Javier Marías
Venecia, un
interior. Maríasa sem že brala
(Corasón tan blanco),
pritegnil me je k branju, zato sem iz množice predlogov Mesta bere izbrala prav
njegov potopisni roman. Lepo napisan in preveden, vpotegne v vzdušje Benetk:
prebivalcev, slikarstva in arhitekture, pogledov, značilnosti sestierov, zorni kot večnosti, občutkov
ob sprehodih po mestu …
Branje mestoma odpelje misli med filme, ki so
se dogajali tam – Death in Venice, Summertime, Everyone says I love you,
Dangerous Beauty, …. ali pa romane, kot je na primer Sobota Iana Mc Ewana. Življenje
in vzdušje v sodobnejših Benetkah se lepo začuti tudi v kriminalnih zgodbah z
detektivom BrunettijemJ
»Prostor je edini resnični hranitelj časa,
minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno
doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu,
danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem
človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat
spet pozna.«
Stendhalov sidrom se je komu pripetil tudi v
Benetkah.
Marías je v Benetkah napisal dobršen del romanov Sentimentalnež in Vse duše.
Drugi stavek Hajdnove Sonate v C-duru, o
kateri Marías opisuje svojo
izkušnjo poslušanja te sonate v Benetkah in kako glasba (še posebej drugi
stavek) odmeva v tišini in specifični atmosferi beneške notranjosti. Za Maríasa ta glasba
predstavlja samozadostnost mesta, kjer se čas ustavi.
Gustav Mahler, Adagietto iz Simfonije št. 5
Ni komentarjev:
Objavite komentar