo pred časom našla tudi sama in jo predlagala v uporabo v nekem nagovoru, a so mi jo lektorji popravili (nazaj) na bolj običajno uporabljeno osredotočiti.

Krajinski vidik uporablja precej širše od strokovnega pojma in uporabe v povezavi s krajino. Najbrž prevod iz landscape, ki se v angleščini uporablja širše?

Postajenačelnik – kot bi beseda nastala po nemškem vzorcu združevanja besed.

O jemanju skrbi drugega nase. »Tudi jaz vztrajno molčim. Samo tam sem in dekletovo žalost – najbrž je žalost – sprejemam, kot je. To je prejkone moja prva taka izkušnja v življenju. Da jemljem nase vse skrbi nekoga drugega – da mi je izlil svoje srce. Želim si, da bi bil močnejši.«

»To bo najbrž najino poslednje slovo. Ampak zate je to samo čisto običajni zbogom. Kajti tu je vse večno.«

O tesnobi pri predramljenju. »Vsakič, ko sem se predramil, pa me je obšla rahla tesnoba. Kakor hitro sem se začel spraševati, kaj sploh počnem tukaj in kaj neki nameravam, je mojo odločitev omajal dvom.«

O minevanju časa. »Zavzdihnil sem, položil roke na mizo in prisluhnil minevanju časa.«

O tem, kako se včasih ne moremo osredotočiti na branje. »Potem sem se usedel v fotelj in odprl knjigo na strani, kjer sem jo nazadnje zaprl. A se nisem mogel osredotočiti na branje.« (tukaj pa ni bilo osrediniti)

O dobrodejnosti zaposlitve s praktičnimi zadevami.»Medtem ko sem pregledoval vrstni red kuhe, sem se počasi vendarle umirjal. Če možgane zaposliš s praktičnimi zadevami, lahko za tačas pozabiš na druge težave.«

O spremembah v notranjosti. »V moji notranjosti se je zamenjalo prizorišče.«

O času nekoliko drugače. »Tam sem zastal, se ozrl na stolpno uro brez kazalcev in preveril neobstoječi čas.«

»Okolna pokrajina se lahko spremeni, midva pa ostajava na mestu. V večni sedanjosti? Točno. V tem mestu ostaja samo sedanji čas. … Sobo je zajela popolna tema, in obenem je izginil čas.«

»Čas stoji, a letni časi se izmenjujejo.«

»Tudi v tem mestu obstaja čas. Le da nič ne pomeni. Ampak konec koncev je to enako.«

O pomislekih, ki jih prinaša razmišljanje o nesmrtnosti. Omenja Jorgeja Luisa Borgesa, na katerega mi je ob branju večkrat prešla misel. Na njegovo pisanje o pomislekih, ki jih prinaša nesmrtnost … (po branju Borgesa si nesmrtnosti v bistvu ne želiš večJ)

O tem, kako včasih v življenju teče samo od sebe. »…ko sem imel šestintrideset let – v obdobju, ko se je marsikaj hitro premikalo samo od sebe.«

Just one of those things. Cole Porter v izvedbi dava Brubecka. Solo Paula Desmonda.

 Haruki Murakami: Mesto in njegovo negotovo obzidje - RTV SLO

 

Vse tja do reke

Elizabeth Gilbert

All the way to the river. Najprej sem jo brala le napol in jo celo mislila odložiti. Ni bilo zgodbe, samo izpovedovanje travm pisateljice, sem si rekla. Potem sem jo dala v roke moji mami, ki jo je z zanimanjem prebrala v enem kosu. In sem knjigi dala še eno priložnost. Res zanimiva odkrita izpoved z veliko izkušnjo in razmisleki.

»Zagotavljali so mi, da nisem najvišja sila v vesolju in me prosili, naj že neham drugim vsiljevati svojo voljo. Vabili so me, naj molim za vodstvo. Izzivali so me naj se prepustim. Opomnili so me na pomen besede ponižnost. Spodbujali so me, naj proučim svojo vlogo v neobvladljivosti življenja. Svetovali so mi, naj se naučim skrbeti zase, namesto, da se obsedeno ukvarjam z drugimi, jih rešujem in krivim za svoje notranje razdejanje.. Spraševali so me: Še vedno čakaš, da se bo nekdo drug spremenil, da boš lahko v redu? …«

»Seveda lahko vedno ljubiš odvisnika – ampak ta te ne mora nazaj.«

»Nič ni narobe, če tega človeka zapustite. … Brata ni več, okej? Kar imaš, je vampir. Ko ne bo več česa vzeti, pa te bo zavrgel. Verjemi, tega vampirja ne briga zate. Zato je čas, da se začneš brigati sama zase, ali pa se boš nekega jutra zbudila in ugotovila, da ni več ničesar, kar si v življenju imela, tudi brata ne.«

»So najobčutljivejši, najbolj ustvarjalni, najprijaznejši in najbolj duhovni ljudje, kar sem jih kdaj srečala.«

»Je vesolj prijazno? (Frederik W.H. Myers)«

»Ljudi, ki so desetletja obupano hrepeneli, ker so bili njihovi partnerji čustveno nedostopni, vse življenje ponižujoče služili ljudem, ki jih niso ne spoštovali, ne ljubili.«

»Po moje obstaja bistvena razlika med tem, da se počutiš dobro in da ti je dobro. Svet je poln stvari, zaradi katerih se lahko počutim zelo, zelo dobro – toda pred vstopom v program, nikdar nisem mogla reči, da mi JE dobro. To zame pomeni, da si miren, stabilen, sproščen, povezan in morda celo časten. Pomeni, da ponoči spiš brez pomirjeval. Pomeni, da lahko prebaviš hrano, si na voljo prijateljem in da dihaš. Pomeni občutek, da ima vsak dan ravno pravšnje število ur in da so tvoje osnovne obveznosti obvladljive. Pomeni, da lahko postaviš meje, s katerimi obvaruješ zdravo pamet. Pomeni, da čutiš lastno vrednost in da te ne navdaja sram.«

 

Spet poskušam nadzorovati Svet

Planiram.

Pripravljam.

Poziram.

Preobračam.

Predvidevam.

Pridigam.

Prerokujem.

Paničarim.

Človek bi rekel, da sem pozabila na Boga.

Čuvar njene skrivnosti

Jean-Baptiste Andrea

Veiller sur elle. Idealna knjiga za večerno branje v postelji, ki zaziba v miren spanec. Beseda teče mirno in tekoče. Več ne bi napisala, ker je o zgodbi kiparja dovolj napisanega v medijih.

https://www.delo.si/magazin/vikend/knjiga-tedna-jean-baptiste-andrea-cuvar-njene-skrivnosti

Adios Buenos Aires

Brina Svit

Počasno poslavljanje od Buenos Airesa. Nostalgija ob vedenju, da se nekaj končuje. Slike mesta, ulic, trgovin in prodajalcev. Poslavljanje od prizorišč milong in plesalcev.

»A istočasno tudi nekoga, ki je, razen tega da sva približno iste starosti, popolnoma drugačen od mene, ki ne dlakocepi, si ne postavlja nepotrebnih vprašanj, se ne ukvarja z uspehom ali odobravanjem drugih. Preprosto zaupa in se ne sprašuje trikrat na dan, ali se mora posloviti od svoje mladosti, ker ve, da lahko spadaš med gente mayor, kot se v španščini reče starejšim, in hkrati ostajaš mlad.«

Diptih

Colombe Schneck

Deux petites bourgeoises (Mali buržujki). La Tendresse du crawl (Milina kravla). Dve noveli združeni v eni knjigi. Branje je bilo prijetno presenečenje.

Heloise in Esther.

»Ne moreš se boriti proti vsemu. Izberi bitke, ki so nujne, pusti ostalo.«

»Spusti.«

»Nehaj s tem ždenjem. Pojdi naprej. Če ne gre, vstani in pojdi.«

Milina kravla

»Plavanje me je naučilo negotovosti. Z negotovostjo se je vrnila ljubezen.«

Prežihov Voranc

Tone Partljič

Slog pisanja mi nekako ni šel k umirjeni podobi Lovra Kuharja, ki sem si jo ustvarila v otroštvu in mladosti ob prebiranju njegovih zgodb.

Ranljivi

Sigrid Nunez

The vulnerables. Mi ni stekla. Nekako se nisem mogla osredotočiti na zgodbo, ki se mi je zdela preveč razstavljena. The Friend je bolje tekla.

Hvalnica ločitvi

Brina Svit

Ruptur imprévue dans ma ruptur. Nepričakovan razhod v mojem razhodu. Sem imela v spominu, da sem sproti brala vse knjige Brine Svit, a tole iz 2011 sem očitno prezrla. Prileže se za branje ob natrpanem dnevnem ritmu, drobno knjižico sem nosila kar s seboj v torbici in jo odprla ob priložnosti čakanja na koga ali kaj.

»Netočnosti nas varujejo. Ne popravljajmo netočnosti, ki jih pišejo (tiskajo) o nas. Varujejo nas.« Ne pas relever les inexactitudes qu'on imprime sur notre compte. Elles nous protègent. (Jean Cocteau)

Never complain. Never explain. (Benjamin Disraeli … Kraljica Mati … kraljica Elizabeta II…)

»Kar v bistvu težko prenašamo, in to tako v prijateljstvu kot v ljubezni in na splošno v življenju, je nestalnost. … Če nič ne traja, tudi zares nič ne umre, ampak se spremeni!« (50)

»Začutil sem, kako smrt polzi vame. Najavi se, vnaprej obvesti, da bo prišla, in se skoraj opraviči, da si je nadela tako zelo nepričakovano obliko.«

»Življenje: beseda nima istega smisla, ko smo stari deset ali šestdeset, smrt prav tako ne. Naša starost daje smisel tema dvema besedama. Čim mlajši smo, tem manj imata dokončnega smisla. … Odsotnost življenja ni smrt, odsotnost življenja je praznina …«

O gojenju sreče. »Zdaj vem, da sreča obstaja kot vrt, ki ga je treba negovati, pleti, zalivati, sproti pobirati sadeže, ki dozorevajo. »

Predlagana je bila tudi hvalnica nežnosti. Tenderesse. Tenderness. Ternura. Tenderezza. Nežnost.

 

Zanimivo je, kako googlovo orodje za prevajanje prevaja sem in tja besedno zvezo.

Ruptur imprévue dans ma ruptur

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Une rupture inattendue dans ma rupture

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Un tournant inattendu dans ma rupture

Nepričakovana prelomnica v mojem razhodu

Ljubezen v stiski

Daniela Krien

Die Liebe im Ernstfall. Pet nekako povezanih zgodb žensk v določenem obdobju življenja. Tok življenskih situacij. Dogaja se v Leipzigu in Berlinu po padcu Berlinskega zidu.

Noči kuge

Orhan Pamuk

Veba geceleri. Pamuk, kot običajno v svojem slogu, počasi tke zgodbo na skoraj 700 straneh o epidemiji kuge na izmišljenem otoku Minger nekje v Egejskem morju.

Ljubosumnež in druge zgodbe

Jo Nesbø

Syalussimannen og andre fortellinger. V kratkih kriminalnih zgodbah pripovedovalec zločine razlaga kot nekaj naravnega, samoumevnega, prizna jih brez kesanja in občutka krivde.

»Nisva imela časa, da bi se zaljubila, za bolečino in hkrati čudovito negotovost, ali se te druga oseba želi. Igra, dvomi, ekstatična sreča, upanje, vse to sva izpustila.«

»Ne bo mogel izpolniti pričakovanj?«

»Just do it.«

»Rad čaka v vrsti in upa, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj dobrega. Ne zgrabi bika za roge, kot nekateri, ki bi jih lahko naštela.«

 Novela o šahu, Stefan Zweig

Blackdog, Led Zeppelin

Italijansko potovanje

Johan Wolfgang Goethe

Italienische Reise.

Po Maríasu me je v Italijo popeljal še Goethe. Sicer slabi dve stoletji prej in popeljal me je po skoraj vsej Italiji. In z nekoliko drugačnim jezikom prevoda iz nemščine in weimarske klasike. Mimo Gardskega jezera, Verone, Vicenze do Benetk. Od tam preko Ferrare, Bologne, Perugie do Rima. V Firencah se je zaradi hitenja proti Rimu, ki je bil njegov veliki cilj, ustavil samo za tri ure.

»In tako nam je vendarle čudovito pri duši, ko naletimo, medtem, ko si prizadevamo doumeti stari vek, le še na ruševine, iz katerih poskušamo spet klavrno zgraditi tisto, česar še nismo doumeli. Drugače pa je s tem, kar imenujemo klasična tla. Če pri tem ne naprežemo domišljije, temveč pokrajino gledamo stvarno, kakršna je, je vendarle vedno odločilno prizorišče, ki določa največja dejanja, in tako sem vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj. Temu se čudežno pridruži zgodovina in ne morete dojeti, kako se vam to zgodi in obhaja me največje hrepenenje, da bi Tacita bral v Rimu.«

»Od Rima do Neapelja« je eden izmed prevodov naslovovJ Gre morda za arhaično obliko?

Gondoljerji v Benetkah so v 18. in še v 19. stoletju pogosto peli (ali recitirali na posebno melodično-napevno način) odlomke iz Torquata Tassa (La Gerusalemme liberata) in redkeje iz Ludovica Ariosta (Orlando furioso). To potrjujejo številni potniki, med njimi predvsem Johann Wolfgang von Goethe v svojem Italijanskem potovanju (1786), ki je celo naročil takšno pesem in opisal, kako sta dva gondoljerja pela izmenjaje, eden na premcu, drugi na krmi, z enakomerno, recitativno melodično linijo, ki se je spreminjala glede na vsebino verza. Melodija je bila podobna tisti, ki jo poznamo iz Rousseauja – nekakšna sredina med zborom in recitativom. 

Benetke, interier

Javier Marías

Venecia, un interior. Maríasa sem že brala (Corasón tan blanco), pritegnil me je k branju, zato sem iz množice predlogov Mesta bere izbrala prav njegov potopisni roman. Lepo napisan in preveden, vpotegne v vzdušje Benetk: prebivalcev, slikarstva in arhitekture, pogledov, značilnosti sestierov, zorni kot večnosti, občutkov ob sprehodih po mestu …

Branje mestoma odpelje misli med filme, ki so se dogajali tam – Death in Venice, Summertime, Everyone says I love you, Dangerous Beauty, …. ali pa romane, kot je na primer Sobota Iana Mc Ewana. Življenje in vzdušje v sodobnejših Benetkah se lepo začuti tudi v kriminalnih zgodbah z detektivom BrunettijemJ

»Prostor je edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu, danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat spet pozna.«

Stendhalov sidrom se je komu pripetil tudi v Benetkah.

Marías je v Benetkah napisal dobršen del romanov Sentimentalnež in Vse duše.

Drugi stavek Hajdnove Sonate v C-duru, o kateri Marías opisuje svojo izkušnjo poslušanja te sonate v Benetkah in kako glasba (še posebej drugi stavek) odmeva v tišini in specifični atmosferi beneške notranjosti. Za Maríasa ta glasba predstavlja samozadostnost mesta, kjer se čas ustavi.

Gustav Mahler, Adagietto iz Simfonije št. 5

Najboljše šele pride

Petra Julia Ujawe

Simpatičen sproščen roman o prelomnici v življenju. Pobeg iz poroke in odpovedi varne službe.

»Boris mi je ponudil napredovanje in precej višjo plačo. Pomislila sem celo, da bi to izkoristila, ponudbo sprejela, vztrajala leto dni in prihranila kar se da veliko denarja. Ampak vse svoje življenje igram varno. Vse svoje življenje počnem tisto, kar je ‘prav’. Vse svoje življenje delam tisto, kar se od mene pričakuje. Mislim, da je čas, da naredim nekaj, kar je prav za Kristino.«

Čarovnikov vajenec

Evald Flisar

Za branje gostega besedila je treba imeti kar precej koncentracije. Zato sem poleg te vzporedno brala še dve knjigi, ki sta bili precej lahkotni in sta pomagali pri odnašanju misli. Pa vmes še ogled kakšnih smučarskih skokov.

»Poznaš resnico?« »Moj duh želi prebivati v miru. Ta mir želim poiskati.« »Tvoj duh je nemiren? Brez gibanja ni duha. Tvoj duh je seštevek tvojih miselno-čustvenih procesov, ki se nikdar ne ustavijo. Duh zmeraj išče, zmeraj skače okrog in to, kar išče je zmeraj v prihodnosti, nikoli v sedanjem trenutku. V sedanjem trenutku se duh ne more gibati, ker nima prostora. Zato pa potrebuje prihodnost. In preteklost. Duh se giblje v preteklosti in prihodnosti; v sedanjosti se ne more. Resnica pa je zmeraj v sedanjem trenutku. In duh je zmeraj v preteklosti ali prihodnosti. Duh in resnica se ne moreta srečati.« (23)

»Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje nedolžnosti in navdušenja. »«Odtlej je bilo moje življenje v osnovni struji vračanja. … Od tam bi se vrnil pod streho svoje prvotne sreče. Vendar tega doma nisem znal nikoli opisati.« »Razkol se je z leti poglabljal. Po eni strani sem se zaganjal v čutni, materialni svet, po drugi pa me je vleklo v duhovno, slutenjsko območje neizrazljivih možnosti. In koliko je bilo možnosti! Šele, ko sem prišel do roba in mi je spodrsnilo, sem sprevidel, da neomejeno število možnosti vodi v blaznost. Šele takrat sem sprevidel, da me uničuje Kierkegaardova bolezen neskončnosti.« (30)

»Marsikaj se ti zdi. Poslušam te in kar naprej mi prihaja v ušesa, da se ti zdi to ali ono, da imaš tak ali drugačen občutek. Strahopetno si ohranjaš varno razdaljo med seboj in dogodki, med seboj in svetom. Dokler se ti kaj le zdi, lahko odgovornost za zmotne korake zvračaš na varljive občutke. Ko pa rečeš: ne zdi se mi, ampak vem, si stopil iz zaklona na odprto bojišče. Tam ti lahko odleti glava. Ti si junak za steno. Teoretik si, ki se bori v domišljiji. In celo tam si premagan.« »Preveč razmišljam in premalo storim. Premalo zaupam nagonu. Preveč posameznikov je v meni, ki se ne morejo sporazumeti. Previden ostajam zato, ker imam slabe izkušnje. Pogrešam gospodarja v sebi. Postal sem, tako kot milijoni ljudi, žrtev pretirane skepse in racionalizma. Razdrobljen sem na tisoč provinc in rad bi jih združil in podredil centralni vladi.« »No, pa jih združi. Enemu od tem posameznikov podeli avtoriteto.«

»Vrtiš se v krogu. V ozkem krogu družbeno privzgojene resničnosti, družbeno programiranih navad in oblik vedenja. Temu stanju ujetništva budisti pravijo samsara. Kar naprej se vračaš tja, kjer si že bil. In samo zato, ker misliš, da si to, kar misliš, da si. Ko se prebudiš iz te iluzije, se boš osvobodil.« »«Vedel boš, da nisi to, kar misliš, da si, ampak to, kar misliš. … Svoboden boš le, ko začutiš, da nisi to, kar misliš, da si. Ampak si to, kar misliš.«

»Stvari same po sebi niso destruktivne. Destruktivna so nekatera duhovna stanja. Odpoved ni v tem, da se stvarem odpoveš, ampak v razumevanju, da jih ne moreš obdržati.« »Ko postanem pravilno pozoren, bom videl, da, da stvari sploh niso pomembne. V resnici nisem navezan na zdravje, na dohodek, na knjige, na ugled, na ljubezen, na znanje, na priznanja in tako dalje, ampak na idejo, da bi bilo življenje brez njih siromašno. Navezan sem na svoja prepričanja. … Moj svet je suženj mojih misli. Ko postanem pozoren, pa bo suženjstva konec in rodila se bo spontanost.«

Jogijske vaje (97)

Resnica (194)

Kaj je bog (197)

»Ni absolutne resnice, bog pa je element psihološkega tkiva.«

»Narava je večni tok, rast in usihanje, vse je minljivo. Ti pa misliš, živiš in čustvuješ, kot da ni. Upiraš se toku in se kot klop oprijemaš otrdelih form, stvari, ljudi, dogodkov, idej, vsega kar je maja. Oprijemaš se svojega ega, čeprav je tudi ta iluzija, intelektualni koncept brez realnosti. Zakaj to počenjaš? Zaradi nevednosti. Resničnost je tekoča, neulovljiva, neopisljiva. Ti jo pa skušaš ujeti in fiksirati v mrtve, negibne vzorce. Skušaš jo ujeti v posode, ki jih je izdelal tvoj intelekt. Hočeš jo imeti in kontrolirati, namesto da bi jo le doživljal. Zato trpiš. Hočeš mladost, pa izgine, hočeš ljubezen, pa se razblini, hočeš smisel, pa te pusti na cedilu, hočeš znanje, pa se izkaže za kup predsodkov, hočeš resnico, pa se izkaže za mnenje. Oklepaš se form, ki so minljive in so forme samo v tvojem duhu. Dokler se jih oprijemaš, vsaka izpolnjena želja ustvari novo in vsak odgovor na vprašanje rodi le novo vprašanje. V začaranem krogu si. … Tvoj živčni sistem je skaljen z usedlinami maje. Izčisti ga. …«

»Dolgčas je vhod v meditacijo. …Plavanje s tokom. Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ni slepo prepuščanje s toku, ampak aktivna sinhronizacija z njim. … Ko ne plavaš s tokom, zboliš…. Duh postane svoboden, ko neha zatirati to, kar je.«

»Odvrnil sem, da mi je jasno skoraj vse, kar mi prej ni bilo, manjka mi samo nit, ki bi dele povezala v celoto. Vse je neurejeno, obilje vtisov, novih vpogledov, notranjih premikov, novih konceptov, novih možnosti. Ni pa še novih navad..«

»Iščem duhovno osvoboditev.«

»Ne išči, ampak najdi.«

»Duh je zmeraj skoncentriran. Vselej, ko misli, je skoncentriran na to, kar misli. Duh ni drugega, kot zaporedje misli.«

»Tukaj in zdaj. Pozornost na trenutek in tudi, če se boš (vrnil), se ne boš vrnil ti.«

»Večno je le minevanje.«

Dnevnik zadnje plovbe

Jure Šterk

Šterk je veliko prejadral, enkrat je že s 6,5 m dolgo jadrnico obplul Svet, imel veliko resnih jadralskih nezgod in vedno se je rešil. Razen na zadnji plovbi okoli Sveta, ko je leta 2009 preminil v Indijskem oceanu okoli dva tisoč milj od Avstralije. Našli so prazno jadrnico z dnevnikom plovbe.

Knjiga kratkih, večnih ljubezni

Andreï Makine

Le livre de brèves amours éternelles. Najbrž bom Francoski testament po dolgem času še enkrat vzela v roke. Pisanje Makina vpotegne v nek čustven zanos opisanih večnih ljubezni (v realnosti trdega komunizma). Čudoviti opisi in zreli rezimeji razmišljanj.

»Ampak so … So tudi tisti, ki so dovolj modri, da se ustavijo v uličici, kot je ta, in gledajo sneženje, vidijo luč, ki se je prižgala v oknu, vdihavajo zrak, ki diši po lesu, ki gori. To modrost zna živeti le neznatna manjšina med nami. Jaz sem jo spoznal prepozno, šele začenjam jo spoznavati. Pogosto iz navade igram stare vloge, kot sem to storil malo prej, ko sem se norčeval iz tistih ubogih par na tribuni. Slepci so, umrli bodo, ne da bi videli to lepoto.«

»Naša usodna napaka je, da iščemo večne raje. Užitke, ki ne izzvenijo, trajne navezanosti, nežnosti z vitalnostjo vzpenjavk: tiste, katerih prepletene vezi zelenijo naprej, tudi ko drevo umre. Zaradi te obsedenosti s trajanjem spregledamo toliko bežnih rajev, edinim, ki se jim lahko približamo v času našega bliskovitega potovanja smrtnikov. Njihovo bleščanje se pogosto pojavi iznenada in na tako skromnih in minljivih mestih, da se tam sploh nočemo zadržati. Svoje sanje raje desetletja gradimo z granitnimi skladovnicami. Verjamemo, da nam je usojena dolgoživost kipov.«

Majhni koraki za lepše dni

Kristijan Lešnik Musek

Priročnik, ki izhaja iz pozitivne psihologije.

Stebri dobrega počutja po Seligmanu – prijetna čustva, zavzetost, odnosi, smisel, dosežki.

Krepimo samozaupanje, odnose, ki nas krepijo, odnose v družini, s prijatelji, umikamo se negativnim in toksičnim odnosom. Spoznamo, kako pomembna je predanost, vztrajnost in strast. Zberemo pogum in imamo konstruktiven odnos do napak, gradimo psihološko odpornost. Izražamo hvaležnost. Ne pripuščamo negativnih misli. Toksičnih misli se zavemo in se jih odpovemo in jih nadomeščamo z bolj pozitivnimi. Obdamo se z optimizmom in pozitivnostjo. Smo prijazni in empatični do drugih. In zvesti sebi. Smo radovedni in ustvarjalni in kritično razmišljamo.

»Ne moremo vedno imeti nadzora nad zunanjimi okoliščinami. Vedno pa lahko svobodno izbiramo svoj odnos do njih. Vsak človek ima moč, da ne glede na situacijo, v kateri se znajde, avtonomno izbere svoj odnos.«