Ottessa Moshfegg
My Jear of Rest and
Relaxation. Najbrž se res zgodi v tem času, če ni vsebine življenja in so
odnosi izpraznjeni. In še to, kar bi ostalo, gre z enajstim septembrom.
Pod tem naslovom sem pričakovala vse kaj drugega. Nekaj
sproščujočega in morda o tem, kako si narediš svobodno leto. Me je pa pisanje
zaradi vzdušja v knjigi mestoma spomnilo na Vse tja do reke Elizabeth Gilbert.
Na koncu se je
razjokala zaradi svoje matere. »Sploh se ne morem več pogovarjati z njo kot
nekoč. Tako sem žalostna. Tako zapuščeno se počutim. Zelo zelo osamljeno se
počutim.«
Déjà vu. Doktorica
Tuttle mi je potrdila, da to ni nič neobičajnega. Ni bila dobra zdravnica.
Našla sem jo v telefonskem imeniku. »Ujeli ste me v pravem trenutku,« je rekla,
ko sem jo prvič poklicala. »Ravnokar sem pomila posodo. Kje pa ste dobili mojo
številko?« Déjà vuJ
Če si bister, bogat
ali srečen,
morda zaobideš
človeške zakone,
a notranjih zakonov
duha
in zunanjih zakonov
narave
ne zaobide nihče,
ne, prav nihče …
Volk, ki živi v Lindseyu, Joni Mitchell
(ne preveč prijetna pesem, trenutno ne najdem pravega izraza, ki bi jo opisala)
https://www.youtube.com/watch?v=ZP7QDLFCUyY
Ni komentarjev:
Objavite komentar