Kleopatra: Naj se zgodi

Vesna Milek

Najprej o branju. Na začetku me zgodba ni vpotegnila, preveč dejstev, sem si rekla. Premalo zgodbe. Potem pa se na spletu nekoliko obnovila zgodovino starega Egipta in Rima iz časa Julija Cezarja. Posebej sem se posvetila Kleopatri, spomin mi je prebudila tudi Berenike zaradi povezave z zgodbo o njenih laseh. In branje mi je steklo, posebej ker je pisano z vidika Kleopatrinih občutij.

»Strast filozofske ideje: vzdrževati distanco do vsega, kar nas obdaja. To je postala najina igra.«

»Vse je treba zapisati, vse, kar doživljamo, vse, o čemer razmišljamo, vse, kar odkrivamo. Kdo ve, morda bo nekomu v prihodnosti, ko naju ne bo več, to veliko pomenilo, nekaj, iz česar se bo lahko učil, je govoril zadihano in njegov lepi deški obraz je bil v neskladju z njegovimi mislimi in besedami.«

»Če bi bilo življenje predvidljivo, ne bi bilo več življenje, izgubilo bi barve in okus.« Podobna misel, kot tista, ki izvira iz Borgesovega razmišljanja o nesmrtnosti.

»Pokimala sem in nisem rekla ničesar. Tudi to je diplomacija, sem mislila. Diplomacija je pretvarjanje in laž.«

»Biti v nenehnem stanju mirnosti in notranje radosti, ne glede na zunanje okoliščine.« Sosigenova skrivnost.