Solze v Evropi

Aleš Debeljak

Bom kar prepisala, kar je napisal. Saj ne potrebuje kakršne koli spremne besede ali komentarja. Pisal je tako lepo, slikovito, čustveno, bistroumno, s polno vsebine. Najbrž nam vsem manjkajo njegovo pisanje, bistre misli in topel pogled.

»Naslanjala se je na enega od stebričkov v betonski ograji, ki je ločevala rumeno dvonadstropno hišo od pločnika Proletarske ulice. Odeta v temno moder plašč je stala tam, krhka in razpuščenih las. Ne poznam je, gotovo ni iz soseske. Nimam pojma, kaj jo je prignalo, od kod je k nam prišla, in vendar sem upočasnil korak, sem že mimo in v ušesih mi drgetajo pridušeni zvoki dekletovega hlipanja.

Vsakokrat, ko vidim človeka z objokanim obrazom, zakopanim v dlani, se nezmotljivo spomnim na antologijsko podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm. V tej klasični pripovedi slovenskega risateljstva je Tomaž Lavrič z izvrstno ironijo prikazal uporniško odraščanje v osemdesetih letih ter punkerski prezir do avtoritet, pri tem pa ni pozabil na neprekinjeni tok časa, v katerem iz nekdanjih upornikov nastanejo štiridesetletniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let zgovorno pride do izraza v prizoru, v katerem glavni junak sedi pod vrbami žalujkami ob plivkajoči Ljubljanici, hlipanje mu stresa ramena, sklenjeni prsti kakor skleda zajemajo lica in prekrivajo solzne sledi.

Solze nastopijo takrat, ko si nas čustva popolnoma podredijo. Razločna govorica odpove in zastavi se nam utekočinjena uganka. Kaj solze skrivajo in kaj razkrivajo? Samuel Beckett, veliki mojster evropskega absurda, nekje pravi: »Moje besede so moje solze.« Hvaležni bralci ne dvomimo. Še več: lahko bi rekli, da drži tudi obratno. Solze so besede, čeprav besede posebnega tipa. Solze namreč smemo razumeti kot svojevrsten jezik, ki nosi prvinsko in globinsko sporočilo – solze opredeljujejo našo človečnost.

Konec koncev so čustvene solze docela človeška zadeva, saj jih ne izloča nobena žival, hkrati pa so dejansko univerzalne. Obstajajo v vseh kulturah na vseh krajih planeta. So najbolj bistven in hkrati najbolj hlapljiv, najbolj očiten in hkrati najbolj zagoneten dokaz za obstoj naših čustvenih življenj. In vendar se pri vseh kulturah upirajo smiselni razlagi. Težko, če že ne nemogoče, jih je nedvoumno raztolmačiti. Ni človeka, ki ne bi že kdaj ostal nemočen pred objokanim obličjem in se v zadregi spraševal: kaj je jokajočemu, je mar ranjen, osramočen, jezen, vesel ali potrt?

Solze doživljamo kot izraz čustvene notranjosti, pretakamo pa jih ob osupljivo raznolikih zunanjih priložnostih. Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja! Kaj imajo te solze skupnega? Pojavijo se takrat, ko nam popusti sposobnost za polno ubeseditev močnih, zapletenih in pogosto nasprotujočih si čustev. Prevzamejo in preplavijo nas tako, da valovi pljuskajo v drobnih kapljicah.

Res: solze predstavljajo presežek čustva nad razumom. Omogočajo nam, da se obrnemo proč od vzrokov in se usmerimo na notranjo stran intimnega okna, kakor je čilski pesnik Pablo Neruda v prevodu Jožeta Udoviča pretresljivo zapel v žalostinki, posvečeni pesniku Federicu Garcii Lorci, ki so ga med špansko državljansko vojno ubili fašisti: Medtem ko zvezde tečejo v reki brez konca, / je dosti ihtenja za okni, / pragi so razjedeni od solzá, sobe so mokre od joka, / ki grize preproge kakor kipenje valov.

Včasih, da ne rečem pogosto, se zgodi, da solze prezremo ali spregledamo. Ampak nemogoče je spregledati ogromno količino solz v lanskem letu. Solze so namreč tu: grenke solze beguncev, preganjancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ganljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje. Vse kaže, da nam nekaj sporočajo. Solze terjajo odziv. 

…

Ne vem, kakšni vzroki so neznanko v temno modrem plašču na Proletarski ulici privedli do joka, vendar vem, da je apatija hujša: dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi. "

Svoboda

Johnathan Franzen

Freedom. Razgibana zgodba o življenju neke družine v ZDA, kot si jo lahko predstavljamo tudi iz ameriških filmov in romanov, a ne tako ekstremna v izvedbi, kot je na primer American Beauty ali pa Rothova Ameriška pastorala. V enem majhnem delu spomni tudi na Kerouacev On the Road (ko je šla Patty na pot z Richardom Katzem). Knjiga je zajetna, roman je dolg, poglavja tudi. Spet sem pomislila na to, kar je potrdil eden izmed pisateljev v svoji knjigi (ne spomnim se kateri), da je honorar odvisen od števila strani. Verjetno pa se življenjske zgodbe družine z opisom zgodbe prednikov in nekaterih sosedov ne bi dalo zapisati krajše. Franzna sem se sicer lotila z določeno mero skepse, ker, moram priznati, pri Popravkih nisem uspela preko prvih strani. Pa je zgodba lepo tekla, s polno domislic, ki opisujejo stanje in je dala kar nekaj duševne hrane. Morda so nekateri opisi, na primer o Walterjevih okoljskih prizadevanjih preveč ekstenzivni, včasih tudi nekoliko ljubiteljsko strokovni, posebej zato, ker naj bi bil strokovnjak in je temu posvetil svojo profesionalno kariero. Pri okoljski strokovni problematiki se namreč kaj hitro opazi, kdo je tematiki priučen in ni stekla po njegovih žilah s študiozno preučitvijo sestavin okolja, njihove medsebojne povezanosti, delovanja ekosistemov, vplivov človekove dejavnosti, pa tudi filozofskih vidikov povezanih z naravo in okoljem. Poleg tega pri tej tematiki na drugi strani lahko zmotij tudi pretirano čustveno in premalo zs podatki in argumenti pogojena aktivistična dejavnost, ki je gotovo potrebna za osveščanje nestrokovnjakov, nima pa z vsebino prav dosti osnovanih povezav.

V romanu lahko iščemo in najdemo tudi pomisli o svobodi, o kateri pravzaprav govori preko zgodbe in opisovanja načina življenja po ameriško, katerega bistvo naj bi bila svoboda. To poskuša povzeti tudi misel na ovoju knjige: »Toda, kar je za nekoga svoboda, je lahko že za njegovega najbližjega nesvoboda in zatiranje. Svoboda je razkošna freska današnjega časa …« Izpostavljen je tudi izsek iz knjige »Ampak tako je zato, ker so svobodni, je rekel Joey. »ali ni to bistvo svobode? Pravica, da misliš, kar hočeš? Hočem reči, priznam, da je včasih prav nadležna.« To je pravzaprav samo zunanja podoba svobode. Torej svoboda, ki nam opredeljujejo drugi, ali pa si jo omejujemo sami zaradi drugih. Svoboda je tudi notranja. Torej tista, ki si jo omejujemo sami oz. smo se zaradi prtljage preteklosti, ki jo nosimo s seboj, znašli ujeti vase. Svoboda je tudi sposobnost osvoboditi se notranjih spon. Ali nekaj takega.

Patty (po petdesetem v iskanju smisla) "Postala sem ena tistih žensk, ki imajo en kup dela, da so videti OK."

Zanimivo je tudi razmišljanje, ki sem ga zasledila nekje v knjigi, ampak žal med 719 stranmi ne najdem več citata, ko razpravljajo o mladini, išče takšen modus vivendi, da jim ne bi bilo treba »delati«. Zelo ozko gledanje na delo, ki je v tem pomenu samo delo, ki ga sodobna zablodela ekonomistično liberalna družba vrednoti samo z zaslužkom v denarju. Ostalo naj ne bi bilo delo, le hobi. Torej umetniki, ki trdo »delajo«, da bi prišli do svoje perfekcije in družba tega dela ne vrednoti tako, ne delajo. Ali kaj? Naslednja knjiga, ki jo bom vzela v roke bo Ordinova Koristnost nekoristnega. Družba bi tovrstne stvaritve lahko vrednotila vsaj po užitku, ki ga prinaša prejemnikom. A kultura naj bi bila verjetno kar zastonj.

V knjigi najdemo podobne nenavadne povezave, kot se nam lahko zgodijo tudi v realnem življenju. Na primer med metronomom in ne dobro idejo. "Vaditi moraš z metronomom," ji je povedal Richard. Ali imaš metronom?" "To je bila res slaba ideja," Je rekla Eliza. Se opravičujem bralcem, a to povezavo bo razumel le eden, kvečjemu morda dva izmed njih. Sem jo zapisala bolj sebi pro memoria.

"Katz je lahko videl, da je Patty v navidezno naključnem meandriranju življenja, ki mu ga je Walter pravkar opisal,…". Ta del sem si zapisala zaradi pojma meandriranja, ki sem ga srečala pri Debeljaku in enkrat povzela v nekem svojem sanjarjenju. Ne vem, če je bil prevajalec Jure Potokar, ki je sicer odlično prevedel roman, navdihnjen z istim mojstrom peresa.

"In zato ugibam, da si že imel izkušnje, da so te razočarali ljudje, ki niso tako bistri kot ti. Ljudje, ki niso samo nezmožni, ampak nenaklonjeni priznavanju določenih resnic, katerih logika je tebi samoumevna. Za katere se ti zdi, da jim sploh ni mar, da je njihova logika napačna. Si bil kdaj tako razočaran?"

" Achtung Baby, U2, v uvodnem komadu Zoo Station, kjer Bono priznava, da je pripravljen na vse, da je pripravljen na sunek. »I'm ready, I'm ready for the push, In the cool of the night«