Annie Ernaux
Les Années. Knjiga nobelovke se bere kot, da bi
se pomikali po časovni krajini Francije in doživljali preteklost skupaj z
avtorico. Nekaterih dogodkov in imen se celo spomnimo, kakšne navedbe so nam
znane, o drugih beremo prvič. Zgodba se lepo pretaka, branje je kot glasba,
slike, občutenja, ki prihajajo iz zunanjega sveta v naša čutila.
O odnosih do
odraslih otrok. »Otroci, še posebno fantje, so stežka zapuščali družinsko
zavetje, poln hladilnik, oprano perilo in zvoke otroštva v ozadju. V vsej
nedolžnosti so se ljubili v sobi poleg naše. Umestili so se v dolgo mladost, a
svet jih ni čakal. Mi pa smo zanje kar naprej skrbeli, bili zaradi njih
zaskrbljeni in tako imeli vtis, da vedno živimo v istem času, ne da bi se sploh
kaj spremenilo.«
Potrošništvo v
neki dobi našega življenja. In občutki večje vrednosti, ki nam jih da nakup.
»Bolj kot za lastnino je šlo za ta občutek, ki smo si ga želeli pričarati na
policah trgovin, kot sta Zara in H&M, občutek, ki nam ga je takoj brez
truda dala pridobitev stvari: občutek dodane vrednosti obstoju.«
»njena
upokojitev, ki je tako dolgo predstavljala skrajno mejo njene vizije za
prihodnost kot pred tem menopavza. Kar čez noč so bila predavanja končana,
njeni zapiski za pripravo pa niso več služili ničemur.«
»Zamenjal ga je
občutek nujnosti, ki jo je trgal. Bala se je, da ne bi s starostjo njen spomin
postal oblačen in nem, tak, kot je bil v prvih letih njenega življenja, ki se
jih ni več spominjala.«
Bolj je šlo
»sestavljanje delcev časa« h koncu, bolj jo je pritegnilo branje knjige. Bolj
je začutila, da je to tudi ona, zato so jo obdala čustva, da je tudi njeno
življenje nekje pri skrajnih mejah njene vizije za prihodnost. Da je njeno
življenje, čeprav se je začelo dobri dve desetletji kasneje, podobno njenemu.
Čeprav v drugem prostoru in času.
Slovenski prevod
se bere odlično. Hvala obema, pisateljici in prevajalki za lepo in na koncu
tudi čustveno doživetje.
