Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert, The signature of all things 

Naslovnica spomni na rano otroštvo in ilustracije ob pesmici Pokonci izpod korenin Sibylle von Olfers, nekatera poglavja na knjigo o raziskovalcih zakonitosti sveta in njihovih popotovanjih (se ne morem spomniti katera je bila, dopišem kasneje), druga na philadelphijsko različico prevzetnosti in pristranosti. Roman mojstrsko vplete naravoslovna in botanična raziskovanja v osemnajstem in devetnajstem stoletju in jih poveže z razmišljanji o življenju, nastanku življenja in povezavah obojega z božjim (in nadstvarnim), vse to pa zavije v zgodbo o življenju glavne junakinje Alme Whittaker. Vidno je, da je tudi tokrat, kot v svojem prvencu in posebej pa drugi knjigi Za vedno,  proučila precej literature, da je zgodbo postavila v čas in dejstva. Prevod je odličen, s slovenskim izrazoslovjem in načinom kovanja povedi pričara vzdušje in misli takratnega časa (op. le s kinovcem, Cinchona je bil verjetno mišljen kininovec?).

Alma Whittaker je imela spričo njenih lastnosti nemalo težav v prebijanju skozi življenjska spoznanja: »Stvari so lahko samo, kar so. Stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, pa je treba stoično prenesti.« Pri tem je vedela, da je ob razočaranjih »najbolje skrbeti, da je bila ves čas zaposlena, in vendar ni bila dovolj zaposlena«. Ob eni izmed takšnih situacij »je v manj kot letu dni začutila, da se v njeno življenje zalezuje brezvoljnost, in to jo je hudo prestrašilo. Zahrepenela je po opravku ali načrtu, s katerim bi dala duška svoji nemajhni umski energiji«. Ko se je približevala petdesetim, je v preučevala botanične lastnosti mahov in skrbela za (posle) svojega očeta, je začela premišljevati o svoji minljivosti. »Ob poglabljanju v mahov čas je odrivala razmišljanja o lastni umrljivosti. Sama je bila ujeta v meje človeškega časa, ampak proti temu ni mogla nič. Ni ji kazalo drugega, kot da čim bolje izrabi kratko, kot žitje majske mušice mimobežno življenje, ki ji je bilo dano. Stara je bila že oseminštirideset let. Za mahovnato kolonijo oseminštirideset let ni nič, za žensko pa je kar precejšnja usedlina let. Njenih menstrualnih ciklov je bilo nedavno konec. Lasje so ji belili. Če bo imela srečo, je pomislila, ji bo morda za življenje in študij naklonjeno še dvajset ali trideset let – največ štirideset. Več si niti ne bi mogla želeti, in tega si je želela vsak dan. Toliko vsega bi se še morala naučiti, časa pa ni bilo dovolj.« A vendar je svojo usodo izrabila kar najbolje. »Delo z mahi ji je zaposlovalo um in njene raziskave so bile, to je vedela, neoporečne in poštene. Imela je svoje dnevnike, herbarij, mikroskope, botanične raziskave, dopisovanje s čezmorskimi botaniki in zbiratelji, dolžnosti do očeta. Imela je svoje navade, običaje in odgovornosti. Imela je dostojanstvo. Že res, da je bila po svoje kot knjiga, ki se je že skoraj trideset let zapovrstjo odpirala vedno na eni in isti strani – ampak navsezadnje ta stran ni bila ravno slaba. Alma je bila bodra. Bila je zadovoljna. Po vseh merilih je imela za seboj dobro življenje.«

Kaj v Alminem življenju pomeni Cum grano salis, si najdite sami.

Ob neki priložnosti, ko je smrti gledala v oči se je ob spoznanju, da bo umrla nepojmljivo sprostila. Saj ni tako hudo, je pomislila. Pravzaprav bo zelo lahko. Smrt – ta strah in trepet, ki se mu vse življenje tako izogibaš – je zelo lahka, ko se soočiš z njo. Nič ni lažjega od smrti. Da umreš, se moraš le nehati truditi, da bi živel. Le privoliti moraš v izginotje.

O trpljenju nekateri razmišljajo, da je. Torej, da obstaja in, da je osnova žitja. Je to res, ali je samo nazorsko izhodišče taistih? Tako, kot bi lahko bilo nekaterih sreča? Tisto prvo je tudi razmišljanje enega izmed likov v zgodbi. »Vsi se rodimo v trpljenju«. Alma W. pa je potrpežljive narave in mu odgovori: »Ampak najti moramo potrpljenje in se sprijazniti z usodo …«. Po–trpljenje? Potrpljenje je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika po prvi izmed trinajstih razlag »pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje«, dodani pa sta dve po naklonu doseženega nasprotni si ljudski rabi: »potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže«.

Almi je Ambrose Pike, njen duhovni ljubimec in kasneje zato neudejanjeni mož, dejal:«Vedno ste videti tako kleni.« »Nihče ni tako klen«, mu je odvrnila Alma. Torej je bila do sebe in svojega dela samokritična, gotovo bolj, kot je bilo treba. Kot je veliko zrelih ljudi, v nasprotju z peščico tistih, ki se brez kakršnega koli samoizpraševanja zavihtijo na najboljše pozicije. In si žal prav takšni ustvarijo prednost pred drugimi v boju za preživetje Nemo umquam neque poeta neque orator fuit, qui quemquam meliorem quam se arbitraretur. Veliko ljudi tudi ne zmore življenja, ne da bi se počutili pomembne.

Oče ji je vedno dejal: »Ne razlagaj hči, to je za slabiče«.

Bistvo boja za obstanek je, da ne preživijo vedno najlepši, najbolj bleščeči in najmilejši; včasih preživijo najbolj brezobzirni ali tisti, ki so imeli največ sreče, ali pa morda le najbolj trmasti. Alma je glede teorije tekmovalnega drugačenja, kakor jo je poimenovala ona, še ne vedoč za Darwina zapisala: »Zdi se, da hujša ko je kriza, hitrejši je razvoj. Zdi se, da sleherna preobrazba izhaja iz obupa in nuje. Lepota in raznovrstnost naravnega sveta sta zgolj vidna dediščina vojne brez konca in kraja. Zmagovalec bo zmagoval – a le dokler ne neha zmagovati. To življenje je negotovo in težak poskus. Včasih trpljenju sledi zmaga – vendar to ni zajamčeno. Najbolj dragocen ali najlepši posameznik morda ni najodpornejši. Bitka, ki poteka v naravi, ni v znamenju zla, temveč enega samega mogočnega, brezbrižnega zakona: da je na svetu preprosto preveč življenjskih oblik, virov preživetja pa premalo, da bi vse ostale pri življenju. Tisti, ki so nepripravljeni za boj za obstanek, se nemara sploh nikoli ne bi smeli poskusiti v življenju. Edini neodpustljivi zločin je presekati eksperiment lastnega življenja pred njegovim naravnim koncem. To je šibkost in je škoda – kajti eksperiment življenja se bo sam, pri vseh še prehitro končal, zato pa je vredno zbrati toliko poguma in radovednosti, da ostanemo v bitki do neizogibnega konca svojega življenja. Vse kar ni boj za obstanek, je strahopetno. Vse kar ni boj za obstanek, je zavračanje velike zaveze življenja.«

V tej teoriji pa po Almino obstaja luknja. Nikakor ni mogla razumeti evolucijske koristi altruizma in samožrtvovanja.

Pa še to. Tudi leto 1816 (kot 2014) se je zapisalo v zgodovino kot leto brez poletja po vsem svetu, pa takrat še niso proučevali podnebnih sprememb. Natura non facit saltum.

En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Branko Gradišnik
(Strogo zaupno na Portugalskem) Po strogozaupnem popotovanju po Siciliji je bilo skoraj nujno proučiti še vse dogodke in zaplete, ki so se dogajale B in B z družino na Portugalskem. Že tako ali tako je Gradišnika zabavno brati, poleg tega pa je v njegovih knjigah najti še veliko etimoloških, zdravstvenih, značajsko psiholoških, geografskih tehničnih ter drugih razlag in opisov. Pa tudi nasvetov o užitju trenutka (če samo delamo tega ne moremo). Torej zabavno in poučno branje v enem.

Avtorja kaj dobro razumem, ko v enem izmed začetnih poglavij zapiše, da »Ko človek menjuje okolje, se mu dogaja toliko opisa vrednih reči, da si skoraj ne utegne sproti zapisovati: pritiski so tu najmočnejši, napake in blamaže najhujše, presenečenja najbolj osupljiva, vtisi najbolj sveži.« Problem pa je tudi v tem, če zapisovalec ne zapiše kmalu po tem, ko mu misli sestavljajo najprimernejši opis doživetega, lahko naboj domišljenega in bistroumnost povezav kaj kmalu zbledi v toku nadaljnjih premišljanj. Skratka zapisati bi bilo treba takoj in sproti, kar pa je težko, če si dogodki sledijo en za drugim. Zaradi časovne razdalje med doživetjem in zapisovanjem pa se kaj lahko tudi zgodi, da zapis ni natančen. Zato se na začetku v pridržku s pojasnilom zavaruje tudi avtor, ko pravi »zaradi večnega razkoraka med doživljanim in napisanim vsaka podobnost z dejanskimi osebami, kraji in dogodki, razen kjer konkretna imena objavljam z izrecnim dovoljenjem njihovih imetnikov, naključna, nenamerna in nonsekviturna«. Gradišnik namreč uporabi kar precej imen udeležencev potopisnih doživljajev. Sicer pa do ljudi, ki jih opisuje ni prav nič takten. Pri tovrstnih opisih ljudi in njihovih dejanj bi veljalo držati neko mejo, posebej do tistih, ki so po svoji nravi dobronamerni.

Ob vselitvi v eno izmed stanovanj so našli parket v zelo slabem stanju, kar jim je dalo misliti, da bi bil prejšnji stanovalec lahko pterodaktil. Ob tem sem se spomnila komentarja moje prijateljice, ko se je vrnila v najemnikom oddano stanovanje, kjer je bil parket v prav tako slabem stanju. Tam je bila razlaga precej bolj sodobna. Najemniki so hodili po parketu v visokih petkah, upamo, da samo ženski del.

Ob opisovanju zasebne mreže parkirnih skrbnikov v Lizboni se dotakne tudi dobrih strani sive ekonomije. »Temu se reče siva ekonomija in jo iz moralnih razlogov odobravam, ker gre za denar, ki ga zaupanje ohranja na sivem trgu in ga torej grabežljivi prsti »mednarodnih finančnih trgov« ne dosežejo.« Zaslediti je tudi mnenje bivšega ministra, ki pravi, »da se trenutno ves denar, ki ga zbere država, seli v tujino kot poplačilo dolgov. Edini denar, ki je na varnem je ta, ki kroži v sivi ekonomiji. Siva ekonomija še premore dovolj zaupanja, da denar ne beži iz dežele. Tako vendarle ostaja znotraj gospodarstva in je za moje pojme dragocen, saj pomaga ustvarjati dodano vrednost. Siva ekonomija nas drži pokonci. Če ji denar vzamemo, ga bo mednarodno bančništvo vzelo nam. In ga vrnilo kvečjemu v obliki refinancerskih posojil.«

Govori tudi o razliki med srbskim reklom »Treća – sreća« in slovenskim »V tretje gre rado«.  Srbi so otročje optimistični, ker bo v tretje šlo. Slovenci pa pesimistični, ker se bo še enkrat zalomilo, kar se je že dvakrat.

Tako kot pri Siciliji, se tudi tukaj dotakne voznih navad in kulture šoferjev in osnovnih načel v prometu. in ob tem opazi razliko med vožnjo ŽENSK na Portugalskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Tokrat so jo Portugalke najbolje odnesle.

Ko so popotovali po Portugalskem, za zablode z avtom ni bila kriva samo navigacijska naprava, ampak tudi na pol zgrajene ceste. »Mislim, da gre pri tem pozabljenem slepem črevu za projekt, ki ga financirajo evropski skladi.«

Dotakne se tudi bolj čustvenih in žalostnih plati življenja. »Spirale tesnobe« se sicer dotakne samo v povezavi s borderkolijem Ferrisom, ki je eden izmed protagonistov potopisa. Sicer pa piše tudi o globlji temi življenja in smrti, o kateri razmišlja ob spominih na prijatelja. »Prezgodnja smrt nikakor ne razveljavi življenja, ki ga preživiš v vsej polnosti. Ob rojstvu je dobil skromne karte, a je znal igrati svoj špil, kot da ima v rokah same adute. Pravijo, da je srečen, kdor živi skladno s svojimi zmožnostmi in željami. Če komu, potem se je to posrečilo njemu, ki si je iz življenja naredil spomladanski izlet.«

Znano se sliši tudi njegova izkušnja z ljudmi. »Streznjujoče je, koliko je ljudi, ki jim človek dela usluge, ko pa jih v stiski poprosi za pomoč, mu niti ne odgovorijo.«

V enem izmed zapisov je tudi nostalgično spomnil na okence s pomfrijem v Daj – Damu ali pa kiosk s pečenicami pred Modno hišo. Obojega se spomnim. Pomfrija na poti na telovadbo, čeprav sem imela jaz še eno alternativno lokacijo na tej poti. Piškote na vago v Šumiju. Pečenico pa sem enkrat dobila na poti z mamo v Supermarket. Prav spomnim se je, velika hrustljavo zapečena polovica z zenfom in kosom polbelega kruha na belem papirnatem pravokotnem krožničku. Tako dobre kasneje nikoli nisem okusila.

Navdušena sem bila nad piščevim razlikovanjem med pojmoma »krajina« in »pokrajina« in njuno pravilno rabo, kar celo pri izobraženih ljudeh ni pravilo. Prvo uporablja kot vizualno, doživljajsko in ekosistemsko kategorijo, drugo kot geografski pojem za določeno območje.

Blizu so mi bila tudi razmišljanja o tem, zakaj si nekateri ljudje boljše skušamo prihraniti za konec. Tako je pri načrtovanju poti, ko pravi »Tako zagotovo ne bosta razočarana, v obratni smeri pa bi bila zagotovo. Človek nagonsko hlepi po dobrem koncu. Zato si najboljše prihranita. Natanko takšno metodo uporablja njegova žena pri kuhanju.«

Kraju bivanja pa se vsekakor moramo prilagoditi: »Si fueris Romae, Romano vivito more.«

Veliko je tega, kar piše v knjigi, težko je zaobjeti vse plasti zapisanega. Tudi nisem v blog prenašala podrobnih opisov hemoroidov (op. po SSKJ je oboje pravilno: hemeroidi in hemoroidi) in podobnih zgodb. Najbolje je, da knjigo preberete, če vam leži Gradišnikov slog pisanja.