Heinrich Böll
Ansichten
eines Klowns
V rokah sem imela izvod iz zbirke Vrhunci stoletja,
kjer je uporabljen majhen font z majhnimi razmiki med vrsticami. Načeloma mi je
takšne knjige teže brati, tako zaradi vidljivosti besed, kot tudi zaradi gosto
natisnjenih strani. Je pa knjiga zato manjša in lažja in jo je bolj enostavno
tovoriti s seboj na dopust in vsak dan na plažo.
Roman je pisan bolj kot notranje doživljanje glavnega
junaka – razčlenjevanja dogodkov iz preteklosti, ki pojasnjujejo njegov položaj
v sedanjosti. Bolj kot nit razmišljanja, dialogov skoraj ni. Vzdušje v knjigi ni
spodbudno, prej pesimistično in mračno, a jezik in besede lepo vodijo bralčev
tok razmišljanj, zato jo je lepo brati. Je ena izmed tistih, ki vleče med svoje
strani, da jo željan bereš do konca. Morda tudi zaradi lepo tekoče slovenske
besede (dobrega prevoda) in izbire čudovitih manj rabljenih besed, kot je na
primer »drobnost«. »Da se tako dobro spominjam drobnosti, še ni poroštvo«… Po
SSKJ gre tu za podrobnosti, nadrobnosti ali pa to, kar je manj pomembno ali
nepomembno.
Razmišljal je o tem, kaj je vsakdanjost in kako je
to povezano s počenjanjem reči. »Mogoče sem prvič doživel, kaj je vsakdanjost:
da moraš počenjati reči, pri katerih ni več odločilno, ali te mikajo.«
Tudi o blaženju čutnosti, ki so jo predlagali
duhovniki v internatu. »Zamisel, da bi kdo blažil mojo ali kako drugo čutnost,
se mi je studila.«
Ste se že kdaj znašli v položaju, da ste se začeli
pogovarjati z nekom, ki je popreje izgledal prav živahen, ko pa se je začel
pogovarjati z vami je začel (verjamemo, da nenamenoma, instinktivno) zehati.
Verjetno je le prikrival kakšno svoje stanje, a kljub temu ste najbrž to
subjektivno doživeli. Oče glavnega junaka pač ne, motilo ga je, če se človek ne
kontrolira. »Zmerom je bil užaljen, kadar človek ne pazi nase, in moje zehanje
ga ni bolelo subjektivno, temveč objektivno.«
»Lepota njegove žene je tiste vrste, pri kateri
človek ne ve, ali je živa ali samo navita. Ves čas, ko sem sedel zraven nje, me
je imelo, da bi jo prijel za laket ali za ramo, ali za noge, da bi ugotovil,
ali ni vendarle lutka. Ves njen delež pri pomenku sta sestavljala dva izraza, »Ah,
kako čedno« in »Ah, kako ostudno.« Najprej se mi je zdela dolgočasna, potem pa
me je prevzela in pripovedoval sem ji vse mogoče, kakor človek meče novce v
avtomat – samo zato, da bi odkril, kako se bo odzivala.« O stepfordskih
ženskah, ki jih mrgoli okoli nas. Če ne gre za pozo doma, pred možem, pa lahko
gre tudi za vzorec obnašanja na delovnem mestu, ko nekdo želi ugajati in se
stopiti z okoljem.
Pri nekaterih ljudeh pa se primeri, da odnos in
obnašanje do soljudi spreminjajo glede na njihov položaj v družbi. Do tistih,
za katere ocenijo, da so nad njimi so izjemno prijazni, udvorljivi ali celo
hlapčevski. Do tistih, ki so niže na družbeni lestvici pa arogantni in oholi
ter prav nič prijazni. Dogodi se celo, da do istega človeka v različnih
položajih uporabijo obe skrajnosti odnosa, ne glede na to, ali mu je (ta
človek) v življenju želel in počel dobro ali slabo. Tudi glavni junak romana je
zaznal to anomalijo. »Glasno je rekel: »Dober večer, gospod ravnatelj, dober
večer,« in odložil slušalko. Nazadnje mu je glas zvenel hudobno hlapčevsko.«
O enkratnosti in doživljanju trenutkov. »Trenutkov
ne moremo ponavljati in jih ne sporočati drugim.« Po piščevih besedah je namreč
zgrešeno že, če govoriš o takih trenutkih ali če jih skušaš ponoviti. »Trenutke
je treba puščati in jih nikoli ponavljati.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar