Da se ne izgubiš tu okrog

Patrik Modiano

Pour que tu ne perdes pas dans le quartier

Odličen prevod Aleša Bergerja. Tudi v slovenščini se bere, kot bi poslušal melodijo francoskega jezika. Besede se vrstijo kot glasba, prepletena s francoskimi imeni ljudi in krajev. Chantal Grippay, Gilles Ottolini, Guy Torstel, Perrin de Lara, Collet Laurent, Saint-Leu-la-Forêt, Charbonnieres, Place Graisivaudan, Rue de Charonne, Rue Beuvron, … . Annie Astrand me je zaradi skrivnostnosti, ki jo je Jean Dragane občutil ob nje iskanju, spomnila na Holly Golightly  v Zajtrku pri Tiffaniju.

"Žal mu je za vsemi izgubljenimi leti, ko se ni zadosti zanimal za drevesa in cvetlice. Nenadoma se je domislil – on, ki je bral le še Buffonovo Naravno zgodovino – odlomka iz Spominov francoske filozofinje. Zgražala se je nad tem, da je med vojno rekla neka ženska: "Kaj hočete, vojna ne spremeni mojega odnosa do travne bilke.""

"Zunaj je bil bolj brezskrben kot minule dni. Nemara ni ravnal prav, ko se je potopil v daljno preteklost. Zakaj le? Že dolgo ni mislil na to, in tisto obdobje njegovega življenja se mu je začelo prikazovati skozi motno steklo. Prepuščalo je medlo svetlobo, a obrazi se niso dali razločiti, in niti obrisi. Zglajeno steklo, nekakšen zaščitni ekran. Morda je nalašč pozabil in se tako dokončno obvaroval pred to preteklostjo. Ali pa je čas omilil preostre barve in robove."

"Daragane je v vprašanju zaznal nekakšno grenkobo. Mogoče se moti, ali pa je šlo pri Perrinu de Lari za učinek martinija, ki ga človek pije sam, v jeseni, ob desetih zvečer za kavarniško mizo?"

"Zakaj ljudje, katerih obstoja niste niti slutili in, ki jih ne boste več srečali, v vašem življenju za kulisami igrajo pomembno vlogo? Po zaslugi tistega tipa je spet našel Annie. Moral bi se mu zahvaliti."

"Ni ji hotel ugovarjati. Mogoče bo našel razlago v razpravi, ki mu jo je podaril zdravnik, v tisti beli knjižici o pozabi."

"Vedno sem razumel, da pesnik in romanopisec razodevata skrivnost bitij, ki se zdijo povsem potopljena v vsakdanje življenje, v stvari, ki se zdijo banalne. To lahko naredita tako, da opazujeta zelo pozorno, skoraj hipnotično."

 

Kakor bog ukazuje

 Niccolo Ammaniti

Come Dio Comanda. Tudi pri tej, tako kot v prejšnji knjigi, opisani v tem blogu, sem ob branju doživljala podobno. Vzela sem jo v roke zaradi dobre izkušnje z romanom istega pisca Ni me strah. To sem brala že pred pisanjem bloga o prebranih knjigah, v meni je pustila takšno sled, da sem se poskušala spomniti naslova, jo izbrskala iz spomina in opisala v blogu. Kakor bog ukazuje pa mi ni stekla.

 

Vaje v pozabljanju

Anita Nair

Lessons in Forgetting. Čeprav sem si od knjige veliko obetala zaradi zanimivega naslova in dobre izkušnje z Ženskim kupejem, mi ta ni stekla. Pri veliko avtorjih sem naletela na izkušnjo, da me je neka knjiga navdušila, naslednje pa ne več. Morda imajo nekateri navdih samo za eno. Ali pa prvo pišejo iz sebe, zgodbo, ki jo že dolgo nosijo v sebi, s to zaslovijo, naslednje pa pišejo na silo, brez gradiva.

Za naše čase je prav nenavadna želja očeta, da bi se hči ukvarjala s kulturo. »Želim si, da bi se po njenih žilah pretakala kultura.«

 

Hotel Iris

Yōko Ogawa

Hoteru Airisu (ホテル・アイリス).

Knjigo sem našla na seznamu Mesto bere, izbrala sem si jo glede na dobro izkušnjo z Darilom števil iste pisateljice. Pravzaprav sem pri branju prve knjige živela v veri, da je Ogawa pisatelj, niti nisem bila pozorna na ime Yōko.

Posebna zgodba z japonske obale. Ne vem, zakaj si dogajanje v japonskih romanih predstavljam v oblačnem vremenu, ali pa vsaj v neki zamegljeni sončni svetlobi. Tudi to, čeprav je bilo nekajkrat omenjeno sonce. Morda tudi zaradi vedno nekoliko mejnih zgodb. Zabrisanih meja med resničnostjo in imaginarnim svetom, celo onostranstvom, posebnih kriminalnih romanov ali pa pričujoče zgodbe nenavadnega psiho ljubezenskega razmerja. Asociacija na Carstvo čutil.

Najini duši ponoči

Kent Haruf

Our souls at night. Prijetna knjiga za večerno branje v postelji. Ni zahtevna in ne zaposli misli pred spanjem. Tudi ne pregosto pisanje in kratka poglavja s presledki delajo knjigo prijetno. Zgodba mi je mestoma z asociacijo poslala misli h knjigi Jelke Ovaske Severnica nad Olimpom ali pa filmoma 23 sprehodov in Plesna terapija.

Sem pa na naslovnici opazila, da je tudi ta roman doživel filmsko upodobitev z Jane Fonda in Robertom Redfordom.

Vsi ti romani (in filmi) imajo eno skupno stalnico – ljubezen v zrelih letih. Tale citat ima razlog sicer drugje. »Po hčerini smrti se eno leto nisva ljubila. Ga ni zanimalo. Ko pa ga je spet začelo zanimati, ni bilo kaj prida. Bilo je bolj fizično, kot kakorkoli ljubeče in čustveno. Po kakšnem letu sva popolnoma prenehala.« »Seveda, bolj sem pogrešala bližino. Sploh si nisva bila več blizu. Bila sva si vdana in nekako formalno prijazna in vljudna, ampak to je bilo vse.«

 

Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Semira Osmanagić

Branje mi ni steklo. Morda se h knjigi vrnem kdaj kasneje.

Čast

Elif Shafak

Honour. Najprej sem zapisala: Nekateri romani Shafakove mi stečejo od prve strani, drugi teže. Ta sodi v tisto drugo kategorijo. Morda zato, ker so zgodbe bolj tradicionalne in ne ponudijo toliko možnosti istovetenja z življenjskimi situacijami.

Potem sem brala naprej in zapisala bi takole: Zgodbe junakov se lepo berejo, tudi potegnejo. Spet vpete v tradicijo Turčije. Se pa ponovi občutek, kot ga imam pri produktivnih avtorjih, da z nekaterimi vložki namenoma podaljšujejo knjigo. Kot, da bi bili z založniki dogovorjeni za število strani.

 

10 minut 38 sekund na tem čudnem svetu

Elif Shafak

10 minutes 38 seconds in this strange world. Z veseljem sem jo prebrala. Orientalska mehkoba nekoliko drugače. Najprej tradicionalna Turčija ob jezeru Van, potem Istanbul z vsemi posebnostmi mesta. Na več mestih so prišle asociacije romanov Pamuka, Baydarove in prejšnjih Shafakove.