Devica, kraljica, vdova, prasica

Erica Johnson Debeljak

Virgin Wife Widow Whore

To je knjiga na katero sem v knjižnici čakala najdlje. Mislim, da vsaj pol leta. Začela sem kot 53 na čakalni listi in se zelo počasi približevala cilju. Pri drugih knjigah gre hitreje, verjetno imajo po več izvodov. Tu pa je šlo počasi, kot da imajo samo enega.  Knjigo pa sem čakala z velikim pričakovanjem. Ker sem želela na nek način sočutiti z Debeljakovo, kako je preživljala te težke čase. Ker mi je bilo blizu pisanje Aleša Debeljaka. In predvsem ker tudi jaz nisem verjela govoricam, da je življenje končal namenoma. Bila sem zgrožena, kako so ljudje poznavalci že takoj po vest o nesreči začeli širiti svojo resnico. Res neverjetno, kako kruti so ljudje, predvsem tisti, ki se imajo za bližnje prijatelje, znance. S kakšno pravico? Tudi, če bi bilo res kar so si domislili, zakaj ne pustijo ljudem njihovih intimnosti. Tako njega, kot njegove bližnje, da bi lahko žalovali v krogu svojih misli in občutkov.

Težko bi kaj dodala kratkima ocenama na platnici knjige. Res je tudi, kar piše Drakulićeva, da se tudi v modernih družbah pogled na vdove, ločenke, matere samohranilke ni kaj dosti spremenil. Ne samo družbe širše, ampak tudi ožjega kroga navideznih prijateljev in drugih puritancev.

Pisanje me je čustveno vpotegnilo, gotovo zaradi odkrito napisanega doživljanja iz prve roke. Močna zgodba. Najbolj neposredne so lahko zgodbe iz prve roke v času doživljanja. Neko posebno težo so prinesle tudi primerjave iz bibličnega, mitičnega in literarnega sveta.

Hvala avtorici za pogum!

Tokrat bo blog brez citatov, ker je knjigo treba prebrati v celoti, da razumemo njeno sporočilo. Morda samo tale, ki ni tako povezan s sporočilnim bistvom: »Vera brez dvoma nima smisla.«

P.S. Klub temu, da se slovenski prevod naslova rima, morda whore ne bi prevedla v prasico. Prasica ima še dodatno negativno konotacijo.

Prodajalnica sanj

Jojo Moyes

The Peacock Emporium. Se mi zdi, da mi zadnje čase prihajajo v roke samo knjige, ki so polne nekih dialogov s premalo zgodbe ali nekega življenjskega/filozofskega sporočila. Prejšnje knjige Moyesove so imele vsaj zgodbo, če ne onega drugega. Tole sem pa prebrala bolj po diagonali. Morda pa mi ni prišla v roke ob pravem času?

Zlagano življenje odraslih

Elena Ferrante

La vita bugiarda degli adulti. O dojemanju življenjske zgodbe svoje in družinske. Zgodba družinske sage pisana na način, ki me je spomnil na pisanje Moravie, morda v Neprizadetih. Značaji in življenjske zadrege pa so bile podobne kot tiste glavne junakinje iz Neapeljske trilogije. Po tem, ko sem videla nekaj oddaj nadaljevanke, sem si tudi tu like predstavljala v podobah igralcev, ki so upodobili Eleno Greco in Nina Serratoreja. Tudi tu je simpatija med likoma temeljila na skupnem entuziazmu do znanja in knjig.

Morda malo preveč na dolgo napisano, zgodba me ni vpotegnila kot ostale, ki nam jih je podarila anonimna pisateljica.

"Prav jaz sem se vsa izmučena prva umaknila in se odpovedala zaupnim pogovorom po telefonu."

"Doma nismo bili nikoli pri denarju, oče je rad naredil dober vtis na ljudi, ki jih še ni poznal, brez zadržkov pa je škodoval tistim, katerih naklonjenost si je že prislužil."

"Preveč te skrbi, ne moreš tako živeti."