Pa čeprav ni zmeraj kaviar

Johannes Mario Simmel

Es muss nicht immer Kaviar sein. Prav zabavno branje. Brala sem jo že enkrat v najstniških letih, pa sem jo spet našla na polici in jo vzela s seboj na pot, za vsak primer, če bi rabila kaj za pred spanjem. In začela sem z nje branjem na lesenem ležalniku pod brezami na otočku Blatnega jezera. Rahel vetrič, igra svetlobe in senc lističev breze, prijetna temperatura, zvoki turizma ob jezeru in neudoben ležalnik. Pravo okolje za duhovito zgodbo Thomasa Lievna. V tej knjigi sicer nisem našla lista Ginka bilobe, ne kitajskega sankanja, ki ju imam v spominu iz ene izmed Simmlovih knjig. Ali pa od nekod drugod? Sem pa našla zanimiv opis pripadnikov tajne službe: » »v bistvu so si vsi ti ljudje neskončno podobni. Vsi so videti žalostni, zagrenjeni, razočarani. Vsi so videti vrženi iz tira. Vsi so videti bolni. Vsi so pravzaprav plahi in se zavoljo tega nepretrgoma obdajajo s smešnimi znamenji svoje moči, svojih skrivnosti, svojega strahu. Vsi se gredo večen teater, vsi imajo hude manjvrednostne komplekse …«.

Todi ime prevajalca je zanimivo. In tudi kraja natisa. Sestavljeno skupaj asociira na »Leicht Atlet aus Muenchen«.