Roka, voda, kamen

Branko Gradišnik

Gradišnika vedno rada berem. Tudi njegove kolumne in prispevke v dnevnem časopisju. Ker je vedno zgodba in, ker je vedno zanimivo in duhovito napisano.

Tudi njegov roman v treh delih sem z lahkoto prebrala. Ljubljana, državna uprava, družina, ljubezen. Skratka naše, moje družbeno okolje in zgodba enega izmed nas.

Brala sem jo na našem vrtu, na ruski postelji, ki smo jo sicer nabavili za bivanje v Dravljah med desetdnevno vojno. Postelja je bila postavljena pod senco vinike in češnje, obrnjena proti hiši, tako, da sem med bralnimi odmori gledala sinje modro nebo in vrabce, ki so se poigravali na žlebovih. Pogled je bil odprt tudi do sosedov, ki izjemno skrbijo za svoj vrt. Zlasti eden izmed sinov, katerega natančnost ne pozna meja. Pokazal mi je do kje lahko segajo veje brogovite, do kje lahko zalivam vrt, do kje je lahko parkiran avto, v ta namen pa sem za brisalci tudi že dobila grozilno pismo. Zelo podobna situacija, kot ena Gradišnikova, ko je kidal sneg na svoji ulici.

Ženski kupe

Anita Nair

Sodobna Indija. V kupeju se naključno sreča nekaj žensk, ki si pripovedujejo  zgodbe svojega življenja. Vsaka ima zgodbo, vpeto v svojo kasto in vero. Čeprav so v družbi postavljene na odrejeno mesto, v njih živi polna ženska samosvojost, sestavljena iz majhnih zgodb, ki jim gradijo življenje. Žalostni stvarnosti navkljub, živijo z radoživim pogledom v prihodnost.

Ob koncu knjige je odlomek iz Manujevega zakonika: »V otroštvu mora biti dekle podrejeno očetu, v zakonu možu, v vdovstvu pa sinovom; ženska ne sme biti nikoli neodvisna.« Na položaj sodobne indijske ženske nam kažejo tudi dogodki v zadnjem času. Kruta posilstva pred očmi družbe, storjena brez pomislekov vesti. 

Morska katedrala

Falcones de Sierra

Zgodba o srednjeveški Barceloni, življenju različnih slojev, pravici prve noči, inkviziciji, graditvi katedrale Santa Maria del Mar. Med branjem sem si na googlovih zemljevidih sproti iskala imena ulic, trgov, barcelonskih vrat, Montjuica. Ob pohajkovanju po Barcelonskih ulicah sem podoživljala dogajanje ulic in trgov, katedrale, Montacade in si skušala predstavljati zgodbo iz knjige in situ. Čeprav zajetna, se knjiga hitro prebere. Bila je ena izmed tistih, po kateri sem po končanem branju pogrešala vzporedno življenje z njeno zgodbo.

Moulin Rouge

Pierre La Mure

To knjigo sem prebrala pred kakšnimi štiridesetimi leti. V drugi polovici osnove šole. Popeljala me je v življenje slikarja De Touluse - Lautreca (Henri Marie Raymond de Toulouse-Lautrec-Monfa), otroka aristokratske družine, post impresionista, znanega tudi po plakatih pariškega nočnega življenja iz tretje četrtine 18. stoletja. Name je takrat naredila vtis, najbrž tudi zato, ker sem v tistem obdobju tudi jaz kar veliko prostega časa posvetila risanju in slikanju. Posnemala sem risbo iz naslovnice te knjige in nekatere Lautrecove slike. Najbrž bi jih še kje našla. Še vedno se spominjam opisovanja njegove rane mladosti, odraščal je v gradu Malromé in kasneje z materjo v Parizu. Padec po stopnicah v tem gradu naj bi bil razlog njegovih težav z rastjo. Prav zaradi omejitev pri gibanju, se je še bolj osredotočal na risanje in slikanje, za kar je že kot otrok kazal veliko nadarjenost. Spominjam se še nekaterih utrinkov iz knjige. Ko se je učil slikarstva, ga je njegov profesor učil uporabe barv iz enega dela barvne lestvice. Mladi Henri je želel uporabljati pisane in žive barve, mojster ga je omejeval z rjavimi, temnejšimi toni. Po svetli mladosti je živel bolj nočno življenje montmartrskih temačnih ulic in pariških nočnih klubov, od koder je tudi veliko njegovih značilnih stvaritev. Medlo se spomnim tudi neke (neuslišane) ljubezni, a za kaj več, bi morala še enkrat nazaj v knjigo. 

Dan Brown

Da Vincijeva šifra, Angeli in demoni, Ledena trdnjava

Napete zgodbe. Veliko informacij, nekateri jim oporekajo.  Zgodba vleče, da jo bereš, dokler ne prideš do konca. Kaj več bi težko dodala.