Johan Wolfgang Goethe
Italienische Reise.
Po Maríasu me je v
Italijo popeljal še Goethe. Sicer slabi dve stoletji prej in popeljal me je po
skoraj vsej Italiji. In z nekoliko drugačnim jezikom prevoda iz nemščine in
weimarske klasike. Mimo Gardskega jezera, Verone, Vicenze do Benetk. Od tam
preko Ferrare, Bologne, Perugie do Rima. V Firencah se je zaradi hitenja proti
Rimu, ki je bil njegov veliki cilj, ustavil samo za tri ure.
»In tako nam je vendarle čudovito pri duši, ko naletimo, medtem, ko si prizadevamo doumeti stari vek, le še na ruševine, iz katerih poskušamo spet klavrno zgraditi tisto, česar še nismo doumeli. Drugače pa je s tem, kar imenujemo klasična tla. Če pri tem ne naprežemo domišljije, temveč pokrajino gledamo stvarno, kakršna je, je vendarle vedno odločilno prizorišče, ki določa največja dejanja, in tako sem vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj. Temu se čudežno pridruži zgodovina in ne morete dojeti, kako se vam to zgodi in obhaja me največje hrepenenje, da bi Tacita bral v Rimu.«
»Od Rima do Neapelja« je eden izmed prevodov naslovovJ Gre morda za arhaično obliko?
Gondoljerji v Benetkah so v 18. in še v 19. stoletju pogosto peli (ali recitirali na posebno melodično-napevno način) odlomke iz Torquata Tassa (La Gerusalemme liberata) in redkeje iz Ludovica Ariosta (Orlando furioso). To potrjujejo številni potniki, med njimi predvsem Johann Wolfgang von Goethe v svojem Italijanskem potovanju (1786), ki je celo naročil takšno pesem in opisal, kako sta dva gondoljerja pela izmenjaje, eden na premcu, drugi na krmi, z enakomerno, recitativno melodično linijo, ki se je spreminjala glede na vsebino verza. Melodija je bila podobna tisti, ki jo poznamo iz Rousseauja – nekakšna sredina med zborom in recitativom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar