Uporni bicikli

Brina Svit

Pripoved teče v nekoliko sanjavi maniri pisateljice. Rada jo berem. V zgodbi so prepletena čustva, odnosi in percepcija občutenj pri vrnitvi in bivanju v Ljubljani. Klopca za razmišljanje, sanjarjenje, občutenje pri Trgu francoske revolucije.

Gen za dvom

Nikos Panajotopulos

Tο γονίδιο της αμφιβολίας. Niti ZF, niti psiho zgodbe mi niso prav blizu. Oboje zaradi neke negotovosti in mistično grozljive prihodnosti s kontrolo nekoga, ki vodi družbo ali posameznike. In ta nekako združuje oboje. Vzdušje me spominja na tisto v Časovnem zaklonišču Gospodinova. Kam vse lahko zabredejo fiktivne zablode posameznikov.

Prihodnost, v kateri smo vsi "rangirani" po nadarjenosti - RTV SLO

Divjakinja

Barbara Pešut

Nekoliko posebna, enostavno berljiva knjiga, ki nas prestavi v svet brez vsakdanjih obremenitev odnosov z ljudmi in današnjega načina življenja v urbanem okolju. Vsak od nas bi rabil kaj takšnega od časa do časa. Reset.

Gorska roža.

Poletje v gostilni

Lara Paukovič

Prijetno presenečenje. Na knjigo sem v knjižnici naletela slučajno, ker tokrat nisem imela spiska, pa tudi izbira na polici najbolj branih ni bila po mojem okusu. Zato sem šla med knjižne police in naletela na tole. Je ena tistih knjig, ki me je vpotegnila v branje od začetka do konca. Dobro in spretno pisanje, pravzaprav sploh ne zgodba, ampak detajli v pisanju. Tudi pisateljica je imela podobno izkušnjo: »Ne vem, kdaj sem roman prebrala izključno zaradi zgodbe – vedno prevladajo druge plati. Dogaja se tudi, da me med branjem zalotijo detajli, ki z razvojem v knjigi nimajo neposredne povezave.« Tudi dialogi v narečju me niso zmotili (običajno me – kot na primer poskus prevoda siciljanščine v sicer prevodu iz italijanščine, včasih pa celo odvrnejo od branja). Duhovito opisuje kulturne razlike med dvema narodoma, včasih situacije intelektualno obrazloži s citati Prousta, Seneke ali latinskih rekov.

Nasvet: Aliena ne cures.

Kako izgoreti

Aljoša Bagola

In vzeti življenje v svoje roke. Nekako gre bolj za neke vrste priročniško knjigo, v kateri se prepletajo biografske vsebine z opisovanjem vzrokov in poteka izgorevanja in nasvetov, kako prebroditi to stanje oz., kako se mu morda izogniti. Pravzaprav sem imela ves čas branja občutek, da je zapisovanje bilo terapija pri soočenju z in premagovanju izgorelosti. Kakorkoli že je knjiga nastala, sem jo z veseljem prebrala. Dobrodošla mi je bila tako za nekatere lastne primerjave, kot tudi z nasveti, kako bi se morali spoprijemati z nekaterimi izzivi, ki nam jih prinese življenje.

Ne! Je moč

Aljoša Bagola

Kombinacija ugotovitev raziskovalne in motivacijske literature ter lastnih izkustev o tem, kako postaviti meje, postaviti sebe na prvo mesto in tako bolj kvalitetno živeti svoje življenje.

Kleopatra: Naj se zgodi

Vesna Milek

Najprej o branju. Na začetku me zgodba ni vpotegnila, preveč dejstev, sem si rekla. Premalo zgodbe. Potem pa se na spletu nekoliko obnovila zgodovino starega Egipta in Rima iz časa Julija Cezarja. Posebej sem se posvetila Kleopatri, spomin mi je prebudila tudi Berenike zaradi povezave z zgodbo o njenih laseh. In branje mi je steklo, posebej ker je pisano z vidika Kleopatrinih občutij.

»Strast filozofske ideje: vzdrževati distanco do vsega, kar nas obdaja. To je postala najina igra.«

»Vse je treba zapisati, vse, kar doživljamo, vse, o čemer razmišljamo, vse, kar odkrivamo. Kdo ve, morda bo nekomu v prihodnosti, ko naju ne bo več, to veliko pomenilo, nekaj, iz česar se bo lahko učil, je govoril zadihano in njegov lepi deški obraz je bil v neskladju z njegovimi mislimi in besedami.«

»Če bi bilo življenje predvidljivo, ne bi bilo več življenje, izgubilo bi barve in okus.« Podobna misel, kot tista, ki izvira iz Borgesovega razmišljanja o nesmrtnosti.

»Pokimala sem in nisem rekla ničesar. Tudi to je diplomacija, sem mislila. Diplomacija je pretvarjanje in laž.«

»Biti v nenehnem stanju mirnosti in notranje radosti, ne glede na zunanje okoliščine.« Sosigenova skrivnost.

Klara in Sonce

Kazuo Ishiguro

Klara and the Sun. Znanstvena fantastika mi ni prav blizu, branje prej prinaša strahove za prihodnost sveta brez čustev, s popolnim nadzorom in življenjem v apokaliptičnih razmerah. Sicer sem že prebrala vsa Ishigurova dela, ki so prevedena v slovenščino. Pri njem mi branje še nekako gre. Čeprav je ideja, upodobljena v Ne zapusti me nikdar, grozljiva.

Tudi tale UP zgodba zapelje v svet, ki mi ni blizu. Nekje po prvi tretjini se v knjigi nakaže zaplet, ki pomaga pri vpletu v branje do konca.

Mačka gre na pot

Hiro Harikawa

Tabineko Ripóto. Zgodba kot jo pripoveduje mačka.

»Spominjamo se tistih, ki so prišli pred nami, in mislimo na tiste, ki bodo prišli za nami. Tako se bomo nekoč, nekje za obzorjem spet srečali z vsemi, ki so nam dragi.«

Film TheTraceling Cat Chronicles

Ona in on

Marc Levy

Elle et lui. Nekoliko lahkotnejše branje, tudi razplet se da predvidevati. Delček zgodbe me je spomnil na roman Josepha Kima Pod istim nebom.

Dialog o odločitvi za sproščeno življenje. »Važno je edinole to, da sprejmete odločitev,« ji je rekel. »Kakšno odločitev?« »Takšno, ki vam bo dopuščala, da boste živeli za ta trenutek, ne pa da se kar naprej sprašujete, kaj vam bo prinesla prihodnost.«

Podobno. »Gospodična!« »Ja?« se je ozrla. »Vsak dan šteje.«

Kar sem ljubil

Siri Hustved

What I loved. Kar zahtevno branje, ki bi ga brez pojasnil Barbare Jaki bilo teže brati. Potrebno je kar nekaj zbranosti, še bolj zaradi dejstva, da je knjiga razdeljena na dva dela, brez poglavij.

Siri Hustved me je sicer očarala že s Poletjem brez moških.

Recenzija Simona Popka na RTVSLO. 

Deziorientalka

Négar Djavadi

Désorientale. Pri avtobiografskih delih se čuti iskrenost lastne izkušnje, zgodba zaradi pristnosti pripovedi bralcu omogoči boljše doživljanje.

Občutenje tesnobe. »Od strahu sem izginjala v notranjost telesa.« »zapustila je tisti del sebe, ki je vseboval veselje in navdušenje, in s sabo odnesla samo potrt, tesnoben del, ki se je polagoma razširil na vse njeno bitje.« Tega si ne smemo dopustiti.

»Življenje v svetu, kjer so si vsi podobni, je gotovo zbujalo občutek miru/varnosti, tako kakor sprehod skozi borov gozd ali poslušanje Bachovih Goldbergovih variacij.« (290/291)