Prikriti plameni

Celeste Ng

Little Fires Everywhere

Nekako mi ni stekla. Morda tudi zato, ker so bolj majhne črkeJ Ali pa zato, ker me je ob postelji čakal že zajeten kupček knjig, od katerih sem si morda obetala več. Skratka, morda sem knjigi naredil krivico in se k njej vrnem, ko bom razpoložena zanjo.

Pazi, katerega volka hraniš

Kenan Crnkić

Pazi kojeg vuka hraniš. Za knjigo sem izvedela pravzaprav že pred leti, ko sem poslušala oddajo na hrvaškem radiu, kjer je bil gost njen avtor. Že takrat sem si zapisala nekaj misli, ki jih je povedal, predstavljala pa sem si, da gre za neko bolj filozofsko branje. Knjiga pa je pisana (in oblikovana) bolj na način priročnika z recepti za življenje. Ne gre le za avtorjeve misli, ampak tudi za mnoge citate znanih osebnosti in kratke povedne zgodbe.

Avtor je v intervjuju po radiu povedal da je naš položaj v devetdeset odstotkih odvisen od tega, kako odreagiramo in le deset od tega, kaj se nam je zgodilo. Povedal je tudi, da imamo priučeno nemoč vplivanja. Probleme si je smiselno razvrstiti v dva dela – na tiste, kjer nimamo vpliva in tiste, kjer lahko vplivamo. Dejal je tudi, da se je vsak dan treba boriti za srečo. Da sami izbiramo, kaj bomo počeli in s kom se bomo družili.  Sreča je individualna stvar.  Nad isto stvarjo se nekateri pritožujejo, drugi pa molijo zanjo. Pomembno je kako upravljamo sami s seboj. Sami smo polno odgovorni za lastno življenje (smo generalni direktor sebe). Govoril je tudi o tem, kako začne dan. Povedal je, da je pomemben čas desetih minut po bujenju, ki ga nosimo v sebi ves dan. On naredi zjutraj dihalne vaje, si dvigne energetsko raven, osmisli letni cilj in tri  stvari, ki jih mora ta dan narediti. Dejal je, da se je treba odločiti, da bo sijajen dan.

V knjigi začne s tem, da je treba vsak dan polno izkoristiti, da ga je treba živeti kot zadnjega. Govori tudi o tem, da ni meja, razen tistih, ki si jih postavimo sami. Da je treba stvari narediti in ne samo želeti in se vprašati, kaj nam je zares pomembno. Da je treba ven iz udobja in stopiti iz okvirjev. In paziti, katerega volka hranimo.

Kakorkoli že, knjiga prinese pozitivno energijo in motivacijo za polno življenje.

Vstopate v človeško srce in druge zgodbe

Janet Frame

The Lagoon and other stories. The reservoir: Stories and scetches. You are now entering the human heart. Če me spomin ne vara, s knjigo še nisem bila v Novi Zelandiji, razen z Douglasom Adamsom, ki me je tja popeljal v iskanju posebnih živalskih vrst. Kot je običajno za kratke zgodbe, so tudi te nekoliko bizarne. Nekatere skoraj malo srhljive. Nekatere so pritegnile s filozofskim nadihom. Nekatere na začetku pokažejo na kompleks revščine, nekatere ob koncu knjige na občutke, ko človek ostane sam, brez ljubljene osebe, s katero je bil vse življenje. Presunila me je pisateljičina življenjska zgodba, ki je bila v mladost zaprta v psihiatrični ustanovi. Čeprav povsem normalna osebnost. Lahko bi se zgodilo vsakomur izmed nas.

Ljubezen kot voda

Meme McDonald

Love Like Water.  Knjigo sem si izposodila iz police Mestobere. Ni ujela moje koncentracije.

Oljčni sestri

Amanda Hampson

The Olive Sisters. Po knjigi, ki me je s svojo zgodbo vpotegnila, da je nisem mogla izpustiti, dokler je nisem dokončala, sem morala kar nekaj časa loviti koncentracijo, da sem se vživela v način pisanja Hampsonove. Zgodba sicer pripoveduje o življenjski situaciji, ko po sicer racionalni odločitvi nikoli več ne more biti, ko je bilo prej. Kot v filmu Nespodobno povabilo.

O krogu zaupanja. »Zdelo se mu je, da je bil spet izključen iz njenega kroga zaupanja.«