Živi svoje sanje

Lori Nelson Spielman

The life list. Ena izmed bolj simpatičnih knjig mojega poletnega branja. Letos si namreč nisem dovolj vnaprej pripravila kupčka knjig in zato vzela na pot nekaj branja o katerem sem kaj slišala in nekaj na priporočilo knjižničarke, ki je pogledala po policah najbolj branih knjig. Zaradi nedomišljenosti izbire sem nekatere izmed njih tudi odložila, predvsem tiste, ki sem si jih omislila sama, tole, ki mi jo je priporočila prijazna knjižničarka, pa sem z veseljem prebrala. Ni kakšno zahtevno branje življenjskih spoznanj zrelih pisateljev, je pa prijetno in prisrčno in zelo daleč od tipskih romanov nekaterih avtorjev, ki romane pišejo na metre. Takšnih ne prebavljam. Je pa bolj za ženske.

Pa čeprav ni zmeraj kaviar

Johannes Mario Simmel

Es muss nicht immer Kaviar sein. Prav zabavno branje. Brala sem jo že enkrat v najstniških letih, pa sem jo spet našla na polici in jo vzela s seboj na pot, za vsak primer, če bi rabila kaj za pred spanjem. In začela sem z nje branjem na lesenem ležalniku pod brezami na otočku Blatnega jezera. Rahel vetrič, igra svetlobe in senc lističev breze, prijetna temperatura, zvoki turizma ob jezeru in neudoben ležalnik. Pravo okolje za duhovito zgodbo Thomasa Lievna. V tej knjigi sicer nisem našla lista Ginka bilobe, ne kitajskega sankanja, ki ju imam v spominu iz ene izmed Simmlovih knjig. Ali pa od nekod drugod? Sem pa našla zanimiv opis pripadnikov tajne službe: » »v bistvu so si vsi ti ljudje neskončno podobni. Vsi so videti žalostni, zagrenjeni, razočarani. Vsi so videti vrženi iz tira. Vsi so videti bolni. Vsi so pravzaprav plahi in se zavoljo tega nepretrgoma obdajajo s smešnimi znamenji svoje moči, svojih skrivnosti, svojega strahu. Vsi se gredo večen teater, vsi imajo hude manjvrednostne komplekse …«.

Todi ime prevajalca je zanimivo. In tudi kraja natisa. Sestavljeno skupaj asociira na »Leicht Atlet aus Muenchen«.

Skrivno življenje čebel

Sue Monk Kidd

The Secret Life of Bees. Sem že nekje slišala za knjigo s tem naslovom in, ko mi je prijazna knjižničarka ob iskanju počitniškega branja iz police predlagala tudi to knjigo, sem jo zaradi znanega naslova sprejela. Že takoj ob začetku branja, me je zmotilo dve strani citatov pohval izjemnosti knjige. Spraševala sem se, čemu to služi. Najbrž določenemu krogu bralcev, ki iščejo tovrstno literaturo. Sem jo prebrala, čeprav ponekod po diagonali. 

Windows on the World

Frédéric Beigbeder

Najbolj neumestne se mi zdijo opisi knjige a'la »je nova knjiga razvpitega pisatelja tegaintega«.  Bi me takoj odvrnilo, če ne bi iskala knjige prav tega pisatelja, pa ne zaradi njegove razvpitosti, ampak zaradi njegovega pisanja. Založbe se pač trudijo oglaševati svoje knjige, mislim pa, da bi se lahko bolj z občutkom poiskale primernejše besede za najavo romana za krog bralcev, ki ne pada samo na razvpitost.

Najprej naj povzamem mojo mamo, ki je prebrala knjigo za menoj, in pravi, da »tale Beigbeder res dobro in zanimivo piše in, da jo je Luka Novak odlično prevedel«. Lahko se strinjam z obojim. Beigbeder mi je zanimiv prav zaradi tega, ker v svojih romanih opisuje tudi svoje neposredne izkušnje, kar na licu mesta, v knjigi ki jo ta hip piše. Novak pa je našel pravo mero prevoda in puščanja izrazov v originalu, ki pustijo zgodbi svojo avtentičnost. Po mojem mnenju nekateri prevajalci namreč pretiravajo s slovenjenjem vsega in gredo celo tako daleč, da slovenijo osebna imena. Je pa Beigbeder morda pretiraval s sprostitvijo svoje domišljije ob koncu zaključkom zgodbe blondinke v Ralph Laurenu in rjavolasca v Kenneth Coleu. Preprosto težko je verjeti, da je človek, ki pričakuje, da mu je ostala še kakšna minuta, sposoben užitka na tak način.

Vsak od nas se verjetno spominja trenutka, ko je izvedel, da se je v WTC zaletel avion. Ko je v sončnem popoldnevu, ko sem misleč, da opravljam kakšno zelo pomembno delo zatopljena zrla v ekran računalnika, odprl vrata moje pisarne in povedal, da se je v NYC zaletel avion v stolpnico, sem najprej pomislila, da gre najbrž za kakšno manjše športno letalo, enako kot Beigbeder. Potem pa je zgodba počasi začela prihajati do nas. A kdor ni bil tam, si nikoli ne bo mogel predstavljati kako je bilo. Se pa ob takih trenutkih še bolj zavemo minljivosti pomembnosti vsakodnevnih naporov: »… ves ta papir je frčal po zraku, ta poletela papirnica, minljiva pomembnost naših vsakodnevnih naporov.«

Tudi jaz bi lahko bila »»Bridge and tunnel crowd« (vzdevek, ki so ga nadele folku iz predmestja, tistim, ki so morali prečkati mostove in predore, da bi se prebili do Manhattna.«

»Na žalost pa je življenje prav sramotno preprosto: za vsako ceno hočemo pobegniti staršem, potem pa postanemo še mi oni.«

»Kopičenje ukinja občutek naključja« (Freud)

Figa

Goran Vojnović

Ena izmed pomisli, ki se mi je večkrat prikradla med branjem knjige je bila od kje jemlje? pri teh letih. V tej starosti še zdaleč nisem imela toliko spoznanj in razumevanja življenjskih situacij. Je bila to njegova osebna izkušnja ali je bil dober poslušalec življenjskih zgodb drugih? Vsekakor gre za pisanje, ki je še preseglo njegova prejšnja. Z zgodbo, opisi, razmišljanji, ki lahko senzibilnemu bralcu vzbudijo čustva. Med branjem romana so se mi porodile miselne povezave z Sejranovićevim romanom Lepši konec, Baukovim Konec.Znova, pa tudi Razmerji v ogledalu Cvetkove in seveda temami njegovih prejšnjih dveh romanov.

Moč pripovedi je težko ujeti v nekaj odlomkov, zato, kot običajno, z njimi ne bom povzemala zgodbe in sporočil romana. Tudi povzemanje zgodbe ne bi pričaralo občutkov, ki jih lahko doživljamo ob branju knjige. Še posebej kaj takšnega ne bi šlo pri romanu, kot je Figa. Zato ne bom česa takega niti poskušala. Če ga hočete začutiti, ga morate prebrati.

Avtor nam pojasni svoje videnje razlike med zaznavanjem podob iz knjig in televizije. »Podobe, ki si jih ustvarimo ob branju knjig so naše lastne, na televiziji pa gledamo tuje.« Nekje na drugem mestu romana tudi razliko med podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi fotografij ljudi in dogodkov iz preteklosti, ki jih nismo doživeli in podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi pripovedovanja. Slednje so takšne, kot si jih pripovedovalci sami ustvarijo v svojih predstavah. So oplemenitene še z lastnim doživljanjem in dojemanjem pripovedovalcev. »A veš, da ni slik z njune poroke? Nobenih slik nimata iz časov, ko sta bila mlada. Nobenih slik, ko sva bili z Majo majhni, s počitnic, rojstnodnevnih zabav. Nič. Imata slike za osebne izkaznice. Prve slike, na katerih sta oba, so z najine poroke. Pred tem pa nič. Njuna zgodba ni ovekovečena. Poznamo jo le takšno, kakršno sta nam sama povedala. Kot v knjigah. Nihče drug ne more povedati njune zgodbe drugače, kot sta jo sama želela povedati. A ni to lepo? Pravljično. Ostale so samo slike, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah ob njunem pripovedovanju.« »Danes, ko vse slikamo in snemamo, ko vse beležimo, bodo lahko vsi govorili naše zgodbe, vsi bodo mislili, da jih lahko govorijo, in na koncu se bodo zgodbe, ki jih bomo sami pripovedovali o sebi, izgubljale med množico drugih. Ne bo več zgodb, spisanih po spominu, romantičnih zgodb, prekrojenih po naši lastni volji in potrebi.« In to slednje da razumeti, da je Vojnović polne in čustveno nabite zgodbe spisal tudi po pripovedovanju tistih, ki so jih doživeli.

O odhodu. »Dedek je bil povsod, le tam, na postelji kjer je nazadnje ležal, ga ni bilo več. Ni ga bilo ne za razbarvanimi sivozelenimi očmi, ne za razbežanimi belimi obrvmi in brki, ki so se mu zdaj prvič vdano polegli po obrazu. Sedel sem tik ob njegovem negibnem telesu, se ga z roko skorajda dotikal, a njegove smrti se še vedno nisem zavedal. Vse v hiši je bilo tako isto, tako vsakdanje. … Na videz se od mojega zadnjega obiska ni nič spremenilo. Le dedek je umrl.«

O času, povezanim z našimi občutenji. »Tako sem ostal sam s časom, s katerim nisem vedel kaj početi. Čas hitro menja svojo nrav. Še sinoči me je pomirjal, danes pa me je plašil.«

O prihodu in odhodu žalosti. »Redki vedo, da se moramo žalosti, ko pride čas zanjo, prepustiti. In bo odšla sama, tako nenadno, kakor je nenadno tudi prišla.«

O enem izmed receptov za preživetje.»Nikoli nisem pomislil na to, da sta bili skrb in usmiljenje pravzaprav edini stvari, ki sta dedku pomagali preživeti, da sta bili edini, ki sta ga držali nad gladino osame in mu preprečevali, da bi se odtisnil v širno vesolje izdanosti. Tako mamljivo se je bilo najbrž počutiti prevaranega, tako preprosto bi se bilo takrat prepustiti , a se dedek nikoli ni. Nikoli ga ni nehalo skrbeti, nikoli mu ni zmanjkalo usmiljenja«

O trganju vezi z našimi spomini v škatlah. »Med kupi knjig, poletnimi oblekami, brisačami za plažo in albumi s fotografijami so vsepovsod po stanovanju ležale še mnoge druge stvari, ki bodo pozneje odmaknjene v klet, iz kleti v garažo in iz garaže v smeti ali na odpad, sočasno s tem, ko se bova midva počasi, stežka ločevala od prejšnjega življenja in od nekdanjih domov, ko bova trgala vez za vezjo s svojim otroštvom.«

O napačnih predstavah o mirnem življnju. »In mir sem si predstavljal tako, da z Anjo zvečer sediva na kavču in ona je naslonjena name in je vse tiho in ni nikogar razen naju in noči pred nama. Nisem še vedel, koliko nemira lahko v sebi skriva prav tak navidezen mir.«

O tem, da je včasih laže, če je dan že oddan. »Nekaj pomirjujočega je bilo na njej,…, zavedanje, da je pred njo že oddan dan, ki ga mora potrpežljivo počakati, da mine.«

O poslednji volji. »Dedek nam ni dovolil, da bi se orkestrirano predajali žalosti. Odrekel nam je celo glasbo in nas pustil brez intonacije za naše zadrževane solze.«

Svet nima smisla, so le naključja. »… zgodbo iz katere se lahko napaja tvoje sovraštvo, s pomočjo katere si se prepričal, da se je vse zarotilo proti tebi, vse to pa le zato, da se lahko počutiš kot žrtev in pravično sovražiš svoje krvnike. A ni tako? Ti si ustvaril veliko zgodbo svojega sovraštva. Ti si ustvaril svoje lastno sovraštvo. … otročje je to, kar počneš, odrasli sprejmemo, da svet ne pozna smisla, da pozna le naključja in da se stvari dogajajo neodvisno od nas in da je zaman iskati njihove vzroke, svet je kaos in otročje ga je na silo riniti v zgodbo …«

O svobodi in ljubezni. »Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli l ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.«

O svobodi in osamljenosti. »A tudi takrat ne bi bil svoboden, vem. Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.«

O osamljenosti. »Ni treba biti sam, da bi bil osamljen..«

 »Proradio mu inat bosanski«