Sheila Heti
Motherhood. Res poglobljena
razmišljanja o potencialnem materinstvu in življenju nasploh. Dilema, ali
materinstvo ali ne, se pisateljici postavlja posebej zato, ker je umetnica in
se boji, da obojega skupaj ne bi zmogla. Zanimivo branje, čeprav bi lahko
rekli, da se mestoma že malo vleče, a me je kljub vsemu pritegnilo, da sem brala prav do
konca.
»Duša časa.«
»Mogoče mi, če mi uspe predvideti ta cikel, lastnih razpoloženj
ne bo treba jemati tako osebno ali izvajati takšnih gimnastičnih trikov, ampak
jih bom lahko videla kot to, Kar so: del narave, tako kot so oblaki del neba.
Mogoče moja razpoloženja pričajo o tem, da je človek del časa, ali da je vezan
na čas ali da je čas. Še zlasti žensko telo izraža čas in je s časom tesno
povezano.«
»Najbolj ženski problem je, da si ne odmeriš dovolj prostora
ali časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih
dopustimo, ali v trenutke, ki so nam jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se
ležerno v času, ampak si skopo nakazujemo najmanjše odmerke časa, v katerih naj
bivamo. Pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in
časom.«
»Naključnost je brez haska in nikamor ne pelje! Bolje je, če
v nič ne verjameš, kot če v stvari verjameš po naključju, kakor nanese. Bolje
je, če premoreš kakšen temelj, da naj opreš svoje vedenje in življenje, kot pa
takšno naključnost in nenačrtnost, ki te prav tako lahko pripeljeta v absurd
kot pa do česa resničnega. Le strah nas žene, da pregloboko vrtamo po svojih
odnosih, in le sla po moči nas žene, da pregloboko vrtamo po neznanem. Ničesar,
kar bi bilo vredno vedeti, ni mogoče res vedeti, in čustva v svojem nenehnem
plimovanju ne morejo biti tisto, kar nas vodi skozi življenje, ki je kot nalašč
ustvarjeno za to, spravlja čustva v takšno plimovanje. Vsi smo odvisni drug od
drugega in vsi toliko potrebujemo. Kar šteje, je, da zmagamo – da ukinemo mejo
med duhovnim in telesnim ter končno postanemo celi. Demona moramo prositi za
blagoslov, vse drugo pa pozabiti.«
»Želje vodijo v kopičenje življenja, je posvaril. Bal se je, da bi ga, če bi začel slediti svojim željam, vse tisto, kar bi nagrabile na kup, navsezadnje zasulo in bi njegov jaz popolnoma izginil.«
»Francoski mladenič, ki me je danes odpeljal na letališče
Charles de Gaulle je rekel, da je po njegovem prava umetnost nevidna.«
»Sčasoma se mi bo ljubosumje, upam, poleglo. Miles je rekel,
da je po njegovem na tem svetu edino vredno biti spodoben in pogumen človek in
da nikoli ni naredil česa takega – da bi ženski lagal, ali jo slepil. Samo dve
možnosti imam: da mu zaupam, ali da ga sumničim, da mu verjamem, ali dvomim
vanj. Potem je prav, da se mu odločim zaupati, saj kaj pa imam od tega, če
sumničim in dvomim? To mi zadaja bolečino že vnaprej, pred morebitno resnično
bolečino.«
»Naučiti se moraš prenašati več nelagodja. Pogumnejša bodi.
Kaj pa boš našla, če zbežiš? Če ostaneš, boš morda ugotovila, kako močna si –
koliko preneseš, da je v redu, če te kaj prizadene.«
Tudi razglabljanje o tem, ali je ženska lahko sama sebi
namen.
Sem imela premalo označevalnih listov, da bi zabeležila
zanimivosti. Pa še pretipkavanje vzame veliko časa.
