Elizabeth Gilbert
Opustimo strah in živimo ustvarjalno
Big magic: Creative living beyond fear.
Za kaj gre v knjigi je opisano na
uradni spletni strani knjige.
Sem najprej pomislila, da gre za eno
izmed knjig, ki je nastala v času velike epidemije, ker ne gre za roman. V teh
posebnih časih dvoletnega obdobja namreč nisem zasledila veliko
"običajnih" romanov, ki bi s svojo rafinirano proučeno zgodbo in
kompozicijo vpotegnili v branje. Je ena izmed priročniško napisanih knjig, a s
svojimi priporočili prijetno preseneti. Pravzaprav je na nek drug način opisala
spoprijemanja s pisateljsko praznino ustvarjanja, katerega smo bili deležni v
delih Moravie, Austena in še mnogih drugih avtorjev. Če pomislim, skoraj ni
velikega pisatelja, ki se ni v kakšnem izmed svojih del vsaj deloma lotil te
tematike. Knjiga, ki sem jo pred to nazadnje brala s to vsebino, je delo
slovenskega pisatelja Evalda Flisarja, ki na nekoliko bizaren način predstavi
premor navdiha in motivacije ustvarjanja. Pisatelji imajo to prednost pred
umetniki ostalih oblik umetnosti, da lahko opišejo stanja obdobij krča
ustvarjalnosti s sredstvom, ki ga nedvoumno lahko neposredno razume vsakdo.
Ostali teže, lahko bi izrazili to v glasbi ali sliki, a vprašanje, če bi bila
sporočilnost ustrezna za njih same ali nas običajne ljudi. Čeprav je najbrž že
to, da umetnik izrazi hibernacijo ustvarjalnosti nek način prebijanja stanja.
Dotakne se tudi (materialne)
koristnosti ustvarjanja, ki se je filozofsko temeljito lotil Nuccio Ordine v
Koristnosti nekoristnosti. Glibertova sicer bolj z vidika, kako preživeti kot
umetnik, katerega nuja je imeti čas za ustvarjanje. Tudi to, da umetnost ni
cenjena, zaželena (povrnjena v materialnem) s strani uporabnikov je najbrž eden
izmed sprožilcev predaha v navdihu.
"Nisem zrasla v umetniški
družini. Izhajam iz ljudi, ki so si služili kruh z, lahko bi rekli, bolj rednim
delom."
"(Kakorkoli, zlato pravilo v moji
družini je: če finančno vzdržuješ sam sebe in ne vznemirjaš nikogar drugega,
potem imaš svobodo, da s svojim življenjem delaš kar hočeš.)"
"A umetnost ni poklic v smislu
običajnih poklicev. Ustvarjalnost ne daje varne službe in je nikoli ne
bo."
"Mislim, da je veliko dejanje
človekove ljubezni, če lahko nekoga opozoriš, da lahko sam uredi stvari, da mu
svet ne dolguje avtomatično nobenega plačila in da nikakor ni tako slaboten in
nemočen, kakor se mu morda zdi."
Gilbertova piše o tem, da je v časih,
ko se še ni preživela s pisanjem, dodatno delala za preživetje (132 – 136).
Piše tudi tem, da so umetniki
"zasvojeni s trpljenjem". Tudi uveljavljeni pisatelji pripovedujejo o
temačnih izkušnjah s svojim delom. "Philip Roth nikoli ni nehal govoriti o
srednjeveškem trpinčenju, ki mu ga je zadalo pisanje ves čas njegove dolge
mučeniške kariere. Oscar Wilde je umetniško življenje opisal kot en sam dolg,
očarljiv samomor. … Tako pa se ne počutijo samo pisatelji. Tudi slikarji in
kiparji se počutijo podobno. Slikar Francis Bacon je rekel: "Občutki obupa
in žalosti so za umetnika koristnejši kot občutek zadovoljstva, kajti obup in
žalost vzdramita vso vašo senzibilnost. Enakega mnenja so tudi igralci, pa
plesalci, pa prav gotovo tudi glasbeniki. Rufus Wainwright je nekoč priznal, da
ga je strah ustaliti se v srečnem razmerju, kajti boji se, da bo brez čustvene
drame, ki izhaja iz vseh teh nedelujočih ljubezenskih odnosov, izgubil dostop
do "tistega temnega jezera bolečine", za katero se mu zdi, da je tako
odločilno za njegovo glasbo." Globino da gotovo trpljenje, sevdah
(ljubezen, žolč), duende.