Orhan Pamuk
Kafamda Bir Tuhaf lik. Samo romana je 547 strani, poleg tega
se je Pamuk potrudil in narisal družinsko drevo junakov zgodbe, kronologijo in
indeks imen. Na koncu knjige najdete še povzetke nekaterih njegovih del. Knjiga
je kar zajetna in terja nekaj logističnega načrtovanja, da si jo izposodite in
vrnete v knjižnico. No saj ni tako hudo, a kljub vsemu je ne morete nesti kar
tako v torbici z drugimi potrebščinami. Zasede kar nekaj prostora, tudi teža ni
na odmet. Žal je nisem utegnila prebrati do konca, ker mi je čas izposoje
potekel in sem jo morala vrniti v knjižnico. Si jo še enkrat izposodim in
nadaljujem z branjem.
Sicer po Pamukovo mehko zapisana zgodba, ki povede v življenje in
občutja upodobljenih likov. Dogaja se počasi, s podrobnejšimi predstavnimi
opisi, tako da se bralec zlahka vživi v čas in like.
Koristen nasvet. »Ta strah bi ga zmedel, zato si je prepovedal
misliti nanj.«
(do strani 174).
Na neprebrano knjigo sem že
kar malo pozabila, a sem si jo k sreči še enkrat izposodila in ob njej uživala
še nekaj dni. Pamuk je prepletajočo se Mevlutovo življenjsko zgodbo lepo
pripeljal do konca. Lahko bi bila osnova za dobro turško nadaljevanko. Dobro
sem napisala zato, ker je ob zapletih, ki jih prinaša življenje, pisatelj
zapisal še veliko več o pomislih, čustvovanjih, tehtanjih pred odločitvami
junakov romana. Da bi zaobjel zgodbo in sporočila, bi film moral presej preseči
običajno površinskost in vizualno podobo nadaljevank.
Knjiga popelje tudi v različne
mestne predele Carigrada, opisuje turške kulinarične posebnosti, etnično in
narodnostno raznolikost prebivalstva ter njihove kulturne in verske navade. V
današnjem času si lahko bralec obogati predstave in sproti s pomočjo spletnih
orodij najde današnji izgled Istanbulskih četrti Çukurcume, Beyoğlu, Kültepe,
Mecidiyeköy,
Şişli
Tarlabaşı,
Gazi, a Duttepeja v Istanbulu nisem našla. Le Duttepe kot vas v Girasunu
ali pa Duttepe kot goro v Turčiji. Poiskala sem tudi Tavukgöğsü, turško
sladico iz piščančjih prsi zelo zahtevne priprave. Vsa ta mehka imena krajev,
jedi, ljudi samoglasniki s preglasi in ipsiloni še bolj mehčajo Pamukovo
besedo.
»Presunilo
ga je, ko je odkril v zunanjem svetu sled tega, kar je imel doslej za nizkotno
bolezen duha, ki jo je imel le on sam. (James Joyce, Umetnikov mladostni
portret)«
»V
nebesih je namen srca enak namenu jezika. (Ibn Zerhani, Skriti pomen izgubljene
mistike)«
»Pogajanje
v družini na deževen dan ne prinese nič dobrega (Biron Paša, Izgovori in
sarkazem)«
»Dosti
prej spreminja oblika mesta se, kakor srce ljudi. (Baudelaire, Labod)«
»Menda
sem že povedal, da ne morem misliti drugače, kakor kadar hodim; brž ko se ustavim,
ne mislim več in moja glava hodi samo z mojimi nogami. (Jean-Jaques Rousseau,
Izpovedi)«
