Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert, The signature of all things 

Naslovnica spomni na rano otroštvo in ilustracije ob pesmici Pokonci izpod korenin Sibylle von Olfers, nekatera poglavja na knjigo o raziskovalcih zakonitosti sveta in njihovih popotovanjih (se ne morem spomniti katera je bila, dopišem kasneje), druga na philadelphijsko različico prevzetnosti in pristranosti. Roman mojstrsko vplete naravoslovna in botanična raziskovanja v osemnajstem in devetnajstem stoletju in jih poveže z razmišljanji o življenju, nastanku življenja in povezavah obojega z božjim (in nadstvarnim), vse to pa zavije v zgodbo o življenju glavne junakinje Alme Whittaker. Vidno je, da je tudi tokrat, kot v svojem prvencu in posebej pa drugi knjigi Za vedno,  proučila precej literature, da je zgodbo postavila v čas in dejstva. Prevod je odličen, s slovenskim izrazoslovjem in načinom kovanja povedi pričara vzdušje in misli takratnega časa (op. le s kinovcem, Cinchona je bil verjetno mišljen kininovec?).

Alma Whittaker je imela spričo njenih lastnosti nemalo težav v prebijanju skozi življenjska spoznanja: »Stvari so lahko samo, kar so. Stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, pa je treba stoično prenesti.« Pri tem je vedela, da je ob razočaranjih »najbolje skrbeti, da je bila ves čas zaposlena, in vendar ni bila dovolj zaposlena«. Ob eni izmed takšnih situacij »je v manj kot letu dni začutila, da se v njeno življenje zalezuje brezvoljnost, in to jo je hudo prestrašilo. Zahrepenela je po opravku ali načrtu, s katerim bi dala duška svoji nemajhni umski energiji«. Ko se je približevala petdesetim, je v preučevala botanične lastnosti mahov in skrbela za (posle) svojega očeta, je začela premišljevati o svoji minljivosti. »Ob poglabljanju v mahov čas je odrivala razmišljanja o lastni umrljivosti. Sama je bila ujeta v meje človeškega časa, ampak proti temu ni mogla nič. Ni ji kazalo drugega, kot da čim bolje izrabi kratko, kot žitje majske mušice mimobežno življenje, ki ji je bilo dano. Stara je bila že oseminštirideset let. Za mahovnato kolonijo oseminštirideset let ni nič, za žensko pa je kar precejšnja usedlina let. Njenih menstrualnih ciklov je bilo nedavno konec. Lasje so ji belili. Če bo imela srečo, je pomislila, ji bo morda za življenje in študij naklonjeno še dvajset ali trideset let – največ štirideset. Več si niti ne bi mogla želeti, in tega si je želela vsak dan. Toliko vsega bi se še morala naučiti, časa pa ni bilo dovolj.« A vendar je svojo usodo izrabila kar najbolje. »Delo z mahi ji je zaposlovalo um in njene raziskave so bile, to je vedela, neoporečne in poštene. Imela je svoje dnevnike, herbarij, mikroskope, botanične raziskave, dopisovanje s čezmorskimi botaniki in zbiratelji, dolžnosti do očeta. Imela je svoje navade, običaje in odgovornosti. Imela je dostojanstvo. Že res, da je bila po svoje kot knjiga, ki se je že skoraj trideset let zapovrstjo odpirala vedno na eni in isti strani – ampak navsezadnje ta stran ni bila ravno slaba. Alma je bila bodra. Bila je zadovoljna. Po vseh merilih je imela za seboj dobro življenje.«

Kaj v Alminem življenju pomeni Cum grano salis, si najdite sami.

Ob neki priložnosti, ko je smrti gledala v oči se je ob spoznanju, da bo umrla nepojmljivo sprostila. Saj ni tako hudo, je pomislila. Pravzaprav bo zelo lahko. Smrt – ta strah in trepet, ki se mu vse življenje tako izogibaš – je zelo lahka, ko se soočiš z njo. Nič ni lažjega od smrti. Da umreš, se moraš le nehati truditi, da bi živel. Le privoliti moraš v izginotje.

O trpljenju nekateri razmišljajo, da je. Torej, da obstaja in, da je osnova žitja. Je to res, ali je samo nazorsko izhodišče taistih? Tako, kot bi lahko bilo nekaterih sreča? Tisto prvo je tudi razmišljanje enega izmed likov v zgodbi. »Vsi se rodimo v trpljenju«. Alma W. pa je potrpežljive narave in mu odgovori: »Ampak najti moramo potrpljenje in se sprijazniti z usodo …«. Po–trpljenje? Potrpljenje je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika po prvi izmed trinajstih razlag »pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje«, dodani pa sta dve po naklonu doseženega nasprotni si ljudski rabi: »potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže«.

Almi je Ambrose Pike, njen duhovni ljubimec in kasneje zato neudejanjeni mož, dejal:«Vedno ste videti tako kleni.« »Nihče ni tako klen«, mu je odvrnila Alma. Torej je bila do sebe in svojega dela samokritična, gotovo bolj, kot je bilo treba. Kot je veliko zrelih ljudi, v nasprotju z peščico tistih, ki se brez kakršnega koli samoizpraševanja zavihtijo na najboljše pozicije. In si žal prav takšni ustvarijo prednost pred drugimi v boju za preživetje Nemo umquam neque poeta neque orator fuit, qui quemquam meliorem quam se arbitraretur. Veliko ljudi tudi ne zmore življenja, ne da bi se počutili pomembne.

Oče ji je vedno dejal: »Ne razlagaj hči, to je za slabiče«.

Bistvo boja za obstanek je, da ne preživijo vedno najlepši, najbolj bleščeči in najmilejši; včasih preživijo najbolj brezobzirni ali tisti, ki so imeli največ sreče, ali pa morda le najbolj trmasti. Alma je glede teorije tekmovalnega drugačenja, kakor jo je poimenovala ona, še ne vedoč za Darwina zapisala: »Zdi se, da hujša ko je kriza, hitrejši je razvoj. Zdi se, da sleherna preobrazba izhaja iz obupa in nuje. Lepota in raznovrstnost naravnega sveta sta zgolj vidna dediščina vojne brez konca in kraja. Zmagovalec bo zmagoval – a le dokler ne neha zmagovati. To življenje je negotovo in težak poskus. Včasih trpljenju sledi zmaga – vendar to ni zajamčeno. Najbolj dragocen ali najlepši posameznik morda ni najodpornejši. Bitka, ki poteka v naravi, ni v znamenju zla, temveč enega samega mogočnega, brezbrižnega zakona: da je na svetu preprosto preveč življenjskih oblik, virov preživetja pa premalo, da bi vse ostale pri življenju. Tisti, ki so nepripravljeni za boj za obstanek, se nemara sploh nikoli ne bi smeli poskusiti v življenju. Edini neodpustljivi zločin je presekati eksperiment lastnega življenja pred njegovim naravnim koncem. To je šibkost in je škoda – kajti eksperiment življenja se bo sam, pri vseh še prehitro končal, zato pa je vredno zbrati toliko poguma in radovednosti, da ostanemo v bitki do neizogibnega konca svojega življenja. Vse kar ni boj za obstanek, je strahopetno. Vse kar ni boj za obstanek, je zavračanje velike zaveze življenja.«

V tej teoriji pa po Almino obstaja luknja. Nikakor ni mogla razumeti evolucijske koristi altruizma in samožrtvovanja.

Pa še to. Tudi leto 1816 (kot 2014) se je zapisalo v zgodovino kot leto brez poletja po vsem svetu, pa takrat še niso proučevali podnebnih sprememb. Natura non facit saltum.

En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Branko Gradišnik
(Strogo zaupno na Portugalskem) Po strogozaupnem popotovanju po Siciliji je bilo skoraj nujno proučiti še vse dogodke in zaplete, ki so se dogajale B in B z družino na Portugalskem. Že tako ali tako je Gradišnika zabavno brati, poleg tega pa je v njegovih knjigah najti še veliko etimoloških, zdravstvenih, značajsko psiholoških, geografskih tehničnih ter drugih razlag in opisov. Pa tudi nasvetov o užitju trenutka (če samo delamo tega ne moremo). Torej zabavno in poučno branje v enem.

Avtorja kaj dobro razumem, ko v enem izmed začetnih poglavij zapiše, da »Ko človek menjuje okolje, se mu dogaja toliko opisa vrednih reči, da si skoraj ne utegne sproti zapisovati: pritiski so tu najmočnejši, napake in blamaže najhujše, presenečenja najbolj osupljiva, vtisi najbolj sveži.« Problem pa je tudi v tem, če zapisovalec ne zapiše kmalu po tem, ko mu misli sestavljajo najprimernejši opis doživetega, lahko naboj domišljenega in bistroumnost povezav kaj kmalu zbledi v toku nadaljnjih premišljanj. Skratka zapisati bi bilo treba takoj in sproti, kar pa je težko, če si dogodki sledijo en za drugim. Zaradi časovne razdalje med doživetjem in zapisovanjem pa se kaj lahko tudi zgodi, da zapis ni natančen. Zato se na začetku v pridržku s pojasnilom zavaruje tudi avtor, ko pravi »zaradi večnega razkoraka med doživljanim in napisanim vsaka podobnost z dejanskimi osebami, kraji in dogodki, razen kjer konkretna imena objavljam z izrecnim dovoljenjem njihovih imetnikov, naključna, nenamerna in nonsekviturna«. Gradišnik namreč uporabi kar precej imen udeležencev potopisnih doživljajev. Sicer pa do ljudi, ki jih opisuje ni prav nič takten. Pri tovrstnih opisih ljudi in njihovih dejanj bi veljalo držati neko mejo, posebej do tistih, ki so po svoji nravi dobronamerni.

Ob vselitvi v eno izmed stanovanj so našli parket v zelo slabem stanju, kar jim je dalo misliti, da bi bil prejšnji stanovalec lahko pterodaktil. Ob tem sem se spomnila komentarja moje prijateljice, ko se je vrnila v najemnikom oddano stanovanje, kjer je bil parket v prav tako slabem stanju. Tam je bila razlaga precej bolj sodobna. Najemniki so hodili po parketu v visokih petkah, upamo, da samo ženski del.

Ob opisovanju zasebne mreže parkirnih skrbnikov v Lizboni se dotakne tudi dobrih strani sive ekonomije. »Temu se reče siva ekonomija in jo iz moralnih razlogov odobravam, ker gre za denar, ki ga zaupanje ohranja na sivem trgu in ga torej grabežljivi prsti »mednarodnih finančnih trgov« ne dosežejo.« Zaslediti je tudi mnenje bivšega ministra, ki pravi, »da se trenutno ves denar, ki ga zbere država, seli v tujino kot poplačilo dolgov. Edini denar, ki je na varnem je ta, ki kroži v sivi ekonomiji. Siva ekonomija še premore dovolj zaupanja, da denar ne beži iz dežele. Tako vendarle ostaja znotraj gospodarstva in je za moje pojme dragocen, saj pomaga ustvarjati dodano vrednost. Siva ekonomija nas drži pokonci. Če ji denar vzamemo, ga bo mednarodno bančništvo vzelo nam. In ga vrnilo kvečjemu v obliki refinancerskih posojil.«

Govori tudi o razliki med srbskim reklom »Treća – sreća« in slovenskim »V tretje gre rado«.  Srbi so otročje optimistični, ker bo v tretje šlo. Slovenci pa pesimistični, ker se bo še enkrat zalomilo, kar se je že dvakrat.

Tako kot pri Siciliji, se tudi tukaj dotakne voznih navad in kulture šoferjev in osnovnih načel v prometu. in ob tem opazi razliko med vožnjo ŽENSK na Portugalskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Tokrat so jo Portugalke najbolje odnesle.

Ko so popotovali po Portugalskem, za zablode z avtom ni bila kriva samo navigacijska naprava, ampak tudi na pol zgrajene ceste. »Mislim, da gre pri tem pozabljenem slepem črevu za projekt, ki ga financirajo evropski skladi.«

Dotakne se tudi bolj čustvenih in žalostnih plati življenja. »Spirale tesnobe« se sicer dotakne samo v povezavi s borderkolijem Ferrisom, ki je eden izmed protagonistov potopisa. Sicer pa piše tudi o globlji temi življenja in smrti, o kateri razmišlja ob spominih na prijatelja. »Prezgodnja smrt nikakor ne razveljavi življenja, ki ga preživiš v vsej polnosti. Ob rojstvu je dobil skromne karte, a je znal igrati svoj špil, kot da ima v rokah same adute. Pravijo, da je srečen, kdor živi skladno s svojimi zmožnostmi in željami. Če komu, potem se je to posrečilo njemu, ki si je iz življenja naredil spomladanski izlet.«

Znano se sliši tudi njegova izkušnja z ljudmi. »Streznjujoče je, koliko je ljudi, ki jim človek dela usluge, ko pa jih v stiski poprosi za pomoč, mu niti ne odgovorijo.«

V enem izmed zapisov je tudi nostalgično spomnil na okence s pomfrijem v Daj – Damu ali pa kiosk s pečenicami pred Modno hišo. Obojega se spomnim. Pomfrija na poti na telovadbo, čeprav sem imela jaz še eno alternativno lokacijo na tej poti. Piškote na vago v Šumiju. Pečenico pa sem enkrat dobila na poti z mamo v Supermarket. Prav spomnim se je, velika hrustljavo zapečena polovica z zenfom in kosom polbelega kruha na belem papirnatem pravokotnem krožničku. Tako dobre kasneje nikoli nisem okusila.

Navdušena sem bila nad piščevim razlikovanjem med pojmoma »krajina« in »pokrajina« in njuno pravilno rabo, kar celo pri izobraženih ljudeh ni pravilo. Prvo uporablja kot vizualno, doživljajsko in ekosistemsko kategorijo, drugo kot geografski pojem za določeno območje.

Blizu so mi bila tudi razmišljanja o tem, zakaj si nekateri ljudje boljše skušamo prihraniti za konec. Tako je pri načrtovanju poti, ko pravi »Tako zagotovo ne bosta razočarana, v obratni smeri pa bi bila zagotovo. Človek nagonsko hlepi po dobrem koncu. Zato si najboljše prihranita. Natanko takšno metodo uporablja njegova žena pri kuhanju.«

Kraju bivanja pa se vsekakor moramo prilagoditi: »Si fueris Romae, Romano vivito more.«

Veliko je tega, kar piše v knjigi, težko je zaobjeti vse plasti zapisanega. Tudi nisem v blog prenašala podrobnih opisov hemoroidov (op. po SSKJ je oboje pravilno: hemeroidi in hemoroidi) in podobnih zgodb. Najbolje je, da knjigo preberete, če vam leži Gradišnikov slog pisanja.

Razmerja v ogledalu

Karin C. Rasmussen

Knjiga je bila zame pozitivno presenečenje. To pomeni, da od profesorice matematike, ki najverjetneje piše le ljubiteljsko, nisem pričakovala branja s toliko razmišljanji o življenju, družinskih razmerjih, odnosu z materjo, očetom, možem, odraščajočimi otroci. In ljubimcem.  Tudi ona najbrž v zgodbi drugih najverjetneje piše avtobiografsko. Pravi namreč, da si predstavlja, »da nekaj podobnega počne večina pisateljev. Zgodba in liki so izmišljeni, toda odnosi, ki jih preigravajo so še kako resnični, izhajajo iz pisateljeve psihe, iz njegovega otroštva, spominov, fantazem, strahov.« Tudi v tej knjigi (kot mnogih drugih) se pisateljica, glavna junakinja med drugim ukvarja z razmišljanji o svojem pisanju, le da ne tako polno strahov, kot to npr. počne Moravia, Auster ali pa še kdo drug. Morda bolj z optimističnim naklonom, kot tudi npr. Murakami. Kot ostali pisatelji, ima tudi ona svoj najljubši kraj za pisanje, ki jo navdihuje - na Lošinju.

Spregovori pa tudi o tekmovalnosti med pisatelji, o »kraji zgodb«, medsebojnem pisateljskem ljubosumju. In odnosih med njimi. (Prijateljica) pisateljica ji je namreč ukradla zgodbo in, ko jo po dolgem času sreča na nekem pisateljskem dogodku: »Že od daleč zagledam Nadjo, kako se smehlja v razgovoru z nekim mladim češkim pisateljem. Čutim, da me je opazila, toda ne pogleda me. To mi ustreza in tudi jaz ignoriram njo.« In kasneje v knjigi nadaljuje o izdajstvu prijatelja: »Pogrešam čase, ko se izdajstvo še ni zgodilo. Kajti, ko si enkrat izdan, tega ni mogoče več izbrisati, lahko si le predstavljaš, kako bi bilo, če do tega ne bi prišlo.«

Na tovrstnih srečanjih pa je veliko neznancev, s katerimi naj bi se družila na sprejemih. »Četudi je prijetno, se na nek način dolgočasim. Neobvezna druženja z neznanci me navdajajo z občutkom praznine in odsotnosti smisla.«

S strahovi pa se ukvarja bolj kot v pisateljskem, v vsakdanjem življenju, prikazuje jih v obliki razgovorov s psihiatrinjo. Glavna junakinja pove, »da ne mara biti ujeta. V letalih, dvigalih, odnosih. Na nek način želim vedno ostati z eno nogo zunaj, si pustiti odprta vrata.« Torej tudi v razmerjih, v katerih se nekateri počutijo zaprti in utesnjeni. Psihiatrinja ji tudi razlaga o tem, kako strahove prenašamo na otroke: »To je do neke mere razvojno, hkrati pa gre za pomanjkanje občutka varnosti, za strahove, ki se nanj prenašajo z mene, kakor so se morda nekoč prenesli name z moje matere. Težko mi je ob misli, da smo v nekem smislu nagrmadili na tega otroka vse strahove, ki si jih podajamo v družini in jih prenašamo z roda v rod.« Torej ne samo srebrnine, tudi strahove.

In včasih ljudi pripeljejo strahovi do tega, ko ne morejo več brskati po svojih globinah. »Nikoli ni bila pripravljena brskati po sebi in iskati globljo resnico. Kako naj jo v to prisilim zdaj, ko jo plaši že površina?«

Govori tudi o tem, da mora vsak predelati svojo bolečino. Pri tem ti ne more pomagati nihče. Tudi otrokom ne delamo usluge, če jih na vsak način želimo preveč varno prepeljati skozi prve čeri življenja. »Sama mora iti skozi to, sama mora narediti svoje napake in prehoditi svojo pot. Bolečino bo morala prenesti sama, nič ji ne bo pomagalo, če bo vedela, da sem jo nekoč prenesla tudi jaz.« »Mislim pa, da je naše življenje odvisno predvsem od omejitev, ki si jih, ali pa si jih ne postavimo sami.«

Razmišlja tudi o razmerju do staršev. »Tok misli hitro pripelje do psihoanalize, do matere, ki se oklepa sina in ga ne pusti odrasti. Ječa matere, v katero je sin zaklenjen z materino pretirano skrbjo in ustrežljivostjo, hkrati pa je ujet spričo krivde, ki bi se ga polotila, če bi mater zapustil. Tudi ženska je lahko ujetnica matere, vendar gre tam za drugačne vrste ječo. Ženske mati ponavadi ne priklene z ustrežljivostjo in pretirano ljubeznijo temveč  z delom in krivdo.«

Dotakne se tudi prebolevanja smrti bližnjega. »Meni je ta knjiga močno pomagala, ko sem preboleval smrt svojega očeta. Pomagala mi je premišljevati o svojem odnosu z njim. O vsem kar sva skupaj počela, še bolj pa o vsem, kar sem si šele po njegovi smrti zaželel, da bi počela, da bi mu povedal, ga vprašal, a je bilo prepozno.«

Živela je v vzporednih svetovih. Z družino in s svojim ljubimcem. Zadnje čase veliko slišimo o vzporednih svetovih. Nekje o tistih z dvemi lunami, drugje spet o drugih, kjer velja za ene eno, za druge pa drugo. Tole z ljubimcem pa je nekaj tretjega. »Dokler sta ta dva svetova ločena , se zdi vse v redu, ne smem in ne upam pa si ju družiti.«

Razmišlja tudi o spominu in o tem kaj izgine v času. »Roman je dober in ni mi žal, da sem se vrnila. Ko ga preberem, razmišljam o času, ki beži. O tem, kako se stvari spreminjajo, kako se nečesa, kar je danes močno in pomembno, čez leta le še bežno spominjamo. In o tem, kaj je tisto, kar je zares pomembno, kaj je tisto, kar ostane pomembno tudi čez leta. In kako bo čas slej ko prej zabrisal tudi to. Kako bo zabrisal nas, naše ljubezni in naša trpljenja, celo spomin na nas bo slej ko prej prekrit z novim.«

»Rutina ponuja občutek varnosti.«

Ob iskanju resnice pravi, »da je vse v življenju navadno enako kot nič. In ko vse skupaj do konca raziščemo, razkosamo in preanaliziramo, moramo vendar priznati, da smo ostali praznih rok in se nam je resnica v celoti izmuznila. Do neke mere lahko spoznamo zgolj sami sebe. Morda je prav to največ, kar dobimo od odnosov z drugimi – v odnosu do njih se venomer zaletavamo sami vase in včasih se nam razkrije podrobnost, ki je bila do tedaj prikrita. Medtem, ko je vse, kar mislimo, da vemo o drugem , največkrat zgolj naša projekcija, želja ali bojazen. In napake, ki jih nizamo eno za drugo, so prav to. Projiciranje ene in iste želje na različne subjekte. Dokler na neki točki končno ne spoznamo, da se moramo ustaviti in zazreti v lastne oči in sprejeti tisto, kar vidimo v njih, brez strahu ali napuha.«

Tale refleksija o knjigi se je kar razvlekla, a skoraj v nobeni še nisem imela toliko zaznamkov. Veliko zanimivih misli in razmišljanj. In kar nekaj Nerude, Lorce, Bukowskega in Mile Kačič. Ki so tudi meni blizu.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.

Da mi izmije noge,

utrujene od blodenja

in od iskanj brezplodnih.

(Mila Kačič)

Kradljivka knjig

Markus Zusak

The Book Thief. Če bi človek samo polistal po knjigi in videl naslove in dodatke z vinjetami, vmes pa na roko napisane zgodbe z otroškimi ilustracijami, bi si lahko mislil, da gre za še eno  poceni knjigo za plitko branje. Če mi je ne bi priporočila prijateljica (hvala!), je najbrž niti ne bi opazila. Ker pa zaupam njenemu okusu (mimogrede, priporočila mi je tudi že prejšnjo v blogu – tudi za to hvala!, nekaj pa me jih še čaka – se že veselim). Knjiga ima podobno temo kot Littlove Sojenice, je podobno pretresljiva, a ju je težko primerjati, ker sta preprosto različni.

Kot običajno ne bom pisala o zgodbi, ki lahko občutljivemu bralcu pri branju nekaterih odlomkov izvabi solze, morda le nekaj utrinkov iz knjige, ki je mojstrsko napisana. Čeprav gre za pretresljivo zgodbo, kjer igra smrt eno izmed dveh glavnih vlog, je napisana optimistično. Večina skozi lupo najprej devetletnice, potem najstnice. Pravzaprav iz generacije naših staršev, ki so vojno doživljali v podobni starosti in na podoben način. Bombardiranje sicer ni bilo tako obsežno in soočenje z iztrebljanjem judov tako neposredno in boleče, kot je bilo v osrčju Nemčije, a so tudi otroci pri nas čutili lakoto in posledice, ki jih je vojna puščala v njihovem okolju. Tu ne bi šla v globino, a moja mama je ob branju te knjige podoživljala marsikaj. Še vedno, po približno sedemdesetih letih od druge svetovne vojne hrane ne meče stran in jaz, zaradi vzgoje, tudi ne. V Evropski uniji pa so šele pred kratkim začeli izumljati strategijo zmanjševanja zavržkov hrane.

V knjigi pisatelj razmišlja o veri. Se naj podredimo najbolj »varni« možnosti in  se priključimo isti veri kot večina okolice? Pravi, da je bolj pogumno imeti svojo vero.

Ko sem tipkala besedo pogumno, sem se zatipkala in napisala bogumno – zanimiva beseda, ali ne, čeprav ne obstaja. Ko smo že pri besedah, je bila ena izmed knjig, ki nastopajo v romanu tudi Dudnov slovar, iz katerega nam pisec prenese pomene nekaterih besed. Med temi tudi besedo Wort – beseda, ki je smiselna enota jezika/obljuba/kratka opazka, izjava ali pogovor. Sorodne besede: pojem, pomen, izraz. Zadnja vrstica zgodbe, ki jo je napisala kradljivka knjig je bila: »Sovražila sem besede in jih ljubila in upam, da sem jih spravila v red«. Besede uporabljajo ljudje, da z njimi nekaj povejo. V enem izmed dialogov glavna junakinja razglablja, da »Kar nekdo pove in kar se v resnici zgodi, sta ponavadi dve različni stvari.«

Piše tudi o revnih, ki so se med vodno selili. »Obubožani se vedno selijo, kot da bo to pomagalo. Ne zmenijo se za preprosto resnico, da jih nova različica enake težave čaka na koncu potovanja.« Tako je tudi pri drugih rečeh.

Govori tudi o tem, kako čutijo otroci neodhajanje. »Neodhajanje: dejanje zaupanja in ljubezni, kot ga pogosto dojame otrok.«

Zanimivo je tudi razmišljanje o vzorcu, ki ga pogosto živimo in se niti ne zavemo tega. »Enak vzorec se je nadaljeval do konca poletja in še dolgo v jesen. … Vredno je tudi omeniti, da ima vsak vzorec vsaj en manjši odklon in se nekega dne prevrne čezse ali pade iz ene strani na drugo.« Torej se nam ni bati, da bi enak vzorec ostal za vedno.

Smrt je ob nevarnosti bombnih napadov razmišljala kaj čutijo ljudje tisto noč. »Bila sem sugestija. bila sem napoved, z namišljenimi nogami sem prišla v kuhinjo in po hodniku. Ko sem brala o ljudeh, sem jih pomilovala, kot se pogosto zgodi, čeprav ne toliko kot tiste, ki sem jih grabila skupaj v različnih taboriščih v tistem času. Nemci v kleti so bili pomilovanja vredni, toda vsaj imeli so možnost. Tista klet ni bila soba s prhami. Tja jih niso poslali pod tuš. Za te ljudi je bilo življenje še vedno dosegljivo.«

Jud, ki so ga dobri Nemci skrivali v kleti, je v času bombnega napada, ko so bili vsi v zaklonišču prišel skozi kuhinjsko okno pogledati nebo: »Z okna v ulici Himmel«, je zapisal, »so zvezde prižgale ogenj v mojih očeh.« Torej v knjigi je »ena oseba kradljivka knjig, druga je kradla nebo.«

V Dudnovem slivarju piše: »Schweigen – tišina: odsotnost zvoka ali hrupa. Sorodne besede: tihota, mirnost, mir.« Prav to slednje pisec z razlago v zgodbi ovrže. Tišina ne more biti enaka miru: »Tišina ni bila spokojna ali tiha, ni bila mir.«

In še o tujcu med ljudmi in samoti: »Ljudje so bili povsod po mestnih ulicah, a tujec ni mogel biti bolj sam, tudi če bi bile ulice prazne.«

Polovica rumenega sonca

Chimamanda Ngozi Adiche, Half of a Yellow Sun

Da, vse to je žalovanje. Toda pusti

malo ljubezni, ki kot majhna žarnica

gori v sobi spečega dojenčka

in mu daje kanček varnosti in tihe ljubezni …

(Jehuda Amihaj, Sedem žalostink za padle v vojni; iz zbirke Ura milosti)

Pesem je bila izbrana s strani prevajalke za uvod k spremni besedi. Pravšnja za trenutek in pravšnja h knjigi. Afrika. Nigerija. Biafra. Državljanska vojna v šestdesetih. Drugačen svet, dogajanje, kakršnega na srečo nismo doživeli. Bilo pa je čisto blizu nas ne tako daleč nazaj. In pri nas, ko so bili naši starši mlajši. In povsod po svetu v vsakem trenutku. Vojno je težko razumeti. Nekaj nadutih posameznikov uresničuje svoje izrojene ideje. Veliko ljudi pa trpi.

In otopi v svojih čutih. »Prestrašilo ga je, da je ponoči dobro Spal, da sta ga vonj pomarančevih listov in turkizna tišina morja še vedno pomirjala, da je še vedno čutil.«

Članki o državljanski vojni v tujem tisku. »Zveneli so čisto tako, kakor članki v tujem tisku, kakor da se ni zgodilo čisto na takšen način.«

Dobri opisi trenutkov in stanj. Ko se kraj izprazni. »Osvetljeno z biserno lučjo praznine in tišine«.

»Tišina se je začela strjevati.«

O razumevanju smrti. »Nikoli se aktivno ne spomnimo smrti. Razlog, da živimo kot živimo je, da se ne spomnimo, da bomo umrli. Vsi bomo umrli.«

»Nekatere stvari so, ki so tako neodpustljive, da se zaradi njih druge stvari zdijo zlahka odpustljive.«

Knjiga je kljub  vsebini optimistična in polna dobrih misli. Afrika, mehkoba, naravno razumevanje sveta. Ko jo začnete brati, jo težko spustite iz rok.